Kvantni pristopi samorazvoja
- This topic has 159 odgovorov, 16 glasov, and was last updated 6 years, 7 months nazaj by
.
-
tadej pretner wrote:
Link, v katerem vidiš Kanadčana Hutchinsona, ki s tehnično proizvedenim torzijskim poljem pelje scat gravitacijo:
Tukaj je govora o “dokazu” tehnično proizvedenega torzijskega polja, ki kar takole, “ad hoc” oz. “na prvo žogo” morda celo pije vodo, vendar pa vseeno ni vse tako enostavno in enoznačno. Pri podrobnejšem pregledu delovanja Hutchinsona, najdeš tudi naslednje:
Johna Hutchisona, ki je odraščal v 50. letih v Vancouvru, Kanada, srednja šola ni zanimala, če izvzamemo radijski sprejemnik, ki ga je nekega dne razstavil in si prislužil batine ravnatelja. Razumna starša sta ga zato izpisala iz šole ter mu najela zasebnega učitelja, s katerim se je John precej bolje razumel, saj so ga njegovi eksperimenti zanimali mnogo bolj od inštruiranja, za katerega je bil plačan. John pravi, da se je v tistih nekaj letih intenzivno posvečal študiju kemije, strojegradnje, atomske fizike ter teorijam Tesle, Einsteina, Galvanija, Faradaya, Maxwella in drugih. Sestavil je prve Tesline tuljave, generatorje radijskih valov, zbiral in popravljal je puške, se ukvarjal z astronomijo ter sestavljal različne stroje in naprave. Da bi preživel, je servisiral puške in električne aparate, ves preostali čas pa je še naprej posvečal igranju s Teslinimi tuljavami in visokonapetostnimi generatorji.
Nekega večera leta 1979 je John sedel med svojimi napravami in opazoval iskrenje visokonapetostnega polja, ko ga je v ramo zadel kos železa. Odvrgel ga je stran, a železo je priletelo nazaj. John ni bil prepričan, kaj se je zgodilo, zato je v naslednjih mesecih preusmeril pozornost na objekte znotraj elektromagnetnega polja, ki ga je spreminjal z razporeditvijo Teslinih tuljav, Van de Graaffovega generatorja in starih radijskih oddajnikov. V glavnem se seveda ni dogajalo nič presenetljivega, a od časa do časa so se dogodili fenomeni, ki so čudaškega Johna Hutchisona spremenili v mit ter znervirali večji del akademskih fizikov: predmeti so se upirali gravitaciji in za kratek čas poleteli, železo, aluminij in druge kovine pa so se topile in spreminjale strukturo pri sobni temperaturi. John je bil zbegan, saj so pojavi kršili vse zakone fizike, poleg tega pa pri zmešnjavi vseh mogočih naprav, ki jih je uporabljal hkrati, ni znal natančno določiti vzroka omenjenih pojavov. Hutchison je v trenutku postal tema dneva, nepojasnjeni pojavi v njegovem laboratoriju pa so dobili ime ‘Hutchisonov efekt’.
80. leta so bila morda najbolj razburljiva v Johnovem življenju. Rene Louise Vallee in Tony Travis sta dokumentirala kako je Hutchison s pomočjo le 400 wattov moči in z napetostjo iz hišnega električnega omrežja dosegel, da so več kilogramski predmeti lebdeli v zraku, na vzorcih kovin pa povzročil spremembe v molekularni strukturi, za katere bi z znanimi postopki, temelječimi na laserski tehnologiji, potrebovali več terrawattov moči. Obiski radovednih znanstvenikov so se nadaljevali, John je nenavadne fenomene demonstriral fizikom iz inštitutov različnih ameriških univerz, zgodbo so seveda pograbile tudi vse večje ameriške televizijske mreže in nazadnje je interes za Hutchinsonov efekt pokazala tudi Ameriška vojna mornarica. Ameriška obveščevalna služba je financirala nekaj mesečno selitev laboratorija v primernejše prostore, kjer so lahko natančno dokumentirali pojavljanja Hutchisonovega efekta v največji tajnosti. Plastenke in kosi kovin so spet plesali po zraku in spreminjali obliko, predmeti so padali iz polic tudi na oddaljenosti 100 metrov in pokala so ogledala.
Na podlagi pričevanj kompetentnih očividcev ter obsežne dokumentacije o nenavadnih pojavih je Armada Združenih držav Amerike sredi 80. let ponudila podjetju Pharos Technologies 36 milijonov dolarjev za nadaljnje raziskave Hutchisonovega efekta, a do podpisa pogodbe ni nikoli prišlo. Uradno zato, ker so bili pojavi preveč nepredvidljivi in zelo težko ponovljivi.
