Matias de Stefano - Forum duhovnost

Participant

Matias de Stefano: Sporočilo izpred 900 let

ZAKAJ IN ZA KOGA POČNEMO, KAR POČNEMO?

Kot ste nekateri videli, sem v tednu portala 777 obiskal Norveško. To potovanje sem načrtoval že dlje časa, zdaj pa je končno napočil trenutek, ko sem se lahko tem krajem tudi približal… in očitno je tudi to, da sem to lahko storil zdaj, ko je bil čas da odidem tja in zaključim cikel.

Za tiste, ki morda niste spremljali vsega, kar sem počel, bi rad omenil, da živim življenje popolne zavesti in da je moje trenutno življenje le fragment resničnega Življenja, v katerem zaključujem naloge, ki sem jih začel že zdavnaj in jih nisem uspel zaključiti.

Nekateri bi to imenovali karma, a jaz to raje vidim kot odprto in nezaključeno nalogo, katero lahko, zaradi izkušnje mnogih življenj, nadaljujem tako zase kot za druge.

MOJE POTOVANJE

Iti na Norveško, v času omenjenega portala in v tem letu Aktivnosti, 2014, je zame pomenilo zaključek življenjskega cikla, v katerem sem bil rojen okoli leta 1200, v mestu Stavanger.

Zgodba je zelo dolga in nekoč vam bom povedal več o tem, a za zdaj bi se rad osredotočil na sporočilo, ki sem ga razumel na svoji lastni poti obstajanja v zadnjih 900 letih.

OBRNITI VATIKANSKI KLJUČ

Na koncu dobe vikingov sem se moral soočiti z novim načinom mišljenja, kar mi je odprlo povsem nov svet, imenovan krščanstvo. Spreobrnil sem se in postal menih ter pričel iskati poti, preko katerih bi človeštvo lahko bilo rešeno prekletstva tega sveta. Sestavil sem sporočilo svojih prednikov, napisano v runah, da bi ga predal človeku, ki je bil v tistem času papež v Firencah. To pismo je bilo simbol odpiranja sveta, in je prinašalo človeštvu Kristusovo sporočilo.

Ko sem prispel v Italijo, sem slišal za človeka, imenovanega Frančišek Asiški, s katerim se sicer nisem nikoli srečal, a sem se vseeno odločil, da bom šel po njegovih stopinjah. To me je vodilo v Jeruzalem, kjer sem spoznal, da krščanstvo ni nič drugega kot moderna različica vikingov. Razočaran sem kmalu zatem umrl, verjetno zaradi tuberkuloze.

Planetarna naloga – vrniti se v Rim, da bi prinesel rune novemu papežu Franšičku, je bila zame zaključek tistega, kar sem začel pred 900 leti. Vrniti se na Norveško, da bi prejel energijo Portala, je bila zame tudi počastitev Sigurda (kakor sem se nekoč imenoval), v njegovi lastni domovini, ter predaja sporočila, da je krog zaključen.

Sedeč pod drevesi, ki varujejo zidove samostana, kjer sem preživel del tistega življenja, sem se dva dni v tišini predajal razmisleku o tem, kaj tisto življenje predstavlja in pomeni meni danes… Dojel sem, da Sigurd poleg tega, da je iskal nove ideje, ni počel čisto nič drugega kot to, da je iskal pot, preko katere bi našel odrešitev za svojo dušo in ušel realnosti, ki ga je obdajala.

SPOROČILO PRIHODNOSTI

Videl sem sebe, v sedanjosti, in se prepoznal kot Prihodnost tistega, ki sem nekoč bil. Zavedal sem se mnogih stvari, katerih prej nisem razumel. Čas, Izkušnje in Ponovna povezava, ki mi je jo Zemlja podarila, so mi pomagali, da sem lahko Sigurdu povedal, da mu ni več potrebno bežati, iskati izhoda in da sedaj razumem, kaj je počel in zakaj je to počel.

Sporočilo, ki sem ga predal svoji preteklosti je bilo, da ni nobene odrešitve, saj ne obstaja nič, od česar bi morali biti odrešeni.

Velikokrat, na tem svetu, se počutimo zapuščene, pozabljene od Božanstva. A ta pogled na svet imamo zaradi tega, ker nismo zmožni videti sebe kot del tega Božanstva. Ko se bomo začeli zavedati, da je Božansko v nas samih in da smo soustvarjalci, da je Bog tako izven kot znotraj vsakega bitja, celice in atoma, bomo ugotovili, da nam ni treba iti nikamor, saj smo vedno bili natanko tam, kjer smo morali biti. Znotraj nas je namreč izvor vsega, pa tudi občutek ločitve in zavrženosti od izvora. Žalostna resnica pa je, da smo pozabili sami nase. Zavrgli smo sebe in izgubili upanje naše lastne realnosti in obstoja.

Na naši poti univerzalnega cilja učenja in izkušanja, ustvarjamo tako veliko obrazov in vidikov, da mislimo, da lahko pokrijemo vse. A potem se zavemo, da se naše razmišljanje spremeni v zmedenost, obup, izčrpanost in nato pozabimo, da so vsi ti obrazi naši. In tako se v tej bitki za prepoznavo nas samih, zapustimo in odrečemo temu, kar smo, ter čakamo na odrešitev. Pri tem postanemo še bolj zmedeni in se zapletamo v lastne vozlje. In potem krivimo oblike in vidike nas samih ter jih obsojamo, saj verjamemo, da nas vežejo na ta svet. In glasovi, ki nam govorijo iz drugih dimenzij, začnejo odzvanjati v nas kot zmedeni odmevi, ki nas strašijo in omamljajo, v resnici pa nam želijo le pomagati in nas voditi k izhodu.

Odrešitev je torej odrešitev sebe. Mi smo tisti, ki smo navzven ustvarili pošasti, da bi se izognili dolžnosti – prepoznati, da smo mi sami tisti, ki smo se postavili v določeno situacijo in da smo samo mi tisti, ki poznamo tudi pot iz nje.

V predanosti se več tisočkrat zapletamo in razpletamo, brez da bi razumeli namen tega občutka, da bolj kot nekaj razumemo, bolj smo izgubljeni. In zaman kritiziramo svoja ogledala, saj smo nesposobni sprejeti to, da smo jih mi sami ustvaril. Zato jih ignoriramo in se jih želimo znebiti, da bi ušli in se vrnili k Izvoru, kjer je bila vsa Slava.

Zaničevanje, strah, sovraštvo proti temu, kar obstaja, neusmiljeno in sebično iskanje tistega, kar nas bi lahko odrešilo, pobegniti iz te realnosti ter iti nazaj k Božanskemu… vse to je primerljivo z materjo, ki zavrže svojega otroka.

Mi sami smo Božansko in vse kar obstaja, je naša lastna kreacija. To je naš Otrok. In živeti to realnost je uživati v procesu učenja, ki ga ta otrok doživlja. Videti ga, kako brblja, se slini, se plazi, hodi, se smeje, poskuša govoriti, spregovori svojo prvo besedo in končno odraste. Ampak za to, da odraste in se nauči vsega tega je potreben čas, poskusi in napake, sprejemanje in brezpogojna ljubezen kljub izčrpanosti in dvomom v to, kaj ta izkušnja sploh pomeni.

VPRAŠANJE PA JE …

Ali niste zgroženi, ko vidite matere, ki na tem svetu zlorabljajo svoje otroke ter jih zapuščajo, kot da gre za predmete? Ali niste zgroženi, ko vidite otroke, ki trpijo zaradi neodgovornih odraslih, ki bijejo bitke tako v svojih domovih kot med državami?

Če smo zaradi vseh teh stvari zgroženi, zakaj ne vidimo svojega nenehnega sebičnega iskanja izhoda iz tega sveta, odrešitev iz te absurdne kreacije? S tem, ko sovražimo in kritiziramo ter nenehno poskušamo najti najhitrejšo pot ven, tudi zavračamo, preziramo in zlorabljamo našo lastno kreacijo.

Vse kar obstaja, obstaja zaradi naše lastne volje. Iz Izvora smo se odločili, da bomo vse to ustvarili, da bi uživali v slavi preoblikovanja te realnosti. Ko jo zanikamo in bežimo od nje, smo enaki materi, ki zapusti svoje otroke, jih zanika ter jih zavrže, da bi v svoji sebičnosti lahko preživela.

Sigurd, ničesar takšnega ni, od česar bi potreboval odrešitev, nikamor ne moreš zbežati. Božansko je bilo ves čas prisotno, v vseh nas. Mi smo ogledala, ki ves čas ustvarjamo toliko realnosti, da pri tem pozabimo, katera je tista, ki je edina.

Sigurd me je naučil služenja. Biti na voljo Namenu. Da je kot oče skrbel za svoje otroke, a istočasno ves čas iskal poti, preko katerih bi se lahko rešil. Danes sem mu lahko povedal, da je edina pot do odrešitve uživanje v svoji lastni kreaciji.

Danes sem se odločil, da bom služil preko Veselja in da bom hodil po poti priznavanja dejstva, da je kreacija, pa
naj bo “temna” ali “svetla”, le podaljšek mene samega. Sprejemam dejstvo, da je vsako bitje, v svoji svobodi, soustvarja delček Resnice.

Iti nazaj k Izvoru je nesmiselno, če to ne storimo z odgovornostjo, da prepoznamo, da je obstoj in red stvari, naša lastna kreacija in da so bitja na različnih nivojih le spremljevalci, ki delajo na tem, da bi prešli vse, kar je.

Zakaj vse to? Velikokrat se to tudi sam sprašujem in si istočasno odgovarjam: zaradi razvoja univerzalnega bitja preko izkušenj in povezovanja. In za koga počnemo vse to? In odgovorim si: za Bitje, katero sem jaz in za Bitje katerega sestavljam skupaj z ostalimi.

Vsak korak, ki ga naredimo, nas ne vodi k Izvoru, vodi pa nas k prehodu iz enega stanja bivanja v drugega, k novemu in drugačnemu mestu prepoznavanja. In tja lahko pridemo le preko spoštovanja in ljubezni do kreacije, ki je naša lastna.

Vse to bomo vedeli, ko bomo globoko prepoznali naše Služenje. Tukaj namreč nismo, da bi služili Načrtu, Bogu ali sistemu. Tukaj smo, da bi služili Prehodu iz enega stanja v zavest, da sem Jaz v Enosti z Vsem, kar je. Manjkajoči košček sestavljanke je to, da sem Jaz bistvenega pomena in to, da to prepoznamo je prav tako bistvenega pomena za to, da ustvarimo veliko sestavljanko, ki nam omogoča, da Smo. Osredotočanje na naše posamezne vloge pomeni skleniti krog.
…
nadaljevanje na:
http://harwitumslovenija.wordpress.com/2014/08/06/matias-de-stefano-sporocilo-izpred-900-let/

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”