Nebuloze 1,618
- This topic has 927 odgovorov, 24 glasov, and was last updated 12 years, 8 months nazaj by
.
-
Br večer…
ejga, ejga, ejga……sm lih kar mal zuni bla…..hahaha….matr, je megla……pa mal rosi……..prouzaprou je spet en lušten mistični večer ane……..hahahaha….kuker recimo na Škotskem……hahahaha….ma, ja, jst pojma nimam kako je na Škotskem, še nikol nism bla…..hahahaha…….ampak je pa mistično….hahahahaha………pa tale energija lunce je prou lepa, kere nice frekvence ane…..mmmmm……hahahaha….pa tut, če se lunca ne vidi, je svetlo………hahahahaha………ejga lunca hvala, hvala……hahahahaha……
Pa moj pesjaner je mel rojstenga…hahaha………je sedem let star…..hahaha…..no, ja, še zmeri ga mal scat vozm pri letih…….ampak me bo zgleda v tem letu prehitu……hahaha……..vse najboljše moj dragi Tovariš…….hahahahah…..pa na zdravje………hahahaha…..sem mu tut kosti spekla, pa sladoled si je pomalcu……hahahaha……je čisti đanki na sladoled………hahahahaa……..ja, sej vem, da sladoled ni lih kao za psa……hahaha…..ampak tale moj pesjaner ga že cel svoj lajf preprosto obožuje……..tk, da mu ga tut z veseljem kupm, sem ter tja…..hahahaha…..hahahaha…….
Hahahahaha…..zgleda, da je pvi naval rekonekšna popustu, pa majo verjen relekšon……….hahahaha……sej, zdej se mal brihtam, a so marbit informacije iz frekvenc kuker odpizdile in jih ne morjo najdejt……hahahaha……..kva pa vem…..zdej so psi na sceni…..hov, hov……hahahahaha……..psi lajajo a karavana prolazi…..hahahahaha…..men se zdi, da tole prepeva Belašević…..sej, lohka se tut motm…..hahahaha……….ma, ja, sej knjige so pač zato, da jih ljudje beremo ane…….. to je pač čist logično…….hahahaha……. zato imamo čute, kuker zunanji čuti…..vid, sluh, voh okus in tip…….hahahaha……..in z vidom pač beremo……hahahaha…….aja, zdej je moda, da mi ne beremo ampak knjiga bere nas……hahahaha……..kar se mene in mojga nebulizma tiče, je to čisti zajeb…….hahahaha……hahahahaha……..kuker knjiga ma vid in bere nas, tko dobesedno, kuker moja realnost……hahahaha…….kere hude…..hahahaha…..hja, res se čist strinjam, da so določene knjige žive in druge, ki so priročniki in so za mene bolj mrtve…….hahahaha………vendar pa mi beremo z vidom, to je eden izmed naših zunanjih čutov in beremo lepo vrstice, ki so natisnjene črno na belem…….hahhahaha….a se strinjate….hahahaha…….ampak, z razvito intuicijo pa lahko beremo med vrsticami……..hahahaha…..no, ja, tkole jst to stvar okol branja razumem…….res pa je, da sm en norc, pa verjetn ne morem lih razumet vse te debate okol kdo zdej koga bere…….hahahaha….hahahaha….ma, ja, sej mi tut ni treba lih usega razumet ane……hahahahaha……..sm ljubitelj bolj praznega uma…..hahahaha…..kao da sm malo zaostala………hahahahaha………hahahahaha……..ma, ja, ako ja nebi zaostala, avto bi me zgazio…..hahahahahaha……hahahhaha…….
pa sm nekje prebrala tole misel……
yesterday is a history, tommorow is a mistery, but today is a gift, that is why it is colled the present…..
slišmo
Hojla vsi,
Ker Zofija dosti lapa o ljubezni
, bi z vami rada podelila neko staro povest, ne vem več, da kje sem jo prebrala, ker je bilo to pred parimi leti, sam je pa takoj našla neko posebno mesto v mojem srčku………Zgodba je o človeku, ki ni verjel v ljubezen…in gre nekako takolele: Nekoč je živel človek, ki je bil povsem običajen, poseben je bil samo po tem, kako je razmišljal: prepričan je bil namreč, da ljubezen ne obstaja. O tem se je prepričal potem, ko jo je dolgo zaman skušal najti in opazoval ljudi okoli sebe. Večina življenja je namreč preživel ravno v iskanju ljubezni, a je naposled odkril, da ne obstaja.In tako je ta mož, kamorkoli ga je zanesla pot, dopovedoval ljudem, da ljubezni ni in, da ni nič drugega kakor izmišljotina pesnikov, izum s katerim verstva lahko po mili volji vodijo duhovno šibke ljudi, jih obvladujejo in jih silijo verovati v njihove nauke. Govoril je, da ljubezen ni resnična, in, da jo zato ne more noben najti, pa čeprav bi jo še tako iskal. Ta človek je bil nadvse bistroumen in tudi sila prepričljiv. Prebral je na kupe knjig, študiral na najboljših univerzah in tako je postal spoštovani učenjak. Bil je tudi imeniten govornik, med drugim je tudi rekel, da je ljubezen kakor mamilo: popelje te v sedma nebesa, a si od nje tudi močno odvisen. Z njo se lahko zasvojiš-in kaj se zgodi, če ne dobiš svojega dnevnega odmerka ljubezni? Kakor pri mamilih namreč tudi pri ljubezni potrebuješ redne dnevne odmerke, je govoril.Rad je razlagal, da so ljubimci med sabo večinoma v takšnih odnosih kot uživalci mamil in tisti, ki jih oskrbujejo z njimi. Kdor je namreč nečesa zelo potreben, je odvisnež, narkoman, in kdor je nečesa potreben malomanj, je kakor diler. Tisti, ki je manj potreben, obvladuje celotni odnos, je nakladal ljudem.To, čemur ljudje pravijo “ljubezen”, je mož neutrudno razlagal vsakomur, ni nič drugega kakor zveza dveh, ki temelji na strahu in želji po posedovanju. Moj je-moja je! Kje je tukaj plac za spoštovanje? Kje je tukaj ljubezen, s katero se toliko hvalijo? Povem vam, da nikjer. Ljubezni ni, je govoril.In mož je še naprej ljudem neutrudno govoril, da zakaj vse meni, da ljubezen ne obstaja, in je rekel:” Tudi sam sem šel čez vse to. In nikomur več ne bom dovolil, da bi se v imenu ljubezni poigraval z mojo dušo in usmerjal moje življenje, to nikakor ne more biti ljubezen in ljubezni zatorej ni, ne obstaja.”Potem pa je nekega dne, ko se je sprehajal po parku, zagledal lepo žensko, ki je sedela na klopci in jokala. Zanimalo ga je , da zakaj tiste solze, in prisedel je, ter jo povprašal, ali ji lahko kako pomaga. Vprašal jo je tudi, da zakaj joka. Lahko si mislite, kako debelo je pogledal, ko mu je povedala, da joče zato, ker na svetu ni ljubezni. Odvrnil ji je:” Neverjetno, ženska, ki meni, da ljubezen ne obstaja in seveda je hotel še kaj več zvedeti o njej.” Zakaj pa tako pravite, da ljubezni ni?”, je vprašal.“hja, to je pa dolga zgodba”, je odgovorila. ” Omožila sem se, ko sem bila še zelo mlada, kar nosilo me je od ljubezni, na krilih vseh tistih iluzij, bila sem polna upanja, da bom vse svoje življenje preživela in delila s tem moškim. Prisegla sva si zvestobo, spoštovanje in čast in si ustvarila družino. Toda kaj kmalu se je vse spremenilo. Jaz sem bila tista predana ženička, ki je skrbela za dom in otročičke. Moj mož pa je še naprej delal kariero in videz uspešneža je bil zanj pomembnejši kakor naša družina. Počasi me je nehal spoštovati, jaz pa sem nehala spoštovati njega. Drug drugega sva prizadevala, in v nekem trenutku sem odkrila, da ga ne ljubim več in da tudi on ne ljubi več mene. Veste, je govorila, nesmiselno je iskati nekaj, kar ne obstaja. Vidite, zato jokam.Mož jo je še predobro razumel in ji položil roke na kolena in rekel, da ima prav in da ljubezen ne obstaja. Kar naprej jo iščemo, na stežaj odpiramo srce in postajamo ranljivi, a naletimo zgolj na sebičnost. In to nas boli, tudi, če se nam zdi, da nas nič več ne more prizadeti. In naj si poskušamo še v toliko zvezah, vedno znova doživljamo eno ta isto, je govoril, in zakaj bi se potlej sploh še trudili iskati ljubezen?Mož in ta ženička sta si bila nadvse podobna, in postala sta najboljša prijatelja. To je bilo prelepo prijateljstvo, lep odnos. Spoštovala sta drudrugega in nikdar nista drugdrugega razočarala. Vsak korak, ki sta ga skupaj prehodila, ju je neznansko osrečeval. Med njima ni bilo ne zavisti in ne ljubosumja, nihče ni skušal obvladovati, posedovati drugega. In njun odnos se je čedalje bolj pogljabljal.In nekega dne je možu prišlo na misel nekaj sila nenavadnega in pomislil je, ja mogoče je pa to kar čuti do nje ljubezen. Ampak, če je potem to, je pa ta drugačna od vsega kar sem čutil do sedaj. Nič ni podobna tistemu, kar pesniki pravijo ali pa tudi onemu ne, kar verstva razlagajo, ker se mi namreč ne zdi, da bi bil kakorkoli odgovoren za to žensko. Ničesar ne jemljem od nje, nobene potrebe ne čutim, da bi ona za mene skrbela, ne potrebujem jo zato, da bi nanjo valil krivdo za svoje težave ali, da bi jo kakorkoli bremenil. Kadar sva skupaj nama je lepo, da nama lepše ne bi moglo biti. Spoštujem njen način razmišljanja in njen način čutenja. Ne spravlja me v zadrego in ni vsiljiva. Nič nisem ljubosumen nanjo, kadar je z drugimi ljudmi in ne čutim zavisti, kadar ji kaj uspe. Mogoče pa ljubezen vendarle obstaja, le, da ni tisto, za kar jo vsi imajo.Komaj je čakal, da pride domov in ji pove o svojem nenavadnem odkritju. In komaj je odprl usta, že mu je odgovorila:” Natanko vem o čem boš govoril, tudi sama sem prišla do podobnega zaključka, vendar ti nisem hotela zaupati, saj vem, da ne verjameš v ljubezen. In sklenila sta, da postaneta ljubimca in zaživita skupaj in čudo prečudno je, da se med njima ni nič spremenilo.Moževo srce je bilo tako polno ljubezni, da se je nekega večera zgodil čudež. Gledal je zvezde in si našel najlepšo, in njegova ljubezen je bila tako velika, da se je tista zvezda na lepem spustila z neba in mu pristala na dlani. Tedaj se je zgodil še drugi čudež, in njegova duša se je spojila z zvezdo. Bil je brezmejno srečen in je komaj čakal, da pride do svoje ljube in ji izroči zvezdo v roke. In, ko je to storil, je njo za hipec prešinil dvom.Ta ljubezen je bila zares neizmerna in v tistem trenutku, ji je padla zvezda iz rok in se raztreščila na miljone koščkov.Zdaj po svetu hodi starec in govori, da ljubezni ni. In zdaj nekje doma sedi lepa starka in čaka na možkega in preliva solze nad rajem, ki ga je nekoč že imela v rokah, a ga je v enem samem trenutku dvoma za vekomaj izgubila. In to je torej zgodba o človeku, ki ni verjel v ljubezen.In kdo je sedaj recimo naredil napako? Kaj je šlo torej narobe?Napako je naredil mož, saj je mislil, da lahko tej ženski podari svojo srečo. Tista zvezda je bila njegova sreča, in njegova napaka je bila, da jo je izročil njej v roke. Ker sreča nikdar ne prihaja od zunaj. Srečen je bil zaradi ljubezni, ki je prihajala iz njega in srečen je bil zaradi ljubezni, ki je prihajala iz nje, njene notranjosti. Toda kakor hitro je za svojo srečo naredil odgovorno njo, je ta zvezdo razbila, saj pač ni mogla biti odgovorna za njegovo srečo. Ne glede na to, kako močno ga je ženska ljubila, ga nikdar ne bi mogla osrečiti, saj nikdar ne bi mogla vedeti, kaj je bilo v njegovem umu. Nikoli ne bi mogla vedeti, kakšna so njegova pričakovanja, saj ni mogla poznati njegovih sanj.Če torej svojo srečo izročiš nekomu v roke, jo bo ta selej ko prej uničil. Če pa tvoja sreča izvira iz tvoje notranjosti in je sad ljubezni, si pač sam odgovoren zanjo in noben drug. Nikdar ne moremo nikogar drugega narediti odgovornega za našo srečo, pa vendar to delamo. Že npr. poroka in izmenjava prstanov. Tako izročamo svojo zvezdo drugemu v roke, v pričakovanju, da nas bo ta drug osrečeval. In naj ga še tako ljubimo, nikdar ne bomo to, kar bi ta človek rad, da bi bili.Toliko o ljubezni, ki ne obstaja, ali pač?
z ljubeznijo zofka……………………………Haha Zofija ne morem verjet…. ravno v četrtek sem bral tole zgodbico (dobil za darilo), pa se mi je zdela tolk huda da bi jo posvetil Avatarju na forumu…..samo da se mi ne da tipkat ….. ampak evo tukaj je
Tole je iz knjige Mojstrstvo ljubezni (Don Miguel Ruiz) in je krasna knjiga…. priporočamAVATAR wrote: Zofija…Klemenko…se vidva to delata norca iz samih sebe ???…Vidva bosta meni žlobrundrala o ljubezni in sreči ???…In mi servirala še enega Carlosa???
Zofija ti…ki prideš na forum jokat, ker te Tadej ne jemlje resno…je to tvaja ljubezen in sreča ???
In ti Klemenko…tako nezadovoljen z ljudmi in družbo v kateri živiš…da tako slepo čakaš na številko 2012…zakaj že…ker si tako ljubljen in srečen ???
Žalost no…
To stari! Pogrešal sem tvoje komentarje hehe
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.