Nenavadni posnetki, fotografije in pričevanja o Hutchisonovem efektu, so v dobre četrt stoletja pritegnili pozornost mnogih radovednežev, ki javno mahajo s celo pahljačo različnih teorij in argumentov pro et contra. Najbolj vzvišeni Hutchisonove eksperimente ignorirajo, malo manj vzvišeni kritizirajo, na drugi strani pa se pahljača razteza od fizikov, ki v njegovih poskusih vidijo potrditev svojih nekonvencionalnih teorij, pa do absolutnih, večinoma laičnih fenov, ki so v Hutchisonovih poskusih našli potrditev razvpitega ‘Eksperimenta Philadelphia’, trden dokaz za obstoj NLP-jev, razlago nastanka krogov v žitu in splošni dokaz za vse možne teorije zarote sploh.
Kritiki Hutchisonu največkrat očitajo poneverbo fotografij, filmskih posnetkov in drugih dokaznih materialov, ter skrivanje močnih elektromagnetov pod preprogo, nekateri parapsihologi pa efekt pripisujejo psihokinetičnim učinkom Johnove zavesti, ne pa njegovim aparatom. V nasprotnem taboru najglasneje zavračajo očitke predvsem tisti, ki so se na lastne oči prepričali o učinkih, ter tisti, ki so v Hutchisonovem efektu našli empirično potrditev svojih fizikalnih teorij. Po teh teorijah naj bi neobičajne interference elektromagnetnih valov povzročale spremembe v molekularni zgradbi materialov in MOTNJE V GRAVITACIJSKEM POLJU. Pri tem očividci izrecno poudarjajo, da Hutchisonovi učinki nikakor niso posledica poznanih elektromagnetnih ali elektrostatičnih sil. Hutchison je namreč pred pričami uspel pripraviti 30 kilogramsko kroglo do lebdenja z močjo borih 75 wattov in vhodno napetostjo 120 voltov iz hišnega omrežja. Najbolj razširjenia alter-znanstvena teorija, ki pojasnjuje, kaj je napravil Hutchison, pa pravi, da je s svojimi poskusi uspel prodreti v t.i. ‘Zero Point Energy’. Zero Point Energy je najnižja možna energija nekega sistema pri absolutni ničli (-273˚ Celzija), pri kateri se ustavijo vsa gibanja na molekularni ravni. Pojem sta leta 1913 prvič uporabila Einstein in Stern, da bi z njim opisala energijo kvantnega vakuuma v prostem vesolju, v katerem se delci in energijska polja pojavljajo in izginjajo na zaenkrat nepojasnjen način. Nekateri fiziki, med njimi je bil tudi nobelov nagrajenec, že pokojni Richard P. Feynman, trdijo, da se v kubičnem centimetru kvantnega vakuuma skriva okoli 10 na 13. joulov energije, kar bi zadostovalo za izparitev vseh oceanov na zemlji.
Še vedno torej velja, da je tega Hutchingsona hebala PONOVLJIVOST, zakon gravitacije pa je peljal “scat” zaradi vzpodtavljenih MOTENJ v gravitacijskem polju. Še vedno je zakon gravitacije zakon gravitacije, kar ti bodo potrdili vsi samomorilci, ki so se za tak izhod odločili s skokom iz zgradb…
tadej pretner wrote: K nakladanju o duši:
Pripel si napačen link…
ROBERT ZUPANČIČ
meni je zanimivo …lahko pa kdo poskusi doma …teleportacijahja kako tista limonca pride v vrček , pa svinčnik , ….…ko berem in gledam razlage kvantnega pristopa, se mi ponavadi kozla
99.9% razlagalcev nima pojma o čem gre in potem bluzijo in čebulijo svašta in nič konkretnegakvantni pristop izhaja iz kvantne mehanikeiz kvantne mehanike je znano, da materija kot taka ne obstajabolj ko se poglabljamo v zgradbo materije in sestavne delce, bolj spoznavamo, da se obnašajo enkrat kot materialni delci drugič kot valovanjein ko gremo še globje, ugotovimo, da imamo opravka le še z informacijamienako folk bluzi, ko razlaga skalarno poljeskalarna informacija je osnovna neusmerjena informacijapa saj se ni za čudittudi ajnštajn ni razumelin kvantni mehaniki so se mu iz srca norčevali
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.