Neprizemljenost

[robi]

Tole je spis o moji neprizemljenosti:

Že od mladih nog mi ni bil všeč priimek. Na “ič” ni bilo dobro biti v osnovni šoli (še posebi ne v velenju).
V vrtcu je bil eden prvih konfliktov med mojimi željami in željami družinskih norm, ko sem toplega dne želel imeti kratke hlače, kar je bilo za starše iz nekega razloga nesprejemljivo. Oblekel sem jih pod dolge, da me niso videli. Seveda so kmalu zvedeli in to je bla cela katastrofa.
Potem uturjanje idej, da moram biti odličen v šoli. Ker enkrat nisem bil, sem dobil očitno informacijo, da sem manjvreden od mlajšega brata, ki je bil odličen (sem dobil manj kepic sladoleda zato)- kere hude finte.
Tu so se začeli prvi razkoraki.
Že v petem razredu sem začel intenzivno moliti, da bi mi Bog pomagal biti odličen. Baaad.
Seveda mi je uspevalo. Ampak sem zaradi molitev postajal čedalje bolj napsihiran, res. Živčen, neprespan.
Potem se je to še potenciralo v gimnaziji, ko sem se učil ko zmešan in zelo malo spal.
Zalublenost v vsako drugo punco v gimnaziji je še dodatno prispevalo k neprizemljenosti (ker seveda praktično nobene nisem dobil).
Počasi sem začel podzavestno orenk sovražiti družino, ki me je “kao” silila v moje šolanje.
Nikoli nisem bil ponosen na noben šolski uspeh. Tudi na obe fakultete. Pravzaprav sem se bol sramoval tega.
Študij v Ljubljani je bil pravi pravcati šok za prvo čakro. Nisem se znašel med ljudmi. Močno sem želel navezati stik s čimvečimi ljudmi. In se trudil in izčrpaval. Prvi letnik arhitekture je bilo stokrat premalo spanja, ker je blo treba tolk risati.
Imel sem zelo slaba razmerja s puncami. Nikakor ni nikoli steklo.
Med vse prijatlje, znance…, ki so vrednotili družino, sem skušal podzavestno vnesti razdor (šele zdej vidim).
Živim na robu države (umetnik), na robu vasi (v mali kučici), na robu družine (čeprav zavestno spoštujejo mojo pot: ne vem ali podzavestno tudi, verjetno bolj ne).
V vasi se trudim pomagati ljudem pri vsakdanjih opravilih (košnja trave…), da bi imeli nek pristen stik. Morm rečt, da se mamo kr radi.
Ampak z družino je pa najtežje vzpostaviti dober odnos.
Kake tri leta sem živel fizično skoraj čist ločen, slišali pa smo se povprečno 1krat na teden.
Ampak tut to ni zgleda rešlo problema.

Zbežal sem v duhovnost in naravo, odpiral vse zgornje čakre, ni bilo problem, a moči ni imelo nobene.
Delal sem številne vaje za prizemljevanje, a nič ni pomagalo.

Zdej mi postaja jasno, da bo treba nekako sprejeti norme in pravila družine, države (sem se en čas nalašč vozil z neregistriranim avtom – češ kake so to finte, da te država nadzoruje. so me dobili policaji ko sem hotel na morje na hrvaško, pa sem brez tabel skušal zbežati po neki bližnici čez hrib v kočevju. in so me tam še enkrat dobili. vse sem iskreno povedal kakor je bilo, policaja sta zavijala z očmi, a kazen je bila čist mala, hvala jim).
In sprejet svoje norme in pravila in to medseboj združit.
To je najbolj zaj….. in hkrati najbolj živo.
Treba se bo bolj resno umestiti v državo, družino (tuki mi še ni čist jasno).
Se bomo trudli.

A ma še kdo kake take izkušnje ali kake druge, še kake predloge…?
Hvala, hvala da sem se lahk izpovedu

Lepo je če deliš

[robi]

Poleg tega mi je bilo iz leta ve leto bolj neprijetno dotikati se z ljudmi.
Več ko sem se posvečal meditaciji, bolj se je povečeval razkorak, res.
Strah pred avtoimunimi boleznimi je v meni že vsaj desetletje.

Vsekakor pa je meditacija pomagala k zavesti biti tukaj in sedaj.
In vem, da so me višje sile le silile v to, da pogledam vase
in sem neskončno hvaležen za vse te težave.

In za tale krasen forum in za fajnega šefa.

Lepo je če deliš

[Nataša]

Robi, saj tole, kar bom zdaj povedala, ti ravno ne bo veliko pomagalo, ampak meni se zdiš ti en simpatičen in odkritosrčen fant.

Težav imamo pa cel kup vsi, ampak imam občutek, da lahko z znanjem, pridobljenim na Tadejevi delavnici, pospravimo velike kupe, tko v celostnem smislu mislim, brez kopanja košček po košček.

Drži se

Nataša

Lepo je če deliš

[robi]

Hvala Nataša za spodbudo in lepe besede.
Tut ti si ful prijetna punca (ženska). Ti želim, da bi tut teb pomagalo
kar smo zvedeli na delavnici, pa znanje od prej, da bi čimlažje in čimbolj efektivno rešila
stvari ki te morijo.

Mi je všeč, če sem le prav opazil, da znaš premislit stvari in vprašat, rečt tisto
kar je res pomembno.

Lep miren deževan dan želim

Lepo je če deliš

[robi]

Trenutno mi ful pomaga Tadejeva Kahuna meditacija (integracija v težavne odnose z družino), da se
sploh integriram v življenje in ne sam v naravo, hehe.

Pa razumevanje vedenjskih vzorcev iz njegovih knjig (čakre…).

Pa tut tele vaje iz Praznine so zakon. Zmes med življenjem in meditacijo. Integracija v oboje.
Da končno enkrat vse postane celota. Vseeee.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

robi wrote: Tole je spis o moji neprizemljenosti:

Že od mladih nog mi ni bil všeč priimek. Na “ič” ni bilo dobro biti v osnovni šoli (še posebi ne v velenju).

Verjetno si že v Preseganju … našel, da tole res zelo vpliva na prvo čakro.

robi wrote:

V vrtcu je bil eden prvih konfliktov med mojimi željami in željami družinskih norm, ko sem toplega dne želel imeti kratke hlače, kar je bilo za starše iz nekega razloga nesprejemljivo. Oblekel sem jih pod dolge, da me niso videli. Seveda so kmalu zvedeli in to je bla cela katastrofa.
Potem uturjanje idej, da moram biti odličen v šoli. Ker enkrat nisem bil, sem dobil očitno informacijo, da sem manjvreden od mlajšega brata, ki je bil odličen (sem dobil manj kepic sladoleda zato)- kere hude finte.
Tu so se začeli prvi razkoraki.

Zdej mi postaja jasno, da bo treba nekako sprejeti norme in pravila
družine, države (sem se en čas nalašč vozil z neregistriranim avtom –
češ kake so to finte, da te država nadzoruje. so me dobili policaji ko
sem hotel na morje na hrvaško, pa sem brez tabel skušal zbežati po neki
bližnici čez hrib v kočevju. in so me tam še enkrat dobili. vse sem
iskreno povedal kakor je bilo, policaja sta zavijala z očmi, a kazen je
bila čist mala, hvala jim).
In sprejet svoje norme in pravila in to
medseboj združit.

Če se spomniš, sem na delavnici rekel, da gre pri naših notranjih saboterjih v glavnem za neskladje med idealnim in zaključnim jazom, pri tebi pa je kar pomembno vključen tudi bazični jaz. Če hočemo kolikor toliko funkcionirati kot družba, pač neka pravila morajo obstajati, a še vedno obstaja dovolj prostora za tiste, s svobodnejšim duhom – organizacija lajfa tako, da imaš svobodno delo, da nisi vpet v osemurni delavnik … Se mi zdi da si projeciral nesprejemanje staršev naprej na družbo in počasi začel delovati po vzorcu “biti proti, pri tem pa sploh ni pomembno, proti čemu”. Največji notranji konflikt pa ti po mojem povzroča dejstvo, da si tako zelo proti staršem, po drugi strani pa ti prav oni v večji meri omogočajo lajf, kakršnega živiš (nekje si omenil, da prodajaš slike skoraj izključno prek staršev). Prizemljenost in odgovornost sta sorodna pojma – vsekakor bo počasi treba vzpostaviti razmere, v katerih boš lahko preživel brez podpore staršev (trženje tistega, kar znaš). To bo ključno vplivalo na spremembo tvoje identitete in konflikt s starši bo spontano uplahnel.

robi wrote:

Že v petem razredu sem začel intenzivno moliti, da bi mi Bog pomagal biti odličen. Baaad.
Seveda mi je uspevalo. Ampak sem zaradi molitev postajal čedalje bolj napsihiran, res. Živčen, neprespan.
Zbežal sem v duhovnost in naravo, odpiral vse zgornje čakre, ni bilo
problem, a moči ni imelo nobene.
Delal sem številne vaje za
prizemljevanje, a nič ni pomagalo.

Seveda ne. Energijske vaje prizemljevanja so le “za zraven”. Ključni občutek prizemljenosti ti da kvaliteta tvojih vrednot in razmerje med njimi in občutkom, v kakšni meri jih živiš.

robi wrote:
Počasi sem začel podzavestno orenk sovražiti družino, ki me je “kao”
silila v moje šolanje.
Nikoli nisem bil ponosen na noben šolski
uspeh. Tudi na obe fakultete. Pravzaprav sem se bol sramoval tega.
Študij
v Ljubljani je bil pravi pravcati šok za prvo čakro. Nisem se znašel
med ljudmi. Močno sem želel navezati stik s čimvečimi ljudmi. In se
trudil in izčrpaval.
Poleg tega mi je bilo iz leta ve leto bolj neprijetno dotikati se z
ljudmi.
Več ko sem se posvečal meditaciji, bolj se je povečeval
razkorak, res.
Strah pred avtoimunimi boleznimi je v meni že vsaj
desetletje.

Men se zdi, da se temu reče haptefobija in je seveda tudi povezana z neprizemljenostjo. Ali imaš bolj kratek dih? Po mojem da. Nauči se globlje dihati. In po mojem tudi to izhaja iz odpora do staršev.

robi wrote:

Zalublenost v vsako drugo punco v gimnaziji je še dodatno prispevalo k neprizemljenosti (ker seveda praktično nobene nisem dobil).
Imel sem zelo slaba razmerja s puncami. Nikakor ni nikoli steklo.

To je seveda povezano s haptefobijo.

robi wrote:

Med vse prijatlje, znance…, ki so vrednotili družino, sem skušal podzavestno vnesti razdor (šele zdej vidim).

Ni važno, kaj je bilo- Takrat si ravnal, kakor si vedel in znal – ampak pod vplivom nizkovibracijskih polj, ki so tudi druge želela potegniti v svet in lajf, kakršnega si živel sam.

robi wrote:
Ampak z družino je pa najtežje vzpostaviti dober odnos.
Kake tri leta sem živel fizično skoraj čist ločen, slišali pa smo se povprečno 1krat na teden.
Ampak tut to ni zgleda rešlo problema.

Umik problema nikoli ne reši. Problem je v odnosu, na odnos ključno vpliva to, kakršen si sam, sebe pa vzameš s seboj, kamorkoli se umakneš.

robi wrote:
Treba se bo bolj resno umestiti v državo, družino (tuki mi še ni čist jasno).
Se bomo trudli.

Po mojem je v tebi precej energije, ki bi jo bilo pametno “izkomunicirati”. Priporočam tehniko treh pisem, ki jo boš našel v temi srčna čakra, v knjigi Celostna bioterapija.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[robi]

Hvala Tadej za izčrpne odgovore.

O dihanju je resnica. Večino časa je samo vdih, kar je čist logično.
Sem se velik trudu že z dihanjem, sam vedno znova pozabim. Sigurno ima veze s celim lajfom in starši kakor praviš.

Služenje denarja: trenutno sem delal vse živo preko njihove firme (arhitektura, printanje raznih poročil…), toliko da sem imel za živet in za postavit bajto.
Zato se zavedam, da jim moram bit po eni strani hvaležen in “dolžen”- čeprav je to drugo identiteta
žrtve.
Je pa res, da se mi ne da več tega delat in požirat vse negativne energije, ki jih trosita zraven.

Želim si delati, dati v svet svoje veselje do dela, umetnosti…
Rekel sem ti na delavnici, da bi rad na nek način pomagal ljudem – da bi prispeval svetu nekaj pametnega, ustvarjalnega (pomoč je vse; še najbolj kakršnokoli ljubeče dejanje).
Vem, da karkoli daš v svet, četudi izdih mora biti ta res čist.
In imam tudi tu konflikt. Ne želim puščati svoje karme (bolečinskega telesa) v slike ali druga dejanja.
Zato se trudim biti čist kadar slikam. V pravem stanju duha, ko ni negativnosti, misli…

Ampak kako to dati v svet? To je cela štala. Pa bo že. Bo že čas prinesu rešitev.

Odgovori, če se ti da, če ne pa tudi prav, saj si mi že v prejšnjem postu zeloooooooo zelooooooo pomagal, odprl oči.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki