Mala šola kreiranja realnosti

[tadej pretner]

AVATAR wrote: Kaj se zgodi z človekom, ki preneha razmišljati, nivo komunukacije spusti na družbeni minimum, fukus pa ima na praznino in lastno telo ?!

Poanta/cilj ni v tem, da ego/razmišljanje … izničiš, ampak da postane ego sluga, ne pa da je gospodar.

Če takole prek pogostega fokusa na praznino postopoma naseljuješ zavestnost nazaj v telo, bo začela slabeti predvsem reaktivnost (odziv na osnovi programov/polj, s katerimi smo identificirani) in dobiš možnost izbire. Dokler smo identificirani s polji, je glede na to, da se zaznava in hkrati reakcija dogaja po vrstnem redu fizično telo, čustvena sfera, misli, možgani pravzaprav zadnji izvejo, kako se bomo odzvali . Primer:

Srečaš nekoga, ki se ti je nekoč zameril. Najprej se v telesu pojavi tenzija, ki že usmerja način tvojega dojemanja srečanja in reakcijo, nato destruktivna čustva (ti je zoprn …), in nazadnje se pojavi misel (recimo: Pezde frdamani, najraje bi ga u gobec sunil).

Pa še nečesa se znebiš – nepotrebnega destruktivnega miselnega premlevanja – kolk je lajf zajeban, kolk je sistem nepošten … Takšno miselno premlevanje namreč v veliki meri daje življenje realnosti, ki jo živiš. Šele ko to odpustiš, imaš možnost izbrati kaj drugega.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

VI. Del

c) Kako razviti fokus, ki
omogoča spremembe materialne realnosti?

Pri pojasnjevanju te
točke pa je smiselno, da govorimo o obeh načinih kreiranja
realnosti ločeno.
A v kontekstu razprave o fokusu pri prvem in
drugem načinu manifestacije, poskusimo
hkrati še nekoliko podrobneje opredeliti
razliko med obema pristopoma. Vzemimo primer, da živimo neko
povprečno realnost, v kateri opravljamo delo, ki ga ni mamo radi za
plačilo, ki nam ne omogoča nič drugega, kot da nekako preživimo
iz meseca v mesec, hkrati pa imamo dva povezana konjička –
potovanja in pisanje potopisov. In to je tisto, kar bi radi v
življenju počeli.

–
Gledano iz
stopnje zavestnosti, za
katero je značilna
identificiranost s
takšnimi in drugačnimi
polji realnosti, ki dopuščajo
spremembe realnosti le v meri, ki ustreza možnim scenarijem teh
polj, si bomo verjetno rekli: »Moja realnost je trenutno takšna, da
je moja želja po tem, da bi ves čas potoval in živel od svojih
potopisov preprosto nemogoča. Najboljše bo, da skušam
manifestirati kaj takšnega, kar je mogoče; recimo to, da dobim
delo, ki mi bo nekoliko bolj ustrezalo in bo nekoliko boljše
plačano.« Če na stvar gledamo iz te stopnje zavesti, se bomo
lotili kreiranja želene realnosti, ki se nam zdi mogoča, po zakonu
privlačnosti in
se fokusirali na cilj. Čim

pa
smo fokusirani na cilj, aktiviramo tudi drugo polarnost, saj nas
usmeritev
na cilj drži v pogojeni realnosti, za
katero sta značilna pozitivni in negativni pol; le en pol v tej
realnosti ne more obstajati (če recimo na ta način manifestiraš
partnersko zvezo, ti to sicer lahko uspe, vendar boš poleg partnerja
»dobil« še vsa nesoglasja, nesporazume, boj za energijo …, ki so
značilna
za večino partnerskih vez; če boš manifestiral novo, boljše
plačano delo, tudi v tem lahko uspeš, vendar boš v paketu »dobil«
tudi vse konflikte in težave, značilne za večino podjetij).

Da
bi resnično razumeli poanto tega načina manifestacije, se spomnimo
kvantnega dejstva, omenjenega v prvem delu pričujoče
»nadaljevanke«. Poleg realnosti, katero živimo, obstaja še
nešteto drugih realnosti. Nekatere od teh so polne problemov, v
nekaterih pa je problemov manj, oziroma jih ni (nizkovibracijske in
visokovibracijske realnosti). Že v osnovi jih lahko prepoznamo
predvsem po tem, da so nizkovibracijske realnosti polne pravil (kaj
smem – kaj ne smem; kaj sem dolžan – kaj mi ni treba; kaj zmorem –
česa ne zmorem; itd.) in imajo jasno hierarhijo (v nizkovibracijskem
podjetju nimaš šans, da se o čemerkoli pogovoriš z direktorjem –
lahko se obrneš le na človeka, ki ti je neposredno predpostavljen).
Če živimo realnost, v kateri imamo kup problemov, se moramo
zavedati, da bodo problemi obstajali tako dolgo, kot bomo v
problematični realnosti. V takšnih
realnostih
večine problemov sploh ne moremo rešiti, saj »niso naši«; so del
polja realnosti, v katerem smo. Če bi se torej hoteli problemov
dejansko znebiti, bi morali v zadostni meri spremeniti sebe – v
meri, da ne bi več privlačili problematičnih realnosti. Nihče
torej
ne more rešiti nobenega bistvenega
problema.
Cone s problemi so preprosto polja realnosti, ki obstajajo!!!

Pri
tem načinu kreiranja realnosti, bomo fokus usmerili na realnost,
katero želimo in to na način, da skušamo »ujeti« vibracijo
želene realnosti, seveda pod pogojem, da se nam zdi mogoča. To
vibracijo lovimo kombinirano, na več načinov. Tudi pri tem načinu
velja dejstvo, da imamo edino moč spremembe, ki je pri tem načinu
zgolj korekcija naše pozicije v polju realnosti, v katerem smo, v
sedanjem trenutku. Ti načini so:

1)
Kreacija mentalne afirmacije/namere
v formi kratkega in jasnega stavka v sedanjem času (kot da torej
želeno stanje že obstaja). V konkretnem primeru: »Sem na novem,
boljše plačanem delovnem mestu.«

2)
Vizualizacija želenega prizora v sedanjem času. Lahko uporabimo dve
vrsti vizualizacije:
– Vizualizacija, pri kateri želeni prizor
opazujemo od zunaj;

–
Vizualizacija, pri kateri smo del želenega prizora oziroma smo vanj
vključeni (predstavljaš si recimo sebe, kako sediš v »novi«
pisarni – zavedaš se okolja in atmosfere nove pisarne.

3)
Čustvena identifikacija z želenim prizorom: v telo pričaramo
občutek neizmernega zadovoljstva, ki je posledica dejstva, da
izkušamo realnost novega, boljše plačanega delovnega mesta.

Priporočljivo
je, da ohranjamo dovolj pozornosti, da opazimo, kdaj smo prešli v
fazo pričakovanja, v kateri »čakamo«, da se bo manifestacija
zgodila. Ta pričakovanja so destruktivna in nas od želenega cilja
oddaljujejo: Pri sami tehniki manifestacije smo uporabili sedanji
čas, torej kot da nova realnost že obstaja (na ta način lovimo
njeno vibracijo), pričakovanja pa imajo vibracijo dejstva, da nove
realnosti še ni, da je od nas oddaljena, zato samo kreacijo
»minirajo«.
V našem telesu obstaja točka, preko katere lahko
v trenutku vstopimo v »praznino« in se takšnih misli/pričakovanj
rešimo. Vendar znanje o tej točki in njeni uporabi presega namen
pričujoče »nadaljevanke«, zato si lahko takrat, ko se takšna
pričakovanja pojavijo, pomagamo tako, da nekajkrat v mislih izrečemo
afirmacijo, ki se nanaša na želeno realnost in v telo pričaramo
spremljajoče čustveno stanje. Enako
ravnamo tudi takrat, ko se zalotimo, da izkušamo nezadovoljstvo
oziroma razmišljamo o problemih realnosti, ki jo želimo spremeniti.

Podrobnejši
opis tovrstne kreacije realnosti z navedbo različnih elementov, ki
so nam pri tem lahko v pomoč, bo sledil kasneje.

Če
hočeš torej rešiti nek večji problem, je torej edino,
kar lahko storiš, umik
iz cone, v kateri ta
problem obstaja,
to
pa je za kolektivno stopnjo zavesti, katere del smo, sila težko
razumljivo.
Da
pa bi lahko izstopil iz cone problemov, je primarno, da spremenimo
fokus. Že iz poglavja, v katerem sem govoril o vrstah namere je
razvidno, da je fokus
posledica uma in
je usmerjen tako, da hoče dosegati cilje, kar
je v skladu s kolektivno stopnjo zavestnosti.
Ta
usmerjenost
se dogaja na nevrološkem nivoju-kognitivna usmerjenost je zgolj
zaključna faza!!!!!!
Delujemo namreč podobno, kot radijski sprejemnik, ki od vseh
programov, ki jih oddajajo oddajniki, sprejema tistega, na katerega
je naravnan njegov potenciometer. Pri človeku je seveda programov,
ki jih sprejema veliko število, še več pa tistih, ki jih ne
sprejema. Naš potenciometer, ki določa, katere programe bomo
sprejemali in katere ne, so predvsem:

–
na fizični ravni telesne napetosti (gre
sicer za nekoliko
daljšo zgodbo, a dejstvo, da telesne napetosti »sodelujejo« z našo
blokirano čustveno energijo oziroma jo zadržujejo v nas, poznajo
maserji, saj se pogostokrat dogaja, da pride pri klientu potem, ko mu
sprostijo fizično blokado, do čustvenega izbruha oziroma
osvoboditve dela »ujete« energije)

– na čustveni ravni
t.i. telesa
bolečine in
kontrolni mehanizmi, v ozadju katerih so fiksirana čustvena
stanja;
-na
mentalni ravni
pa prepričanja,
zaradi katerih neko realnost sprejemamo, drugo pa odklanjamo.

Vse
to tvori specifično mrežo nevronskih povezav, ki torej določajo,
katere programe bomo sprejemali in katere ne.

tadej pretner2013-05-16 00:55:48

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

VII.
Del

Že
bežen pogled na navedene postavke nam »izda« njihovo skupno točko,
ki je fizično telo. Poleg telesnih napetosti namreč čustvena in
mentalna stanja tvorijo
nevronsko povezavo, ki je seveda v telesu, za nameček pa programi
nevronskih mrež vplivajo na našo percepcijo zunanjega sveta, ki se
začne na telesni ravni oziroma na ravni celic – celični
receptorji se namreč ob vsakem zunanjem dražljaju, v skladu z
našimi programi, samodejno vklapljajo ali izklapljajo, na
tej osnovi pa temelji naša interpretacija sveta in naši odzivi na
dražljaje. Vklopi/izklopi posameznih receptorjev v nas sprožijo
ustrezen čustveni in miselni odziv, vse to pa je običajno vsaj 95%
podzavestno. Ampak ti samodejni odzivi nas držijo v realnosti,
kakršno živimo in zaradi njih ponavadi kaj dosti ne moremo
spremeniti. Zato naše življenjske namere v glavnem niso naše,
ampak delujemo pod taktirko različnih polj realnosti (glej III.
Del).
Kaj je torej treba storiti, da bodo naši odzivi v večji
meri zavestni, polje zavestnih izbir/manifestacij pa tako
povečano?
Predvsem se moramo deidentificirati od telesa kot
takšnega in vanj (spet) naseliti zavestnost. Do tega sicer prihaja
ob izvajanju procesa prisotnosti (glej IV. Del), vaj sproščanja in
vseh
oblik procesiranja
ujejetih
čustvenih energij, obstajajo pa tudi vaje neposredne
deidentifikacije s telesom. Teh tule sicer ne bom opisoval, a gotovo
je omembe vredna povsem preprosta vaja, ki jo lahko izvajamo ob
številnih priložnostih (vožnja z avtom, gledanje TV …). Povsem
enostavna je – treba je le naseliti zavestnost v telo – gledamo
recimo TV, hkrati pa vzdržujemo pozornost v celem fizičnem telesu.
Tako usmerjena zavestnost nas hkrati dela budne, tako da ni nikakršne
bojazni, da bi bila
v primeru, če jo izvajamo med vožnjo avta, sama vožnja kaj manj
varna. Priti moramo le do stopnje ustrezne rutine, pri kateri nam
vzdrževanje zavedanja v telesu ne predstavlja napora. Po cca treh
mesecih izvajanja te preproste vaje bomo zlahka opazili, da je v
odnosih naših reaktivnih odzivov manj in da se nam torej povečuje
moč izbire načina
odziva na zunanje dražljaje.

Druge
pomembne komponente zavestnih manifestacij

1.
KAIZEN princip

Ko
se posamezniki naučijo prvih korakov zavestne manifestacije, jih
seveda želijo preizkusiti v praksi. V
urbanih sredinah je
pogostokrat
problem najti parkirno mesto in
idealna priložnost je poskus manifestacije prostega parkirnega
mesta. Večina pri tem uspe. A ljudje,
ki s svojo realnostjo niso zadovoljni, si seveda želijo velikih
sprememb. Ko
pa poskusijo manifestirati kakšno večjo življenjsko spremembo,
uspeha ni, pa čeprav so vsi osnovni principi manifestacije v obeh
primerih enaki.

Zakaj torej pri poskusu manifestacije »večjih«
stvari pogostokrat ne uspemo?

Kadar
se človek v vsakdanjem življenju počuti poraženca, ko je navajen
skromnosti …, so na to realnost programirani tudi njegovi celični
receptorji, nevronske mreže, čustva in misli. Ko skuša s procesom
zavestne manifestacije doseči velik cilj, je običajno neuspešen
zato, ker ga preprosto ne podpirajo njegovi programi. Zavestno si
torej spremembe želi, podzavest pa spremembe ne podpira. In potem
seveda misli, da metoda ni dobra. A temu ni tako.
Realnost, ki jo
živimo, pa privlači naša podzavest. Včasih se zgodi, da zadan
cilj celo uresniči/manifestira, vendar pa osvojene pozicije ni
sposoben obdržati. Takšne primere pogostokrat vidimo v svetu
športa, ko posamezniki, ki izhajajo iz skromnega okolja v športu
uspejo, zaslužijo veliko denarja, po končani karieri pa zelo hitro
bankrotirajo. Razlog je enak – njihova podzavest ne podpira obilja
in ga dojema kot stresni faktor. Ker se želi telo stresa znebiti,
podzavestno kreira situacije, skozi katere denar izgubi. Lahko bi
torej rekli, da v umu preprosto nimamo prostora za večjo spremembo.
Če pa v umu nimamo prostora, nimamo niti potrebne energije –
prišlo bo do demotivacije in niza problemov, ki iz tega izhajajo.

Tudi skozi ta argument torej vidimo,
kako pomembno je ob procesih manifestacije delati na procesiranju
ujete čustvene energije in naseljevanju zavestnosti v telo.

Da
prebrodimo navedene težave, nam je lahko v pomoč princip kaizena.
Kaizen izhaja iz LaoTsejeve misli, da se pot, dolga 1000 milj, začne
s prvim korakom. Govori o tem, da moramo takrat, ko smo usmerjeni na
velike cilje, delati majhne korake in majhne iniciative, ter se
ukvarjati z navidez trivialnimi stvarmi. Kaizen je precej raziskan v
poslovnem svetu. V Toyoti recimo kompletno poslovanje sloni na kaizen
principu. Vse bazira na majhnih izboljšavah, ki naredijo veliko
sliko. Pomembno je, da ne usmerjamo pozornosti na velike stvari in
cilje, kar ne pomeni, da nimamo ozaveščenih. Vendar pa moramo biti
pri praktični izpeljavi sprememb usmerjeni na manjše izboljšave,
ki jih naš um podpira in se potem transformira ter navzame
zmagovalne mentalitete tudi skozi te izboljšave. Takšna usmeritev
jamči, da bomo precej hitreje kot sicer dosegli velike cilje, ki
bodo trajni in nam v lajf prinesli trend obilja. Paralelno pa moramo
seveda obračunati tudi z našimi prepričanji, da majhne
stvari niso pomembne in je
zanje nesmiselno tratiti energijo.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

VIII. Del

2. Polarna komponenta manifestacije

Ne zgodi se ravno pogosto, da nam tisto, kar si zamislimo kot želeno realnost, pade v naročje naenkrat in v celoti. Pogostokrat se želena realnost pojavi kot priložnost, ki jo moramo prepoznati in izkoristiti na pravi način. Veliko je bilo govora o naši programiranosti – ta »določa« tudi to, ali smo človek, ki priložnosti išče ali človek, ki se priložnostim izogiba. Ta moment je povezan s harmonično tretjo čakro in ta hip se z njim ne bomo ukvarjali – vzemimo za izhodišče, da smo neko želeno priložnost zavestno skreirali in smo jo pripravljeni izkoristiti. Pri tem se bomo srečali z dvema vidikoma polarnosti, od našega razumevanja situacije in notranjega ravnotežja pa je odvisno, ali bomo oba polarna izziva akceptirali tako, da bo dejansko prišlo do manifestacije želenega, in če bo, ali se bo to zgodilo v obliki, ki jo bomo sposobni vzdrževati, ali ne.

– Prvi polarni moment je povezan z voljo, ter našo sposobnostjo, da dejavnike volje izrazimo na ustrezen način. Na priložnost, ki smo jo zavestno skreirali, se seveda odzove naša volja in njeno polarno ozadje. Voljo lahko pravzaprav opredelimo kot psihično gibalo naše energije, ki v nas vzpodbudi potrebo po akciji – povezana je z motivacijskimi momenti, v svojem jedru pa vsebuje polarni konflikt, ki motivacijske momente na nek način krmili. Pogostokrat torej ni dovolj, da imamo na tisto, kar želimo manifestirati, usmerjeno pozornost, ampak je zelo pomemben način, kako se bo energija volje skozi nas izražala. Ima dva pola od katerih čuti aktivni pol ves čas potrebo po akciji, pasivni pa je nagnjen k dopuščanju, da se stvari zgodijo same od sebe. Nobena skrajnost ni dobra, saj življenjske situacije in komunikacija z ljudmi, s pomočjo katerih skušamo doseči želeni cilj, zahtevajo določen čas.

Če je recimo pretirano v ospredju aktivni pol volje, se nam bo dogajalo, da bomo takrat, ko pridemo do neke ovire, »rinili z glavo skozi zid«, ali pa bomo v situaciji, ko skušamo nekoga, pomembnega za lažjo izpeljavo svojih načrtov pridobiti na svojo stran tako, da nanj recimo vršimo pritisk, da se odloči takoj. Človek, ki ga izpostavimo takšnim pritiskom bi bil pogostokrat z nami pripravljen sodelovati z vsem srcem, če bi mu le pustili dovolj časa, da njegov »sistem« ponujen predlog sprejme, če pa mu tega časa ne pustimo, pa nam bo ali obrnil hrbet, ali pa popustil in na sodelovanje z nami pristal, a z nejevoljo, kar se kasneje odrazi na rezultatu/kvaliteti skupne manifestacije.

Po drugi strani pa lahko pretirano izraženemu pasivnemu polu volje rečemo tudi lenoba. Če ta prevlada, gredo priložnosti pogostokrat mimo nas.

Za uspešno manifestacijo je potrebna notranja usklajenost, skozi katero čutimo, kdaj je čas za aktivnost in kdaj je boljše, da dopustimo, da se nekatere stvari zgodijo same od sebe. Ko imamo namreč pasivni kanal volje odprt, prihajajo stvari k nam same od sebe, aktivni pol pa ima po eni strani vlogo, da jih ustrezno implementiramo v svoje življenje, po drugi pa vpliva na to, da se nam dogaja veliko stvari in je življenje dinamično.

Zanimivo pa je, da se oba pola odražata tudi v sami manifestaciji. V tej prepoznamo aktivni pol kot realnost, za katero smo hote težili, vendar pa zavestna sprememba prinese še kup drugih »spremljajočih« sprememb, ki so povezane z izražanjem pasivnega pola.

– Drugi polarni moment pa se nanaša na način, na katerega bomo skušali nek cilj izpeljati oziroma na segmente cilja, katerim bomo namenili več pozornosti. Povezan je s temperamentom in karakterjem. Številni ezoterični sistemi, od katerih je morda najbolj znana astrologija, ga proučuje skozi vpliv štirih osnovnih elementov ezoterike (ognjem, vodo, zrakom in zemljo). Tudi posameznim astrološkim znakom pripisujejo dominanten vpliv posameznega elementa, kar seveda pomeni, da so osebnostne kvalitete in hibe ljudi povezane s tem, v kakšni meri se posamezni elementi izražajo skozi posameznikovo astrološko kombinacijo, ki je lahko uravnotežena ali neuravnotežena. Energijske kvalitete posameznega elementa so opisane v številnih knjigah, tako da se bom s primeri osredotočil le na to, kako se zelo izrazit vpliv posameznega elementa odraža v praksi. Lahko celo rečemo, da dominantni vplivi posameznih elementov definirajo način neke manifestacije:

– Ljudje, pri katerih je dominanten vpliv elementa zemlje, se osredotočijo predvsem na praktični in finančni aspekt manifestacije, ostalo jim ni pomembno (odnosi, zadovoljstvo ljudi, vključenih v manifestacijo …). Takšen način manifestacije sicer lahko »obstane«, vendar ne omogoča energijske pretočnosti z drugimi, kar posledično pomeni, da običajno porabimo veliko energije, da manifestirano stanje vzdržujemo.

– Ljudje, pri katerih je dominanten vpliv elementa vode bodo dali prednost temu, da so vsi vključeni zadovoljni, na ta račun pa pogostokrat pozabljajo na praktične, finančne, pogostokrat pa tudi kreativne momente manifestacije.

– Ljudje, pri katerih je dominanten vpliv elementa ognja, imajo v glavi predvsem to, da idejo na vsak način izpeljejo, pogostokrat pa pozabljajo na socialne in finančne posledice zamišljenega.

– Ljudem, pri katerih je dominanten vpliv elementa zraka, pa je pomembno predvsem to, da se o tem, kar počnejo, veliko govori, vse ostalo pa jim je drugotnega pomena.

Oba pola in vpliv elementov, ki so nosilci polarnosti moramo torej uskladiti – obstajajo sicer ciljane meditacije za uravnavanje obeh polov volje, dejstvo pa je, da se polarnost/vpliv energijskih elementov usklajuje paralelno ob procesiranju »ujete« čustvene energije, o čemer je že bilo govora in ob vseh oblikah »naseljevanja« zavestnosti v svoj sistem.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

IX. Del

TEHNIKA KREIRANJA REALNOSTI, PRI KATERI NAMERO PREDAMO UNIVERZALNI ZAVESTI

1. Kreacija cilja/namere

Pri kreaciji cilja si oglejmo analogijo med razmerjem posameznik – univerzalna zavest in celica – človeško telo. Telo podpira posamezne celice takrat, kadar delujejo v skladu z »interesom« telesa. Če se skušajo zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov razvijati po svoje, se telo proti njim bori. Glede na kozmični zakon, ki pravi, da se vse stvari, na vseh ravneh, dogajajo po enakih načelih (kakor zgoraj, tako spodaj), je torej nesmiselno pričakovati, da nas bo univerzalna zavest podprla, če bodo naši cilji sebični, formirani v smislu prevlade nad drugimi itd. Biti morajo v skladu s principi evolucije, kar pomeni, da jih moramo formirati tako, da omogočajo takšno vrsto ekspanzije, ki se bo odrazila tudi na dobrobit celote. To seveda pomeni, da je ta način kreacije primeren le za ljudi, katerih stanje zavesti je v zadostni meri osvobojeno nizko vibracijskih polj realnosti, da so lahko motivacijska gibala, ki jih usmerjajo na tovrstne namere, sploh prisotna. To je mogoče le ob zadostni stopnji energijske izmenjave z drugimi, kar posledično pomeni, da njihove namere same po sebi vsebujejo elemente izmenjave in skupne koristi.

Zelo pomembno je, da predmetne tokove izmenjave učinkov začrtanih ciljev ozavestimo. Večina oblik kreativnost je namreč tesno povezana z odnosi, izmenjavo znanja in dobrin z drugimi ljudmi.

Ko namreč ozavestimo energijsko informacijske poti, iz katerih se je v nas rodila neka ideja, uvidimo, da so tesno povezane z ljudmi ustreznih talentov in znanja, ki so ga bili pripravljeni z nami na takšen ali drugačen način in ne le prek osebnega stika, deliti. To pa okrepi povezavo s celoto (univerzalno zavestjo) in znatno pripomore k manifestaciji želenega cilja. V praksi lahko za krepitev te povezave uporabimo kontemplacijo, v kateri po fazi sprostitve ozavestimo ne le to, s kom želimo želeni cilj deliti in komu je namenjen, temveč tudi vse posameznike in momente, ki so nas do ideje pripeljali kot tudi vse tiste, s katerimi nameravamo sodelovati pri realizaciji načrtovanega cilja. Kontemplacijo zaključimo tako, da damo idejo v srce in ji dopustimo, da energijsko raste.

Kar se tiče same namere, je za uspešno manifestacijo želenega cilja pomembnih še nekaj detajlov:

1.1. Cilj/namera naj bo torej usmerjena na ekspanzijo. To seveda ne pomeni, da ne sme vsebovati materialnih ciljev, vendar pa jih ne smemo umestiti v nizkovibracijski segment (primer: da je cilj zaslužiti veliko denarja). Materialne dobrine, ki jih želimo manifestirati, morajo torej biti »v službi« naše razvojne ekspanzije. Talenti, nagnjenja …, ki jih želimo razviti, so namreč pogostokrat povezana z določenimi materialnimi dobrinami.

Načeloma mora torej namera biti visoko vibracijska, eventuelno transformacijska. Pogostokrat pa ni dovolj, da jo preverimo zgolj mentalno, s tremi vprašanji, navedenimi v III. delu. Včasih namreč naša namera dejansko ustreza kriterijem teh treh vprašanj, vendar pa so prisotne druge ovire. Primer: nameravamo kandidirati na razpisu za delovno mesto, za katero vemo, da nam je pisano na kožo. Vendar pa se je na razpis odzval tudi nekdo, ki nam je blizu. Če nas skrbi, da se bo v primeru, da bomo na razpisu izbrani mi to vplivalo na kvaliteto najinega odnosa, je to lahko vibracijska ovira, zaradi katere univerzalna zavest naše namere ne bo sprejela. Zato moramo najprej energijsko preveriti, ali je naša namera vibracijsko čista ali ne.

To naredimo takole:

a) Namero najprej spremenimo v kratko izjavo v sedanjem času, ki jo popolnoma »vsebuje«. Izjava naj bo enostavna in naj torej ne vsebuje besed, kot so želim si …, potrebujem … ipd. , Sedanji čas namreč nosi v sebi vibracijo univerzalne zavesti – čim nekaj pozicioniraš v prihodnost, te vibracije ni in univerzalna zavest jo zavrže.

b) Sedemo, zapremo oči in se globoko sprostimo.

c) Pozornost usmerimo v notranjost telesa in se zavemo »vibracijske aktivnosti« v njem. Opazujemo jo brez kakršnekoli namere in počakamo, da se umiri.

d) V mislih ali na glas izgovorimo izjavo in smo pozorni na to, ali v telesu povzroči kak vibracijski odmev.

Če vibracijskega odmeva ni, lahko nadaljujemo z naslednjim korakom – kreaciji ustrezne vizualne podobe, ki jo bomo uporabili v procesu manifestacije. Če pa opazimo, da se je po izgovorjavi izjave v telesu pojavil vibracijski odziv, lahko to pomeni dvoje:

– Morda izjava ni ustrezno formirana (sedanji čas, visoko vibracijska namera), ali pa je naša globinska resnica, povezana z namero drugačna od površinske. Ko v prvi fazi namero preverimo s tremi vprašanji, morda površinsko mislimo, da z njo ne skušamo nikomur ničesar dokazati, da prek nje ne iščemo varnosti …, a je globinska resnica drugačna. Če je temu tako, je treba izjavo korigirati.

-Kadar je sicer z izjavo vse v redu in je usklajena z našo globinsko resnico, a se je v telesu vseeno pojavil vibracijski odziv, moramo te vibracije ustrezno očistiti. Recimo da gre za namero, ki je za naš razvoj sila pomembna, vendar se pojavi vibracijski odziv zato, ker je ne podpira naša družina. Če dajemo nameri prednost pred željami družine, jo lahko vibracijsko očistimo s pomočjo Sedona metode, opisane v linku, podanem v IV. delu.

Se nadaljuje …

tadej pretner2013-06-13 23:09:53

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

X. del

2. Kreacija ustrezne vizualne podobe

Vizualna podoba, ki jo bomo uporabili v tehniki manifestacije je lahko statična ali dinamična in mora vsebovati konkretno sliko manifestiranega, a ne v povsem fiksnih okoliščinah ali s časovno opredelitvijo. Univerzalni zavesti moramo namreč pustiti »dovolj prostora«, da nas pripelje do želenega na svoj način in v ustreznem času. Uporabimo lahko dva tipa vizualne podobe:

– Vizualizacija, pri kateri smo del želene situacije: če gre za opravljanje neke dejavnosti ustvariš v umu sliko, v kateri to dejavnost opravljaš.

– Vizualizacija, pri kateri prizor želene situacije opazuješ (gledaš sebe pri opravljanju želene dejavnosti).

Če so v vizualizacijo vključene tudi druge osebe, jo kreiramo tako, da so vsi zadovoljni.

Ustreznost vizualne podobe testiramo na enak način, kot izjavo. Če se v nas pojavi energijski odmev, pomeni, da je univerzalna zavest ne sprejema. Če je sicer namera/izjava »preživela« tovrsten test, vizualna podoba pa ne, je običajno treba le redefinirati posamezni detajl slike, ki ne vsebuje ustrezne vibre.

3. Ko smo kreirali ustrezno namero/izjavo in vizualno podobo, začnemo s procesom manifestacije. V celoti torej proces manifestacije vsebuje naslednje elemente:

a) Definiranje želene realnosti

b) Formiranje in preverba izjave

c) Formiranje in preverba vizualne podobe

d) Globoka sprostitev

e) Vizualizacija

f) Ko vizualno podobo z notranjim očesom jasno vidimo, jo ustrezno vibracijsko/čustveno podpremo.

g) Ob vzdrževanju vizualne podobe in vibracijskega stanja v mislih le enkrat zbrano izrečemo izjavo, potem pa z vzdrževanjem vizualne podobe v umu meditacijsko stanje tako, da se začne spremljajoče pozitivno čustvo spreminjati v občutek popolnosti (kar je kvaliteta občutka povezave z univerzalno zavestjo), hkrati pa bo iz našega uma spontano izginila tudi želena podoba – na ta način jo predamo univerzalni zavesti.

Izjavo v mislih izrečemo le enkrat zato, ker bi nas daljše miselno ponavljanje izjave vodilo v beta stanje možganske aktivnosti, ki pa nikakor ni stanje, v katerem lahko naredimo želeno spremembo.

h) Kreacijo/meditacijo zaključimo in o njej več ne razmišljamo. Če opazimo, da se nam pričakovanje rezultata prevečkat vsiljuje v misli, ga nevtraliziramo s katero od znanih metod (Sedona, …). To je sila pomembno. Metoda namreč temelji na tem, da celo kreacijo izvedemo na način, kot da že obstaja. In če potem nekaj pričakujemo, s tem nezavedno vibracijsko potrjujemo realnost, v kateri hotenega še nimamo. Za uspešno manifestacijo je torej potrebno zaupanje, to pa je hkrati popolnen izostanek kakršnekoli kontrole, ki se ji torej moramo zavestno odreči. Naša sposobnost, da zaupamo in se odrečemo kakršnimkoli pričakovanjem in razmišljanjem o želenem, je premo sorazmerna z učinkovitostjo uporabljene metode kreacije realnosti.

Ta faza, torej da potem, ko namero/prizor predamo univerzalni zavesti o tem prav nič ne razmišljamo, je za večino najtežja. Vzrok je v tem, da smo vse življenje navajeni na to, da skušamo priti do uresničitve svojih ciljev prek poskusov nadzora nad potencialnimi situacijami, ki bi nas do njih lahko pripeljali. A če smo se lotili kreacije realnosti po zgoraj opisani metodi, očitno z metodami poskusov nadzora nad potekom različnih situacij nismo bili uspešni. Če to ozavestimo, precej lažje prepustimo pristojnost za to, kako bo do želenih stvari prišlo, univerzalni zavesti. Konec koncev je recimo v pristojnosti univerzalne zavesti tudi delovanje celic v našem telesu. Prav nič nam ni treba razmišljati o tem, kako naj delujejo – obratno; z napačnim razmišljanjem lahko njihovo delovanje celo motimo in povsem enaka situacija je tudi pri »nerazmišljanju« o času in načinu izvedbe hotenega. Vloga naše mentalne aktivnosti v procesu je zaključena tisti hip, ko namero/želeni prizor predamo univerzalni zavesti; vse, kar se ima zgoditi potem, je v njeni pristojnosti.

Se nadaljuje …

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

XI. Del

Poanta obeh načinov kreiranja realnosti je, da imamo do naše kreacije odnos, kot da že obstaja. Če čutimo, da smo postopek kreacije po eni ali drugi metodi izvedli zbrano, ni razloga, da ga ponavljamo. Dobro pa je, da vzdržujemo stanje, kot da želeno že obstaja.

Pri metodi lovljenja resonance z želenim poljem realnosti, v grobem opisani v VI. delu, je vzdrževanje takšnega stanja enostavno – čim večkrat si zamislimo želeno situacijo in se z njo čustveno identificiramo.

Metoda, pri kateri mentalno kreacijo predamo univerzalni zavesti pa je že sama po sebi zahtevnejša in vsebuje noto nepogojenosti. Zato vzdrževanje stanja, kot da želeno že obstaja na način, pri katerem aktiviramo čustva v povezavi z želenim stanjem, ni v duhu same metode. Ko namreč »lovimo« želena polja, so le ta sprožilec naših pozitivnih čustev, ki se torej pojavijo kot odziv na neko želeno zunanje stanje. Ko pa govorimo o nepogojenosti, pa zadovoljstvo/izpolnitev prihaja iz naše notranjosti, kot odraz stanja zavesti, v katerem smo. Seveda večina, ki kreira realnost po metodi predaje namere univerzalni zavesti duhovno še ni na ravni zavesti, za katero je takšen način čustvovanja značilen, a prav je, da sledimo načelom tega stanja. Zato pri tem načinu vzdržujemo stanje, kot da so se stvari že zgodile tako, da v meri, ki se nam zdi potrebna, uporabimo tole metodo:

– Popolnoma se umirimo in vizualiziramo prizor, ki smo ga pri sami tehniki, predali univerzalni zavesti.

– Ob nekoliko globljem vdihu v mislih ponovimo izjavo, ki smo jo pri tehniki uporabili.

– Ob izdihu se zazremo na morebitne energijske spremembe v telesu.

a) Če se spremembe ne pojavijo, je vse v najlepšem redu in želena kreacija je »na poti« uresničitve.

b) Če se spremembe pojavijo, je to znak, da naša podzavest ne podpira stanja, kot da se je želeno že zgodilo. Vse, kar je potrebno narediti je, da energijske spremembe zbrano opazujemo in dovolimo, da izzvenijo. S tem, ko izzvenijo, so energijsko kolapsirale podzavestne sile, ki »niso sodelovale« v naši nameri.

Kljub temu, da se morda energijski odziv ne pojavi, vajo vseeno ponovimo vsak drugi dan. Življenje je namreč dinamično in pogostokrat se v toku vsakdana v zaradi takšnega ali drugačnega vzroka na določene zunanje dražljaje odzovemo na način, ki lahko ponovno prebudi samosabotirajoče energije.

PRAKTIČEN PRIMER TEHNIKE KREIRANJA REALNOSTI, PRI KATERI »LOVIMO« VIBRACIJO ŽELENEGA POLJA

Glede na to, da se je običajno lotijo razmeroma neizkušeni posamezniki, je smiselno, da uporabijo predmet, ki bo vez med njimi in želeno realnostjo. Idealni za to so kristali.

Celoten postopek poteka takole:

1. Kreacija mentalne afirmacije/namere v formi kratkega in jasnega stavka v sedanjem času in izbira želenega prizora (glej VI. del)

2. Seveda priporočam preverbo namere, vsaj s trditvami, navedenimi v III. delu.

3. Izbira primernega kristala:

– Univerzalna je kamena strela, ki jo lahko uporabimo za kreacijo česarkoli.

– Lahko izberemo kristal, katerega oblika simbolično »podpira« želeno realnost (okrogli kristali – priklic dobrin, reproduktivni sistem; jajčasti kristali- kreativnost; trikotno oblikovani kristali – zaščita; podolgovati kristali – izboritev dobrin; itd.).

– Priporočljivo je izbrati kristal, ki so ga tradicionalno uporabljali za uresničitev določenih ciljev (avanturin – kvalitetni odnosi, igre na srečo …; malahit – zaščita pred boleznimi; itd.)

4. Sproščeno sedemo, s hrbtenico pokonci, v levi (sprejemni) roki, držimo kristal. Če gre za kameno

strelo ali katerikoli drug podolgovat kristal pazimo, da je obrnjen pokonci. Popolnoma se

sprostimo in usmerimo pozornost na energijo kristala. Začutimo njegove vibracije in se jim

popolnoma prepustimo.

5. Ko smo se vibraciji kristala popolnoma prilagodili oziroma zavibrirali skupaj z njim, položimo kristal v desno (oddajno) roko in ga namestimo na področje solarnega pleksusa. Preko desne roke, s katero pokrijemo kristal, pa položimo še dlan leve roke.

6. Mentalno se preselimo v kristal (vanj usmerimo pozornost) in poskusimo videti kristalno strukturo. Če smo resnično v alfa stanju, to ne bo težko, saj je v tem področju možganske aktivnosti vizualizacija zelo olajšana. Pred­stavljamo si, kako se kristalna struktura odpira in je pripravljena, sprejeti naš program.

7. V kristalu si predstavljamo izbrano vizualizacijo. Če nam je ljubša vizualizacija, v katerem smo del želenega prizora (glej VI. del) lahko kristal z vdihom povečamo, tako da dosežemo predstavo, v kateri je kristal zelo velik, mi pa smo v njem – na ta način precej lažje vizualiziramo situacijo, v kateri smo del želenega prizora).

8. V mislih izrečemo izbrano izjavo in se čustveno identificiramo z želenim stanjem (recimo čustvo zadovoljstva, ker želeno »že obstaja«). To stanje vzdržujemo, dokler nam to dopušča zbranost oziroma dokler ne začutimo, da je dovolj.

9. Če smo predhodno kristal povečali, ga sedaj pomanjšamo nazaj na njegovo osnovno velikost. To naredimo tako, da vdihnemo, se z vdihom zavemo meja (povečanega) kristala, nato pa te meje z izdihom skrčimo v običajno velikost. Če pa nismo uporabili tehnike povečanja kristala, nanj le usmerimo pozornost in si predstavljamo, kako se kristalna mreža zapira z zavestjo, da je program sprejela.

10. Stanje, kot da se je »želeno že zgodilo«, vzdržujemo tako, da kristal čim večkrat vzamemo v roke, se zavemo, za kaj je programiran in se čustveno identificiramo z občutkom, da želeno že imamo.

“Nadaljevanka” je končana, tema pa ni več zaklenjena in torej omogoča komentiranje.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki