Kvantni pristopi samorazvoja
- This topic has 159 odgovorov, 16 glasov, and was last updated 6 years, 7 months nazaj by
.
-
ozzie wrote:
Germain pravi da je eterično telo duša. Sicer pa ima človek še
mentalno, čustveno in fizično telo. Vsega 4 komada iznenada.Kako pa veš, kaj pravi Germain. Ti je to rekel kdo, ki pravi, da ga kanalizira?
BTW – duša najverjetneje prežema vsa telesa, razen seveda svetlobnega.
Robert Zupančič wrote:
Kako pa iziti iz arhetipov? Kakšne metode oz. prakse obstajajo,
da te zanesljivo osvobodijo okov arhetipov?– ozavesti
jih– nauči
se prepoznavati, kdaj se kakšen arhetip skozi tebe manifestira– poskušaj
se konfrontirati (zaštekaš, da si v arhetipu prostitutke z nekom –
z njim se ti ne ljubi pogovarjati, pa se; takrat sebi rečeš –
aha, sem v polju prostitutke in se poskusi soočiti- osebi recimo
rečeš: Nimam časa tega poslušati, me ne zanima, grem). Ko se
konfrontiraš, se del energije vrne in počasi si sposoben večjih
konfrontacij. To znanje je fajn uporabiti na svojih odnosih. Pri
velikih stvareh se ne moreš takoj konfrontirati, ker za to
nimaš energije. A če stalno opažaš, da si v nekem arhetipu, te
to stimulira za nadaljne delo.glas wrote: Tudi mene zanima še kaj več o arhetipih, verjetno jih je še kar nekaj..
Drugače pa me zanima kaj več prijemov za ”elastičnost” eteričnega telesa..
Seveda. Kup arhetipov je konstruktivnih; recimo arhetip terapevta. Itak rata problem takrat, ko si identificiran. Če bi bilo vse bajno, se nam itak ne bi nič ljubilo narediti zase, zato je načeloma kul tudi arhetip žrtve, saj te takrat, ko ga poštekaš, (lahko) motivira za rast.
O arhetipih med drugim piše Caroline Myss (Posvečeni dogovori). Je ena redkih avtoric ezoterične literature, ki ve, za kaj gre, s tem, da mi njen stil pisanja sicer ni všeč (jbg, pač mal ženski, gostobeseden). Kar se tiče zanimivejših arhetipov ki imajo veliko vlogo v plemenu, je zanimiv arhetip mrtve osebe (to pa najdeš pri Tomislavu Budaku, po mojem celo na internetu). Budak sicer precej serje s karmo, ampak če k njegovim tekstom vključiš polja realnosti, je to kar to; sem si precej pomagal z njegovimi teksti, čeprav sicer nisem pristaš njegovih metod.
glas wrote:
S čem vse se da ”žvečiti” eterično telo da ne postaja statično..
Obstaja najmanj ena meditacija za razvoj elastičnosti eteričnega telesa. Vključuje aktivacijo čaker, torzijsko polje in zavedanje; v zaključni fazi dejansko čutiš, da se ti eterično telo širi.
tadej pretner wrote: Veliko arhetipov je konstruktivnih – nehajo biti, če se identificiraš.
Primer arhetipa terapevta:
1. Ko si v arhetipu terapevta, se začnejo na terapijah stvari dogajati same, energija teče sama, kamor je treba, brez terapevtovega usmerjanja, pogostejši so uvidi …
2. Identifikacija z arhetipom terapevta:
Tole, kar jaz počnem je super, vse ostalo, kar počnejo drugi, pa je navadno sranje.
Zgolj, da bo povsem jasno, vprašam naslednje: Caroline Myss omenja dva aspekta arhetipov, pozitivnega in senčnega. Je torej senčni aspekt določenega arhetipa pogojen z identifikacijo? Če si torej V arhetipu terapevta, to pomeni, da se izraža pozitivni aspekt tega arhetipa?
Ali lahko še bolj jasno razložiš dinamiko “ujetja” v arhetip terapevta. Hočem reči, kako ravnaš, da “padeš” v pozitivni aspekt tega arhetipa in kako se zgodi identifikacija z arhetipom, to je, ko zasede svoj senčni aspekt? Predvsem aktivacija prvega mi ni čisto jasna. Praviš, KO si a arhetipu terapevta, se dogaja to in to. Ampak KAKO prideš v ta arhetip oz. kdaj se aktivira, ne da bi se obenem aktivirala identifikacija z arhetipom? Upam, da nisem preveč zakompliciral vprašanja
ROBERT ZUPANČIČ
Arhetipi iz tega fajnega linka, ki ga je posredovala Strelka:
http://www.transpersonalnapsihoterapija.org/arhetipi-in-kolektivno-nezavedno/#more-53
Arhetipi in kolektivno nezavedno
”Ne postanemo razsvetljeni z vizualizacijo Bitij Luči, ampak le če svojo lastno Temo v polnosti ozavestimo.” (C.G.Joung)
Uvodna misel
Govoriti o kolektivno nezavednem področju je težko in mogoče celo predrzno, saj so njegove vsebine neotipljive in praktično nedosegljive našemu mišljenju. O njih vemo le toliko, kolikor jih lahko spoznamo glede na način, na katerega se manifestirajo v našem življenju. Ali ste kdaj opazovali človeka, zadovoljnega s svojim življenjem? Pri njem se najbolj čuti njegova celovitost – njegova razmišljanja in dejanja imajo notranji temelj, o katerem se ne govori, vendar se ga zazna na vsakem koraku. Dejanja človeka, ki je s svojim življenjem zadovoljen, odražajo ubranost s svojim notranjim centrom, ki ima arhetipske osnove. V nadaljevanju članka bom govorila o spoznanjih, na katera se opira transpersonalna psihoterapija v svojem gledanju na človeka.Arhetipi so funkcija psihe
Ker kolektivno nezavedno ni objekt ali stvar, ki bi jo lahko zaznali z našimi petimi čuti, se poslužujemo teoretičnih konstruktov, s pomočjo katerih opisujemo raznolike funkcije psihe. To pa še zdaleč ni razlog, da bi dvomili v prvobitno realnost kolektivnega nezavednega in arhetipov. C.G. Jung pravi: “Kritiki trdijo, da arhetipi ne obstajajo. Seveda ne obstajajo v nič večji meri, kot obstaja botanični sistem v naravi. Ali na ta račun kdo zanika obstoj rastlinskih družin? Ali pa nenehno ponavljanje določenih morfoloških in funkcionalnih podobnosti? Tipične podobe iz nezavednega področja delujejo po čisto istem principu. To so vzorci, ki obstajajo a priori oz. so biološka podlaga psihičnih aktivnosti.” (v Singer, 1995: 100).
Če se vrnemo slabih 100 let nazaj, je obstajalo le eno pojmovanje nezavednega – Freudovo. V njem so bivale potlačene nagonske sile, večinoma seksualne narave in infantilne potrebe po njihovi čim hitrejši gratifikaciji. Ta del je človeku prirojen in po Freudu ga imenujemo ono. Drugi del nezavednega, t.i. superego, pa predstavljajo starši in okolje, ki otroka učijo in ga vzgajajo v sprejemljivi etiki obnašanja in miselnih stališč. Ta dva dela sta si seveda pogosto v nasprotju, kar povzroča notranji konflikt, za reševanje le-tega pa je odgovoren ego, kot morda še najbolj zavestni del psihe. Glede na poenostavljeno ločevanje teh 3 področij in na popolno negacijo človekovega duha, je Freudov model gledanja na človeka zelo mehaničen.
Junga, po drugi strani, pa je zanimala skrivnostnost in fluidnost človekove psihe. Zanimala ga je mitologija, antropologija, astrologija, primerjalna religija, sanje, simbolika … Na podlagi svojega širokega zanimanja, je nezavedno razdelil na dva dela: osebno in kolektivno. Osebno nezavedno počiva na starejšem in mogočnejšem delu psihe, katerega vsebine niso sestavljene iz osebnih izkušenj in ne pridobljene skozi življenje, ampak so človeku prirojene. Jung (1972: 3) pojasni: ” Globjo plast psihe sem imenoval kolektivno nezavedno, ker ta del ni individualen, temveč univerzalen … njene vsebine so več ali manj povsod enake in se izražajo enako v vsakem človeku. Z drugimi besedami: ta del je identičen za vse in predstavlja psihični nivo izven-osebnostne narave, ki je prisoten v nas vseh.”
Osebno nezavedno je prepleteno s kompleksi – to so skupki psihičnih elementov, ki se vzpostavijo okrog emocionalno občutljivega jedra. Vsebujejo osebnostni material, ki iz različnih razlogov ni bil sprejet v zavestno sliko o sebi, zato si je poiskal prostor v nezavednem. Jedro deluje kot magnet in vleče k sebi vsebine iz vsakdanjega življenja, ki imajo enak čustveni naboj. Kadar se kompleks razreši (npr. v psihoterapiji) in postanejo njegove vsebine ponovno zavestne, ima človek občutek na novo pridobljene energije.
Kolektivno nezavedno pa je sestavljeno iz avtonomnih kolektivnih vsebin oz. arhetipov, ki iz svoje globine uravnavajo strukturo in dinamiko človekove psihe. Predstavljamo si jih lahko kot matrice, na podlagi katerih gradimo svoje osebne izkušnje. So kot vzorci ali sheme, po katerih se odvija življenje – rojstvo, odraščanje, iskanje partnerja in dvorjenje, razmnoževanje, skrb za svoje mlade, zrela leta, starost in smrt. So faze razvoja, stare kot človeštvo in enake za vse ljudi, vendar je osebna izkušnja posamezne faze individualna. Nekateri psihologi (Hillman, Somers, Wilber) celo pravijo, da ni osebnost tista, ki ima arhetipe, ampak so arhetipi tisti, ki nas imajo v svojih rokah. Kadar vsebine iz kolektivno nezavednega področja pridejo v zavest, človeku ne dajo energijo kot razrešeni kompleksi, ampak jih čutimo kot tuje, čudne in včasih grozljive. Mnogokrat so povod za psihoze ali vsaj izven normalne zaznave – vendar so kljub temu fascinantne za ego.
Če nadaljujemo z Jungovo teorijo, obstajajo arhetipi kot funkcija človekove psihe, na podlagi katerih se odvija življenje. Mi pa jih spoznavamo predvsem preko njihove manifestacije. So osnova, bistvo vsega nadaljnega in to osnovo Jung imenuje arhetip per se. Kaže se nam na dva načina: kot telesni instinkt, nabit z energijo, ki skrbi predvsem za nadaljevanje vrste in kot arhetipska podoba, katere izraznost najdemo v simbolih. Npr. instinkt po materinstvu je izražen v arhetipski podobi matere z otrokom na prsih, instinkt po zaščiti svoje družine se upodobi v bojevniku, instinkt po ohranitvi zdravja v simbolih ravnovesja …
Arhetipi niso področje religije, ampak subjektivne izkušnje in obstajajo v naši zavesti samo, če jim damo osebno podobo in jih s tem osmislimo. Obstajajo tudi nivoji zavedanja, skozi katera se je izoblikovala arhetipska podoba. Npr. arhetip matere in otroka je tako širok in univerzalen, da mi ne pomeni kaj dosti, toda ko ga spustim skozi filter religije, prisotne v naši kulturi, me začenja polniti z zgodbami o Mariji in Jezusu, ki sem jih slišala kot otrok. Gre tudi skozi filter etnične skupine, naroda, razširjene družine in čisto na koncu je moja osebna izkušnja moje matere in mene. Preko nje lahko zavestno spoznavam delovanje arhetipa matere in otroka v moji psihi – tako njegove pozitivne lastnosti, kot tudi pomanjkljivosti in temno stran odnosa.
Arhetipi se izražajo v simbolih
Ker je nezavedno arhaičen del človekove psihe, se izraža v arhaičnem jeziku, to je v simbolih. Na veliko žalost in škodo samemu sebi, pa je sodoben človek tako zaverovan v intelekt, da je zanemaril svoje starodavne korenine. Posledica je odtujenost in izguba smisla. Vendar se počasi, a v vse večjem številu, vračamo nazaj k iskanju svojih pradavnih psiholoških osnov. Zavestno razvijamo intuicijo in ostale tenkočutne načine komuniciranja s svojo notranjostjo. Pri tem se srečamo s svetom simbolov, ki ga je nemogoče razložiti samo z intelektom.
Človek je od vedno uporabljal simbole, da je osmislil svoj odnos do narave in svoje mesto v njej. Slikal jih je na jamske stene, ustvarjal iz različnih materialov in jih še naprej upodablja v umetnosti. Simboli nimajo samo najbolj očitnega pomena, ampak so oviti v tančico skrivnostnosti in nakazujejo mnogotere možnosti. Mi sami se moramo podati na pot raziskovanja, da si lahko razložimo njihov individualni pomen za nas. Vedeti moramo, da si jih nismo kar izmislili, ampak so produkt našega nezavednega psihičnega življenja.
Sanje so zagotovo dober način, s katerim nam na
še nezavedno sporoča psihično realnost. Vredno se je posvetiti njihovi simboliki, saj bomo s tem odkrili nov in izredno bogat notranji svet, ki odraža zunanji svet ega. Toda odražanje in informiranje ega še zdaleč ni edina funkcija sanj, mnogo pomembnejše so transformacije, ki so jih sanje sposobne povzročiti. Nakažejo lahko razrešitev situacije, v kateri se človek počuti ujet in brez izhoda. Sanje lahko simbolično nakažejo tretjo pozicijo, v kateri se srečata dela obeh konfliktnih polov na konstruktiven način. Notranje vzdušje se s tem spremeni in ego ima ponovno večji prostor za delovanje.Barbara Somers (2002) zgoščeno navaja simbole in podobe, ki nam v sanjah odslikavajo realnost nezavednega. Pravi, da se oblike vedénja, ki smo jih zavrnili in izrinili iz naše zavestne slike o sebi, kažejo v podobah zanemarjenih oseb, klošarjev in potepuhov, ki iščejo našo pozornost. Arhetipski potencial, ki si še ni priboril prostora v našem zunanjem življenju, se simbolično izraža kot ranjen in poškodovan človek ali žival. Nerazrešeni konflikti pa nas ponavadi obiščejo kot strah in nevarnost vzbujajoče situacije. Hkrati nam nezavedno govori s simboli transformacije (razpotje, most, nosečnost …), ki v svoji obliki nakazujejo spremembo in naslednji korak v razvoju. Vedeti moramo, da sanje lahko interpretira samo tisti, ki jih sanja, saj je njegova psiha proizvedla simbole, ki so smiselni njemu in za katere upa, da jih bo ego vključil v svoje objektivno razumevanje situacije.
Naslednje področje polno simbolov so miti, legende in pravljice. V sebi nosijo najčistejšo in najbolj zgoščeno obliko arhetipov – so boginje in bogovi, ki jih prepoznamo po njihovih karakteristikah in obnašanju. Dober pripovedovalec nam lahko poda pravljico na tak način, da obide miselne procese in nam dá občutek, da se odvija neposredno pred našimi očmi. Mogoče nas celo potegne vase tako, da postanemo čustveni udeleženci zgodbe. Pravljice pač imajo funkcijo prebuditi arhetipsko kvaliteto v naših dušah in dobro je, da se zavedamo, kako se to zgodi. Ljoba Jenče (2006: 232) pravi: “Pravljičar pripovedovalec povabi poslušalca k sodoživljanju … z lepoto poetičnega jezika predaja duhovno sporočilo, zavito v skrivnost simbolov in arhetipskih podob in ob tem dopusti popolno svobodo poslušalcu, da si sam ustvari svoj odnos.”
Simboli spregovorijo tudi v aktivni imaginaciji. To je psihoterapevtska metoda, s pomočjo katere spoznavamo vsebine nezavednega dela naše psihe. V tišini in s sproščeno, receptivno pozornostjo dovolimo, da pridejo na površje akterji naše notranje drame. V simboličnih kostumih odigrajo svojo simbolično igro, v kateri se pokaže nova logika in vsebine se povežejo na nov način. Drama je nabita s čustveno energijo, kar pritegne zavestnega opazovalca oz. ego in ga vabi k sodelovanju. Na ta način nezavedne vsebine hitro postanejo zavestne – pri tem pa predpostavljamo, da je ego dovolj ponižen, da jih je pripravljen upoštevati. Toda samo védenje ni dovolj, o novih vpogledih moramo razmisliti in najti kreativen način, s katerim jih prizemljimo v vsakdanu.
… … …
se nadaljuje..“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.