Kvantni pristopi samorazvoja

[glas]

Arhetipska psihologija,
kot pove že ime samo, se je razvila na podlagi Jungovih spoznanj in nadaljnih študij njegovih naslednikov. Čeravno nam predstavi arhetipe preprosto, je dovolj strokovna in uporabna za naše namene. Iz nje se učimo predvsem o arhetipskih osnovah človekovih kvalitet, ki jih je potrebno zavestno razvijati in negovati za občutek polnega in smiselnega življenja.

Psihološki razvoj poosebi z junakom [the hero], ki se čuti poklicanega na pot – to je notranji klic duše po odkrivanju novega teritorija in iskanju dragocenosti, ki jih do sedaj še ni poznal – ter njegovo vrnitev domov. Te tri faze: priprava, pot sama in vrnitev, se ujemajo s fazami psihološkega zorenja: formiranje ega, iskanje nezavednih vsebin svoje psihe in njihova integracija v vsakdanjem življenju.

Če povzamem po pisateljici Pearson (1991) mora junak oz. ego najprej odrasti in dozoreti, da sploh začuti vzgib po popotovanju. V fazi priprave se uči predvsem o varnosti, o postavljanju primernih meja ter o uspešnem sodelovanju z drugimi. Pri tem mu pomagajo štirje arhetipi, ki so odgovorni za ustvarjanje ego zavesti.

– Neomadeževani [The Innocent] nam pomaga zgraditi persono. To je tisti del nas, ki ga kažemo navzven, ker želimo biti ljubljeni in sprejeti. V sebi nosi otroško nedolžnost, optimizem in prazaupanje, s katerim si pomagamo, kadar je življenje polno težav. Odraslim v našem življenju zaupamo, da nam bodo omogočili preživetje in nam nudili intelektualno in emocionalno podporo, ki jo potrebujemo za razvoj. S tem pripomore k socializaciji, saj je osnova našega zaupanja, da nam bodo odrasli s svojim obnašanje vzor, ki ga je vredno posnemati in se od njih učiti.

Največji strah Neomadeževanega je izguba pripadnosti. Zato se trudi, da bi bil čimboljši, da bi poglobil vero in zaupanje. Nagnjen je k idealiziranju in vztraja pri svojem zaupanju, tudi kadar ni utemeljeno. S pomočjo zanikanja, represije realnih ocen situacije, konformizma in pretiranega optimizma, se izogne dejanjem, s katerimi bi moral slabe odnose spremeniti na bolje ali pa jih prekiniti. S temi vsebinami se polni njegova senca, za katero seveda ne prevzema odgovornosti.

– Sirota [The Orphan] je arhetipska osnova za depresijo. V sebi nosi pričakovanja, da jo bodo drugi izdali, zapustili ali zlorabili, ona pa bo sama in brez pomoči. Hitro prevzame vlogo žrtve in se identificira z nemočjo – toda vloga žrtve ima svojo moč in z njo manipulira okolico. Lahko pa brani svoje strahove in ranljivost s ciničnostjo in čustveno otopelostjo.

Del Sirote je prisoten v nas vseh, saj je psihična ranjenost del človekove narave. Možno je, da smo imeli realno izkušnjo izgube pomembne osebe v našem življenju in da smo osamljenost, ki se je pojavila ob tem dogodku, obesili na arhetipsko ogrodje Sirote. Ravno tako je možno, da smo sami osiroteli dele sebe in jih izolirali v nezavedno. Kadar se tega zavedamo in dopustimo bolečini na površje, potem imamo dostop do arhetipske energije, ki jo lahko uporabimo za rast in razvoj. Izredna sposobnost Sirote je v povezanosti z drugimi ljudmi in vzajemnem ustvarjanju boljšega življenja.

– Bojevnik [The Warrior] predstavlja pomemben arhetip v odraslem življenju. Njegov cilj je zmagati in poskrbeti za naše potrebe. Bojevnik na višjem nivoju zavedanja si prizadeva razviti disciplino in veščine bojevanja, zdravo pamet, s katero bo načrtoval pot do cilja ter obrambo meja, ki jih je zastavil. Trudil se bo, da ne zlorabi svoje moči in da jo uporabi tudi za zaščito šibkejših. Zavedal se bo, da ima izbiro sredstev s katerimi se bo bojeval in da se je vredno bojevati samo za plemenite cilje.

Negativni aspekt Bojevnika pa je primitivnost v vsej svoji surovosti. Kažemo jo, kadar se prepiramo o nepomembnih stvareh, kadar nas obsede cilj, do katerega hočemo ne glede na uporabljena sredstva ali pa kadar napadamo in kritiziramo druge predvsem zato, ker so drugačni. Ignoranca, omejenost, neodgovornost in nadvlada drugih sodijo ravno sem.

– Skrbnik [The Caregiver] usmerja svojo arhetipsko energijo v situacije, v katerih skrbi za druge in jim pomaga pri njihovem razvoju. Njegove kvalitete so ljubezen, darežljivost, empatija in sočutje, pripravljenost skrbeti ne le za sebe in svojo družino, ampak za širši krog ljudi, pa tudi za živali in naravo. Ta del nas mora nenehno reševati konflikt med skrbjo zase in skrbjo za druge, učiti se mora reči “ne” kadar je dovolj in dovoliti drugim, da se učijo poskrbeti zase.

Za kompulzivnega Skrbnika pa je to izredno težko. Kadar človek ni dozorel in so njegove potrebe večje od potreb njegovih varovancev, bo svoje potrebe negiral, jih projeciral na druge in se počutil prazno. Njegova skrb bo nezadostna ali pa tako neprimerno pretirana, da se bodo drugi v njej dušili.

Te štiri arhetipske osnove skrbijo za preživetje in razvoj osebnosti in ega. Neomadeževani nosi v sebi prazaupanje in življenjsko silo, ki ju lahko povežemo z nagonom po samoohranitvi. Sirota poskrbi za obliko psihološke rane, na podlagi katere se bomo karakterno izoblikovali in ima v sebi destruktivnost. Ravno tako je z Bojevnikom – izbral si bo principe in cilje v življenju ter se zanje bojeval. Na izbiro ima cel spekter metod, ki mu bodo omogočile zadovoljitev in njegov nižji del je podoben “onemu”. Na podlagi Skrbnika pa se bomo odločali, komu in čemu bomo posvetili čas in ljubezen, da bomo ohranili pozitivno samopodobo – ta del vsebuje komponente “superega”. Poleg nagonov in razuma, pa smo ljudje duhovna bitja in iščemo smisel našega bivanja na zemlji. Iskanja so individualna in prepuščena posamezniku, toda pot v globino naše psihe je skupna za vse. Stare kulture so razvile obrede, ki pomagajo duši na prehodih iz ene razvojne faze v drugo. Tudi legende so namenjene prepoznavanju novega teritorija v času tranzicije. Arhetipska psihologija nadaljuje našo zgodbo o junaku in govori o naslednjih štiri arhetipskih temeljih, ki so nam v pomoč pri raziskovanju nezavednega, kajti ravno v njem se skrivajo dragocenosti.

– Iskalec [The Seeker] nosi v sebi vizijo boljšega in lepšega življenja, zato nas sili, da mnogokrat v življenju ocenimo trenutno situacijo in našo vlogo v njej. Hrepenenje po višji ravni bivanja je toliko močnejše, kolikor bolj se počutimo ujeti, osamljeni in odtujeni. Mnogokrat ga projeciramo v zunanje dobrine in verjamemo, da nam bodo drugačna služba, soseska ali partner zapolnili našo praznino. Toda hrepenenje je zadovoljeno šele, ko usmerimo pozornost v našo fragmentirano dušo in se zavemo, da se tu nahajajo odgovori na vprašanja o avtonomnosti in identiteti. To pa od nas zahteva pogum, da skočimo čez rob v neznano in se spoprimemo z našimi notranjimi demoni.

Kadar se klicu vizije ne odzovemo, potisnemo Iskalca v senco. Od tu se manifestira kot zasvojenost z alkoholom ali drogami, kot obsedenost s pridobivanjem materialnih dobrin ali pa kot telesne in mentalne bolezni.

– Uničevalec [The Destroyer] je predhodnik spremembe, metamorfoze. Uničuje staro in s tem naredi prostor novemu. Pri tem pa ne gre negirati bolečine in strahu, ki ju uničevanje povzroči. Ego se trdno oklepa svoje identitete in izguba boli, še posebej, ker nam nakaže, da življenje še zdaleč ni pod našo kontrolo. Občutek nemoči nas lahko popolnoma paralizira – lahko pa se prepustimo izkušnji in sprejmemo novo realnost kot potrebno za celosten razvoj.

Racionalni nivo razumevanja je nezadosten za sprejetje bolečih izgub. Življenje nosi v sebi skrivnosti, ki jih še zdaleč ne razumemo. Vemo pa, da smrti sledi ponovno rojstvo, da je smrt gosenice potrebna, da se iz nje razvije metulj.

– Ljubimec [The Lover] se v svoji arhetipski osnovi poj
avi v vseh odnosih, ki nam nekaj pomenijo – med otrokom in materjo, med prijatelji, v partnerskem odnosu, v odnosu učitelja in študenta… To je energija Erosa, ki zahteva trdno in zdravo ego strukturo, da začetno blaženost konkretizira in jo prizemlji z dejanji. Kaže se lahko tudi v našem odnosu do dela, hobijev ali življenjskih principov, ki jih strastno negujemo. Zavedanje arhetipske ljubezni nam daje notranjo moč, to pa pripomore k boljšim odnosom.

Tako kot vsak drug arhetip, tudi Ljubimec vsebuje senco. Nepriznavanje energije Erosa se kaže v izkrivljenem seksualnem udejstvovanju, kot so pedofilija, incest, posilstvo. Kaže se v bolestni ljubosumnosti, promiskuiteti, pornografiji ali puritanstvu. V zahodni kulturi je ravno senca Erosa grozljivo na pohodu in močno obsojana.

– Ustvarjalec [The Creator]: če nam nekdo reče, da smo aktivni so-ustvarjalci našega življenja, bi ga zgroženo pogledali in vprašali, kdo bi si želel ustvariti toliko kaosa, negotovosti in bolečine v svojem življenju? In vendar je arhetipska osnova Ustvarjalca aktivna v globini naše duše in nas postavlja v situacije, skozi katere lahko zorimo in si kalimo pristnost identitete. Kadar smo pripravljeni prevzeti odgovornost za soustvarjanje, je pomembno, da imamo v mislih zdravo in pozitivno vizijo prihodnosti. Temeljiti mora na realnosti naših duševnih kvalitet in na realnosti zunanjih faktorjev – sicer zlorabimo imaginacijo za sanjarjenje in umik iz realnosti.

Kadar se Ustvarjalca ne zavedamo, se počutimo žrtve okoliščin in krivimo zunanje dejavnike za nesrečne situacije, v katerih se znajdemo. Omejujemo si tudi možnost izbire in odgovornost prelagamo na druge. Včasih pa postanemo deloholiki ali obsedeno kreiramo grde in neproduktivne stvari.

Kot vidimo so vizije, smrt, ljubezen in ustvarjalnost domena duše in ne ega. Vemo pa tudi, da je duša sama nezadostna – ustvarjala bi, dokler telo ne omaga in zboli. Zato potrebuje zdrav ego, ki bo poskrbel za zdravje, za pogoje ustvarjanja, za finance … Arhetipska psihologija primerja integracijo ega in duše s plesom. Pearson (1991: 175) pravi: “Brez močnega in zdravega telesa, plesalec ne more dobro plesati. Vendar je ples najboljši takrat, kadar ni plesalec tisti, ki pleše ples, ampak kadar ples pleše njega. Ples (ali duša) plesalca prevzame, toda telo (ali ego) ima maksimalno razvito veščino plesanja, zato ni nevarnosti, da bi se spotaknilo ali izčrpalo.”

Če se vrnemo nazaj k našemu popotniku, ki je odrasel in se odpravil na pot iskanja, da si utrdi ego identiteto z novimi spoznanji o vsebinah svoje psihe, potem je njegov naslednji korak vrnitev domov. Ker je notranje spremenjen, se to odraža v njegovem mišljenju, čustvovanju in v interakciji z okoljem. Zaveda se celostnosti, čeravno trenutne, in povezanosti s kozmosom. Zavestno se poslužuje različnih funkcij svoje psihe, s katerimi vnaša pozitivne spremembe na okolje. Naslednje štiri arhetipske osnove so različni aspekti integrirane psihe in nas, vsaka na svoj način, povežejo z numinoznim.

– Vladar [The Ruler] simbolizira celostnost in to mu daje moč. Kadar jo uporablja modro, bo v kraljestvu vladala harmonija, red in izobilje. V naši psihi bodo imeli vsi notranji glasovi možnost, da se izrazijo in da jih bo modri Vladar slišal in razmislil o njihovem mnenju. Moder Vladar se zaveda odgovornosti, ki mu jo moč daje. Sama po sebi je moč nevtralna energija in od nas samih je odvisno, kam jo bomo usmerili. Moč torej pomeni odgovornost.

Šibek Vladar ne zmore uravnovesiti konfliktov in različnih mnenj. Svojo (ne)moč pokaže na tiranski način in zatre manj zaželjene aspekte v senco. Kontrolira. V najslabšem primeru povzroči duševni razkol in bolezen.

– Čarovnik [The Magician] je glavni agent pri regeneraciji in obnovi psihične moči. Zaveda se simbiotične povezave notranjega in zunanjega sveta, ki zanj delujeta sinhronizirano. Preko Čarovnika v nas se učimo o človekovi povezanosti z naravo in kozmosom. Oblike učenja pa so molitev, meditacija, aktivna imaginacija, vizualizacija, delo s sanjami in izvajanje obredov. Globalno razumevanje mu omogoča poimenovanje stvari in dogodkov na tak način, da nam nakaže nove možnosti in nam dá novo energijo. Čarovnik v nas se trudi ozavestiti senco in jo uporabiti v namene pozitivne transformacije.

Kadar se svojega Čarovnika ne zavedamo, bomo uporabljali njegovo energijo v škodljive namene – privoščljivi bomo in fantazirali slabe dogodke za druge, naša dejanja bomo obarvali z lastnim dobičkarstvom, izrekli bomo besede, ki bodo druge prizadele.

– Modrec [The Sage] si prizadeva spoznati eksistenčno resnico, ki presega ego razumevanje. Najvišje razvit intelekt in najbolj čuteče srce prideta do točke spoznanja, da je njuno mišljenje in čutenje subjektivno pogojeno, torej relativno. Modrec gre preko subjektivnosti, njegovo razumevanje je brez želje po spreminjanju. V meditaciji je prisoten kot objektivni jaz, ki nenavezano opazuje naše misli in čustva in dovoli, da odlebdijo mimo. Sposoben je nadgraditi znanje z modrostjo.

Negativni aspekt Modreca pa je shizoidna duševna rana, kjer ne govorimo o nenavezanosti, ampak o čustvenem izklopu. Človek ni sposoben prevzeti obveznosti, pa naj bo to do dela, partnerja ali kaj preprostejšega, saj nima notranjega kazatelja s katerim bi se prepričal, da je to prava stvar zanj. Ravno tako se kaže v poenostavljenem gledanju na svet, npr. znanstveno. Znanstvenik se počuti ogroženo, če mora izpustiti iz rok svoj način razumevanja sveta, zato realnost zreducira primerno svoji metodi – tudi akademski svet je na žalost poln modrecev, ki izražajo svoj negativni aspekt in postajajo ciniki.

– Norček [The Fool] v nas izraža neokrnjeno veselje do življenja. V sebi nosi šaljivost, pestrost, zabavo, senzualnost, iskrivost, spontanost, vitalnost … s katerimi igrivo ignorira pravila in se norčuje iz postavljenih meja. Svet raziskuje z živim zanimanjem in radovednostjo, in kot otrok, nima nobene potrebe po manipuliranju. Na svoj norčavi način nas uči o večplastnosti našega zavedanja – ravno, ko mislimo, da smo se dokopali do stabilne resnice, se z nami poigra in nakaže, da se ne gre jemati preveč resno. Všeč mu je, kadar se lahko sami sebi nasmejemo od srca.

Šaljivec pa ima tudi svojo temno plat, ki se ji ne gre smejati. Sebičen je in neodgovoren, malomaren, len, brezbrižen, zanikrn in okorel v svojih mislih in dejanjih. Senca se kaže tudi v požrešnosti, pohlepu in iztirjeni senzualnosti. Delno je odgovoren za projekcije in za napačne informacije o realnem stanju – je pač laže opaziti zavist pri drugem, kot pri sebi.

Zgoraj opisani arhetipi še zdaleč niso edine psihološke osnove v človeškem življenju. Tudi če rečemo, da imajo kompleksi iz osebnega nezavednega arhetipske osnove – senca, persona, ego, anima in animus – ostaja slika nedokončana. Zato je zelo pomembno, da smo pozorni na vse podobe, objekte in situacije, ki izzovejo energične reakcije v naši psihi in da jih povabimo “na razgovor”. To je globinski eksperiment, ki doprinese k razumevanju arhetipske podlage naših življenjskih izkušenj in s tem k bolj zavestnemu ravnanju. Če tega ni, potem lahko ponovimo poetovo spoznanje: “Imeli smo izkušnjo, a nismo dojeli njenega pomena.” (Eliot, 1959: 39)
… … …
se na..da..ljuje..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[glas]

Najpomembnejši arhetip je Sebstvo

Kot vidimo, je kolektivno nezavedno polno vsebin, ki se kažejo na univerzalni ravni kot vzorci vedénja v nekih določenih situacijah. Zelo so prepleteni med seboj in v nenehnem dinamičnem gibanju. In vendar imajo strukturo in red, za kar poskrbi arhetip celovitosti in notranje organizacije. Po Jungu ga imenujemo Sebstvo (Somers, 2002: 35). Njegova definicija ni jasna in ga večinoma razumemo na 2 načina:

– kot center kolektivno nezavednega področja,

– kot totalnost celotne psihe, zavestnega in nezavednega dela kot realno sta, vključno s potencialom, ki ga vsebujeta in ki nakazuje, kako bi lahko bila.

Edward Edinger (2004: 12) pravi: “Sebstvo predstavlja središče, ki urejuje in spaja celotno dušo na enak način, kakor je jaz središče zavestne osebnosti. Z drugimi besedami lahko rečemo, da je jaz središče subjektivne identitete, medtem ko je sebstvo središče objektivne identitete. Sebstvo je zato vrhovna duševna avtoriteta, kateri je jaz podrejen.”

Sebstvo torej vsebuje arhetipski potencial iz katerega izhaja ego. Razvojne teorije nas učijo, da je v začetku mati tista, ki svojemu otroku zrcali Sebstvo in katerega ego se bo razvijal na podlagi tega odnosa. Težnja razvoja v prvi polovici življenja je navzven in v samostojnost – separacija in oblikovanje lastne identitete. V zrelih letih pa postane občutek odtujenosti močnejši in težnja druge polovice življenja je vračanje nazaj k Sebstvu. Sebstvo zahteva rekognicijo in integracijo. Seveda se ga lahko v vsakem trenutku zavedamo le en majhen del, a verjetno je to dovolj za občutek smiselno prehojenega življenja. To so osnovne predpostavke procesa individuacije.

Nekateri psihoanalitiki (Newman, Edinger) ga imenujejo tudi izvor življenja ali kar Bog. Vendar Jung izrecno povdarja, da Sebstvo ni religiozna hipoteza, ampak empirični koncept. Povdarja, da Sebstvo ni dobrovoljna bit, ki skrbi le za človekovo srečo. Je tudi demon, negativni aspekt božanstva, ki pritiska na človekovo zavest in ji prepušča odgovornost za moralne odločitve. Kadar religija vztrajno negira negativni aspekt božanstva in ga izloči iz celotne podobe Boga, povzroči razcep v človekovi psihi in s tem veliko škode. Mogoče ravno od tu izvira kronično pomanjkanje smisla življenja v zahodni družbi in obilica psihosomatskih bolezni.

Simboli Sebstva so mnogoteri, a ponavadi vsebujejo kvadrat in krog (alkemični izraz squaring the circle), včasih tudi trikotnik, križ in ostale like s centrom. Jung jih imenuje mandale (Storr, 1983: 230). Struktura mandale je nato napolnjena s podobami, predmeti in znaki, ki posamezniku nekaj pomenijo in predstavljajo poiskus vnašanja reda v njegovo razcepljeno notranjost. Njihova glavna značilnost je, da vsebujejo numinozno – tisto neopisljivo, neubesedljivo kvaliteto, ki se jo lahko začuti v stiku z božanstvom in pusti v nas globok vtis. Izražajo celostnost in vseobsegajočo povezanost, tako znotraj človekove psihe, kot v kozmosu samem.

Poznavanje arhetipov v psihoterapevtske namene

Poznavanje arhetipov v psihoterapevtske namene je zelo pomembno. V sebi nosijo namreč pričakovanje, da bodo njihove komponente zadovoljivo izpolnjene. Pri tem je najpomembnejše zgodnje obdobje, v katerem mora okolje (starši) poskrbeti za naravne arhetipske potrebe po povezanosti, prazaupanju in zdravem razvoju ega. Za aktivacijo arhetipa v otrokovi psihi sta pomembna tako pravi čas, kot tudi nivo in kvaliteta starševe prisotnosti.

Kadar archetipsko pričakovanje ni izpolnjeno, govorimo o frustraciji arhetipske namere [frustration of archetypal intent] (Stevens, 1982: 111). Najpogostejši primeri pomanjkljive vzgoje, ki povzročajo frustracijo, so naslednji:

– eden ali oba starša otroka zapustita ali ga pošljeta v institucijo,

– eden ali oba starša se ne odzoveta na otrokovo pozornost vzbujajoče vedénje, ali otroka celo aktivno zavračata,

– starša otroku grozita, da ga bosta zapustila ali se ubila, če ne bo poslušen,

– starša otroku vzbujata občutke krivde, ali mu naprtita odgovornost, za bolezen ali smrt v družini,

– anksioznost starša (ponavadi matere), s katero se nalepi na otroka in zahteva, da otrok skrbi za njun odnos.

V takšnih pogojih se arhetip ne more aktivirati in psihoterapevt se zaveda, da je arhetipski potencial ostal v senci in da si bo v nadaljnem življenju iskal realizacijo drugje. Tako se pri svojem delu mnogokrat srečamo s pacienti, ki osnujejo svoj partnerski odnos na podlagi frustracije arhetipske namere. Izberejo si partnerja, s katerim lahko podoživijo psihično situacijo iz otroštva – vsakič na novo v upanju, da bo arhetipsko pričakovanje tokrat zadovoljeno. Kar pa seveda nikoli ni. V takšnem primeru je naša primarna naloga pomagati pacientu ozavestiti njegova arhetipska pričakovanja. Pri tem si lahko pomagamo s skico, na kateri zapišemo arhetipske osnove, ki bi morale biti aktivirane v nekem časovnem obdobju, poleg njih pa označimo konkretne dogodke v pacientovem življenju, ki so povzročili frustracije. Na ta način lahko človek vidi, kje so njegovi razvojni primanjkljaji. Hkrati pa se zavedamo, da je človekova psiha samo-regulativni sistem, ki ima v sebi vse elemente zdravljenja in predpostavljamo, da je vir zdravljenja ravno v psihični rani, ki jo je frustracija povzročila.

Zaključek

Bolj kot kdaj koli prej, imamo v današnjem času možnost, da se posvetimo kolektivno nezavednemu področju, njegovim vsebinam in funkciji, ki jo ima v življenju posameznika. Na ta način si zadovoljujemo težnjo po celostnosti, ki je človeku inherentna. To pomeni, da se podamo v proces iskanja svojih psiholoških globin, v katerih najdemo dragocenosti, ki so za nas individualnega pomena. To je proces utrjevanja duhovnih temeljev, na katerih gradimo svoje vsakodnevne obveznosti in odnose s soljudmi. Na tej ravni spoznamo, da smo medsebojno globoko povezani, in čeravno karakterno različni, izhajamo iz istih arhetipskih osnov. Poznavanje kolektivnih vsebin nam je v pomoč tudi v psihoterapevtskem delu.

Avtor: Romana Kebe. Objavljeno v Slovenski reviji za psihoterapijo KAIROS (2007)

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[tadej pretner]

Robert Zupančič wrote:

Je torej slučajno, da je Hitler tako sovražil Žide? Na tej
povezavi (http://www.youtube.com/watch?v=MgcdUDlp-i0) je odgovor na
to… Zanimivo, da NI konkretnih dokazov, da bi Hitler sovražil Žide
PRED letom 1919… Nekaj ga je močno sprovociralo in na linku je
odgovor, kaj je to bilo…

Pred časom sem gledal igran dokumentarec iz časov 3 Reicha. Iz dialogov med nemškimi oficirji vidiš, da je šlo za povsem enake stvari, kot danes – Židi so imeli vse v rokah; bančni sistem z oderuškimi obrestmi, močni pa so bili tudi v mafijaških poslih droge in predvsem prostitucije.

Robert Zupančič wrote:

Zgolj, da bo povsem jasno, vprašam
naslednje: Caroline Myss omenja dva aspekta arhetipov, pozitivnega in
senčnega. Je torej senčni aspekt določenega arhetipa pogojen z
identifikacijo? Če si torej V arhetipu terapevta, to pomeni, da se
izraža pozitivni aspekt tega arhetipa?

Robert, dolgo je že, kar sem bral omenjeno knjigo C. Myss, poleg tega pa me področje arhetipov, razen tistih, ki sem jih izpostavil, kaj prida ne zanima, zato se ne spomnim konkretno, kako jih opredeljuje Myssova.

Zakaj me ne zanimajo?

Ker niso nič posebnega – gre pač za polja realnosti z določenim egregorjem v centru in se mi zdi precej isti drek, ali jim rečeš polja realnosti ali pač nekaterim od njih arhetip. Zanimajo pa me tisti arhetipi, ki so, pogostokrat precej neopazno, prepleteni z našimi lajfi in so kompleksni. Če jih kot kompleksne ne obravnavaš, ampak skušaš odpeketati le iz dela arhetipa, se bo problem vedno vrnil.

Arhetipe pa lahko ločimo še po drugih stvareh – recimo po tem, s katerim delom možganov se povežejo. V enem prejšnjih postov omenjeni arhetip matere, sodi med arhetipe preživetja in se poveže z reptilskimi možgani – vsaj v začetku, ob identifikaciji pa še s čustvenim (bela masa) in centralnim delom možganov (siva masa – mental). Idealno je torej, če znaš arhetipe uporabljati tako, da se aktivirajo kot program, ki ga uporabiš, ko ga pač rabiš in ga zapustiš, ko ga več ne rabiš. In tako je praktično z vsemi, dokler z njimi nisi identificiran.

Robert Zupančič wrote:

Ali lahko še bolj jasno razložiš
dinamiko “ujetja” v arhetip terapevta. Hočem reči, kako
ravnaš, da “padeš” v pozitivni aspekt tega arhetipa in
kako se zgodi identifikacija z arhetipom, to je, ko zasede svoj
senčni aspekt? Predvsem aktivacija prvega mi ni čisto jasna.
Praviš, KO si a arhetipu terapevta, se dogaja to in to. Ampak KAKO
prideš v ta arhetip oz. kdaj se aktivira, ne da bi se obenem
aktivirala identifikacija z arhetipom? Upam, da nisem preveč
zakompliciral vprašanja

Nisi zakompliciral. V arhetip terapevta prideš, ko nekaj časa PREDANO delaš kot terapevt in se ne obremenjuješ z rezultati – to namreč vedno ovira tok življenjske energije. Identificiraš pa se zato, ker nimaš dovolj energije. Smešno kaj? – terapevt, ki nima dovolj energije. Hah, verjemi da je veliko takšnih.

V eni od tem sem odgovarjal ravno na tvoje vprašanje glede bazičnih pristopov in napisal sem, da je recimo reiki ena od metod, ki sama po sebi ne vrne v telo zavestnosti. In glej ga zlomka:

– terapevt lahko z reikijem neki osebi precej pomaga (če ne drugega,ji da energijski push, ki spet za nekaj časa sproži procese samozdravljenja, po drugi strani pa se na ravni prvih treh čaker kupa svojih kontrakcij sploh ne dotakne.
Kaj se dogaja?
Terapevt dela z reikijem dovolj, da mu za silo samoozdravitveni procesi delujejo, še vedno pa ima v sebi kup kontrakcij, ki so porabnik energije. In to tako močan porabnik, da ni sposoben bivati v coni življenjske energije, v kateri nimaš potrebe po samopotrditvi od zunaj, ampak mora delati cirkus, kako dober je, kako jasnoviden je, kako edinstven je, kako je njegova metoda ekskluzivna …, da dobi energijo iz potrditve drugih. Verjemi, da nihče, ki ima dejanski dostop do energije, ni identificiran z arhetipom terapevta, ampak takšnih je zelo malo ;o)

glas wrote: Najpomembnejši arhetip je Sebstvo

Edward Edinger (2004: 12) pravi: “Sebstvo predstavlja središče, ki urejuje in spaja celotno dušo na enak način, kakor je jaz središče zavestne osebnosti. Z drugimi besedami lahko rečemo, da je jaz središče subjektivne identitete, medtem ko je sebstvo središče objektivne identitete. Sebstvo je zato vrhovna duševna avtoriteta, kateri je jaz podrejen.”

Idealen citat za to, da spet zadeve dodatno zakompliciramo. V prvi fazi lahko sicer razumemo, da ima Edinger sebstvo za bazični jaz, potem pa pravi, da je jaz (ego) središče zavestne osebnosti. A res? Ego je kup identifikacij, ne pa zavestnost. Po drugi strani niti nimam bazičnega jaza za središče objektivne identitete (ta je lahko recimo totalno neobjektivna že zaradi morebitnih skrajnih temperamentnih posebnosti – recimo dvojna voda). Stvari so prepletene in v ozadju vse bazične in lažne navlake je prisotnost, ki vse skupaj prežema, ali pa tudi ne ;o). V glavnem – s predalčkanjem težko prideš do objektivne slike.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[AVATAR]

Ogromno teksta, ogromno informaciji, ogromno arhetipov.

Človek se zmede ob vsem tem.

Tudi će ti uspe ozavestiti, določen arhetip, je vprašanje, če se boš izvlekel iz njega.

Arhetip žrtve, je verjetno zelo pogost in precej žilav. Če nimaš nadzora nad svojim življenjem, če ne vidiš nobenega smisla v samem življenju (( pa pustimo zdaj vsa ta duhovna–filozofska kokodakanja )), se bo človek težko iz tega rešil, zgolj z racionalnim opažanjem, ker je ves čas v okolju, ki se bojuje za svoj prostor pod svobodnim soncem.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

AVATAR wrote:

Ogromno teksta, ogromno informaciji, ogromno arhetipov.

Človek se zmede ob vsem tem.

Tudi će ti uspe ozavestiti, določen arhetip, je vprašanje, če se boš izvlekel iz njega.

Arhetip žrtve, je verjetno zelo pogost in precej žilav. Če nimaš nadzora nad svojim življenjem, če ne vidiš nobenega smisla v samem življenju (( pa pustimo zdaj vsa ta duhovna–filozofska kokodakanja )), se bo človek težko iz tega rešil, zgolj z racionalnim opažanjem, ker je ves čas v okolju, ki se bojuje za svoj prostor pod svobodnim soncem.

AVY!!!!!!!!

Hvala bogu, da si spet tu. Ful sem pohrešal tvoje črnoglede komentarje.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[glas]

AVATAR wrote:

Ogromno teksta, ogromno informaciji, ogromno arhetipov.

Človek se zmede ob vsem tem.

Tudi će ti uspe ozavestiti, določen arhetip, je vprašanje, če se boš izvlekel iz njega.

Arhetip žrtve, je verjetno zelo pogost in precej žilav. Če nimaš nadzora nad svojim življenjem, če ne vidiš nobenega smisla v samem življenju (( pa pustimo zdaj vsa ta duhovna–filozofska kokodakanja )), se bo človek težko iz tega rešil, zgolj z racionalnim opažanjem, ker je ves čas v okolju, ki se bojuje za svoj prostor pod svobodnim soncem.

Ni namen se ”izvleči” iz kateregakoli arhetipa, namen je razviti vse arhetipe do popolnosti.. Vsak arhetip ima tudi časovno obdobje kdaj se aktivira.. če ti na nakaterikoli točki razvoja ni uspelo razviti arhetipa, ki bi se takrat moral razviti, potem imaš tam travmo in ti ta nerazviti arhetip v življenje privablja iste priložnosti, da razviješ kvalitete, ki so namen nekega arhetipa.. Če nam ni uspelo razviti kvalitet določenega arhetipa, se nam ta kaže tudi skozi temne plati ali negativne aspekte.. In te negativne aspekte presežemo, ko v polnosti razvijemo ”arhetip” ali določen potencial, ali življensko področje pri sebi. Gre pač za celosten razvoj osebnosti in to se zrcali nato skozi vse arhetipa, ki so kot različni aspekti nas samih..

Izvleči se je potrebno le iz lastnih blokad, arhetipi kot vidim nam pri tem le pomagajo.. Gre bolj za ravnovesje in sodelovanje med arhetipi.. Če prebereš določene dele tega članka, to dobro vidiš:
”…štiri arhetipske osnove skrbijo za preživetje in razvoj osebnosti in ega. Neomadeževani nosi v sebi prazaupanje in življenjsko silo, ki ju lahko povežemo z nagonom po samoohranitvi. Sirota poskrbi za obliko psihološke rane, na podlagi katere se bomo karakterno izoblikovali in ima v sebi destruktivnost. Ravno tako je z Bojevnikom – izbral si bo principe in cilje v življenju ter se zanje bojeval. Na izbiro ima cel spekter metod, ki mu bodo omogočile zadovoljitev in njegov nižji del je podoben “onemu”. Na podlagi Skrbnika pa se bomo odločali, komu in čemu bomo posvetili čas in ljubezen, da bomo ohranili pozitivno samopodobo…
…Kot vidimo, je kolektivno nezavedno polno vsebin, ki se kažejo na univerzalni ravni kot vzorci vedénja v nekih določenih situacijah. Zelo so prepleteni med seboj in v nenehnem dinamičnem gibanju. In vendar imajo strukturo in red, za kar poskrbi arhetip celovitosti in notranje organizacije. Po Jungu ga imenujemo Sebstvo…

Avatar ti omenjaš tudi ta ”arhetip žrtve”, kot ga imenuješ ali Sirota, kot je imenovan v teh opisih zgoraj.. Predvsem mi je zanimivo, da ravno sirota z svojim destruktivnim sebstvom poskrbi, ravno za pravo čustveno rano, ki nam bo dala motivacijo, da razvijemo določene osebnostne lastnosti, da zmoremo iti naprej.. Toraj je treba to jemati kot izziv in dokler so prisotni jih toplo sprejemati, saj so naš edini vir za rast..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[AVATAR]

tadej pretner wrote:

AVATAR je napisal/a:

Ogromno teksta, ogromno informaciji, ogromno arhetipov.

Človek se zmede ob vsem tem.

Tudi će ti uspe ozavestiti, določen arhetip, je vprašanje, če se boš izvlekel iz njega.

Arhetip žrtve, je verjetno zelo pogost in precej žilav. Če nimaš nadzora nad svojim življenjem, če ne vidiš nobenega smisla v samem življenju (( pa pustimo zdaj vsa ta duhovna–filozofska kokodakanja )), se bo človek težko iz tega rešil, zgolj z racionalnim opažanjem, ker je ves čas v okolju, ki se bojuje za svoj prostor pod svobodnim soncem.

AVY!!!!!!!!

Hvala bogu, da si spet tu. Ful sem pohrešal tvoje črnoglede komentarje.

Jaz pa sem z zanimanjem opazoval tvojo telesno mimiko, skozi ogled tega tvojega intervjuja

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki