Odpuščanje

[Tanja]

Družino sem sicer osebno poznala pred leti, potem pa sem z njimi izgubila kontakt, ko pa sem zvedela, kar se sedaj dogaja, me je šokiralo. Vem, da sta ata in mama tega otroka ločena, kar pa ni primaren problem, saj so imeli kar hudo zakonsko življenje, ko so bili skup, takrat sem jih bolj poznala in res, take probleme kar težko najdeš. Mama otroka je večkrat “delala” samomore, ko ni dobila, kar je hotela. Sicer spet kdo je kriv, po eni strani je kar uboga, ko pa se je njen ata tudi obesil, se pravi, samomori v familiji. Saj so starši krivi, kaki so otroki, ampak kaj pa ko odrastejo? No, ta nesrečna mama je bila doma, trije otroki, v službo hodil samo ata, kakor ga poznam, garač, pa pet vogalov pri hiši – zidal, delal, pedenal otroke in ženo, pa bil preveč tiho, da je bil mir pri hiši. Pameten je bil, da se je ločil, drugače tako verjetno ne bi preživel, samo kaj, rešil se je žene, pomagati otrokom pa kako, ko pa imajo podobne uničevalske programe kot mama? Zdaj pa sin, kakor vem, je že v srednji šoli take izjavlja, pa še dva mlajša otroka sta v familiji, ki sta tudi že cela “ihtava”. Saj je problem, ata otrok vem, da je iskal pomoč vsenaokrog zase in familijo, samo kaj, ko si je žena delala norca iz njega in se ni hotela nikamor premaknit.

Lepo je če deliš

[AVATAR]

Tanja wrote: Družino sem sicer osebno poznala pred leti, potem pa sem z njimi izgubila kontakt, ko pa sem zvedela, kar se sedaj dogaja, me je šokiralo. Vem, da sta ata in mama tega otroka ločena, kar pa ni primaren problem, saj so imeli kar hudo zakonsko življenje, ko so bili skup, takrat sem jih bolj poznala in res, take probleme kar težko najdeš. Mama otroka je večkrat “delala” samomore, ko ni dobila, kar je hotela. Sicer spet kdo je kriv, po eni strani je kar uboga, ko pa se je njen ata tudi obesil, se pravi, samomori v familiji. Saj so starši krivi, kaki so otroki, ampak kaj pa ko odrastejo? No, ta nesrečna mama je bila doma, tr

ije otroki, v službo hodil samo ata, kakor ga poznam, garač, pa pet vogalov pri hiši – zidal, delal, pedenal otroke in ženo, pa bil preveč tiho, da je bil mir pri hiši. Pameten je bil, da se je ločil, drugače tako verjetno ne bi preživel, samo kaj, rešil se je žene, pomagati otrokom pa kako, ko pa imajo podobne uničevalske programe kot mama? Zdaj pa sin, kakor vem, je že v srednji šoli take izjavlja, pa še dva mlajša otroka sta v

familiji, ki sta tudi že cela “ihtava”. Saj je problem, ata otrok vem, da je iskal pomoč vsenaokrog zase in familijo, samo kaj, ko si je žena delala norca iz njega in se ni hotela nikamor premaknit.

To sploh ni žena…ampak šolski primerek…ženščine!

V bistvu nikoli nisem razumel zakaj se ljudje silijo v neka razmerja…še huje pa je to, da ustvarjajo nova življenja, ki potem preklinjajo dan, ko so jih iz tiste nesrečne maternice potegnili.

Oče je kot moški bil na žalost otrok, preveč mehki in nesposoben, da bi kot pravi moški, ko je videl s čim ima opravka…baburo zbrcal na cesto in zaščitil otroke…

Škoda, ki jo je naredila ženščina…je velika…

Najbolje bi bilo, da bi oče zamenjal lokacijo bivanja…porušil mostove za sabo…in na novo začel živeti…za sina pa poiskal določeno strokovno pomoč…in ga naučil moškosti.

Lepo je če deliš

[Bernardka]

… poznam primer…

Medsebojni odnosi so vedno največja šola življenja… vsekakor so vsi vpleteni v predstavljenem primeru dali skozi krepke izkušnje, ki jih družijo… poglavitno tukaj pa je pri vsakem posamezniku, kaj se je iz teh izkušenj naučil… droben pesek brusi mehko školjkino jedro, da nastane biser, tako nas brusijo težke življenjske izkušnje… Zatorej “siliti v razmerje” ni to to – vemo, da si vedno najdemo primernega partnerja, takšnega, ki nas nekaj nauči…

“Zbrcati baburo in zaščititi otroke” menim, da ni rešitev, saj nasilje rodi novo nasilje. Res je, da bi moral krepko udariti po mizi in sebe postaviti na vlogo moškega v tej družini, česar verjetno ni naredil… Ob tem pa je v družini tako, da ima ženska veliko v rokah – ko bodo ženske do moških poštene in iskrene, bo svet drugačen. Ženska je tista, ki nosi otroka pod srcem, ga rodi, doji in v večini vzgaja… tako, da če bi iz te družine eliminirali mater, ne bi naredili ničesar koristnega, saj njeni uničevalni programi še vedno ostajajo v biopolju otrok…

Lepo je če deliš

[AVATAR]

Jaz ne bi toliko duhovnosti v to mešal in kompliciral.

Fanta treba v roke vzeti, ga streznit in postavit na realna tla…vsekakor pa ga naučiti, da bo znal biti moški…Ker zdaj je samo ženska mevža…mehki kot puter…Na očetu je, da ga nauči moškosti…da se bo fant znal postaviti za sebe in dostojanstveno hodil po svoji poti.

O ženščini jaz ne bi izgubljal besed.

Lepo je če deliš

[Veria]

AVATAR wrote: Fanta treba v roke vzeti, ga streznit in postavit na realna tla…vsekakor pa ga naučiti, da bo znal biti moški…Ker zdaj je samo ženska mevža…mehki kot puter…Na očetu je, da ga nauči moškosti…da se bo fant znal postaviti za sebe in dostojanstveno hodil po svoji poti.

In če bi bila namesto tega razvajenega sina jezikala in grozila razvajena hči? Kdo bi jo moral potem vzeti v roke, mama, da jo nauči biti prava ženska-mevža po tvoje??

Lepo je če deliš

[AVATAR]

Veria wrote:

AVATAR je napisal/a:

Fanta treba v roke vzeti, ga streznit in postavit na realna tla…vsekakor pa ga naučiti, da bo znal biti moški…Ker zdaj je samo ženska mevža…mehki kot puter…Na očetu je, da ga nauči moškosti…da se bo fant znal postaviti za sebe in dostojanstveno hodil po svoji poti.

 

In če bi bila namesto tega razvajenega sina jezikala in grozila razvajena hči? Kdo bi jo moral potem vzeti v roke, mama, da jo nauči biti prava ženska-mevža po tvoje??

Ne delaj sramote ženskemu spolu

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

AVATAR wrote: Jaz ne bi toliko duhovnosti v to mešal in kompliciral.

Fanta treba v roke vzeti, ga streznit in postavit na realna tla…vsekakor pa ga naučiti, da bo znal biti moški….

Stari, v neki drugi temi (ne vem, kateri že), si me vprašal nekaj v zvezi s strahom in praznino. Vezano z mojim odgovorom in tvojim pristopom k vzgoji, ti bom dal dober primer, ki se sicer ni zgodil v Sloveniji, ki sem ga slišal pred kratkim:

Nek otrok si je blazno želel iti v vrtec, v vrcu pa so ocenili, da za to ni čustveno zrel. Ko mu je mama to povedala je začel jokati. Mama je imela podoben pristop kot ti in ga je bodrila v stilu, “ne jokaj, veliki fantje ne jokajo”. Res je hitro nehal jokati, mama pa se je potem okoli hvalila, kakega fejst fanta ima doma.

A kaj se je v resnici zgodilo?

Ko je fant čustveni naboj (v tem primeru razočaranje, žalost) zadržal, ga je s tem “deponiral” v sebi in prišlo je do tiste dislocirane energijske tvorba, o kakršnih sem govoril v prej omenjeni temi. Tudi ko bo odrasel, bodo situacije, v katerih bi utegnil biti razočaran, v njem sprožile napetost, proti kateri se bo boril z obrambnimi načini vedenja, morda agresijo, izogibanjem življenjskim priložnostim … Prek 90% takšnih dislociranih energijskih tvorb kasiramo do 12 leta, večina tistega, kar se dogaja kasneje, so situacije, katere v lajf pritegnejo te tvorbe v želji, da bi se sprocesuirale.
Če si torej deležen takšne vzgoje, si lahko “pravi moški” le navidez in moškost z različnimi obrambnimi strategijami, v biti pa si qrac od ovce.

V tisti situaciji, ko je otrok jokal, bi ga morala mati objeti, mu “dopustiti”, da se izjoka in mu z objemom pokazati, da je “z njim” in da mu je v oporo. Na tak način bi se žalost sprocesuirala in v energijski sistem smrkavca se ne bi “naselil” noben tujek, ki mu bo kasneje kompliciral lajf.

Toliko o načinu, kako postaneš “pravi moški”…

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki