KOMBUCHA – čajna (čudežna) goba

[strelka]

trenutno oz. že kar nekaj časa ne pijem kombuše …ker mi je stran prišla.

Imam pa sedaj kefir ta zrnca…vodni kefir.

in jp ..ta kefir pijača vsebuje alkohol , no tale spodaj malo pretirava ..ampak ga pa ima.

O kefirju

Beseda kefir prihaja iz turške besede
“keif” – dobro počutje.

Po legendi so bila kefirjeva zrnca darilo Mohameda
svojim vernikom, vendar dejanska starost kefirjeve kulture ni znana. Znano je
le, da so ga bila ljudstva v področju Kavkaza uporabljala že stoletja, preden
se je nato pojavil najprej v Rusiji in pozneje tudi drugod po svetu.

Kefirjeva zrnca, ki služijo za pridobivanje
kefirja, sestavlja okrog 30 vrst bakterij in 25 vrst kvasovk. Znanstveniki
doslej še niso uspeli ugotoviti, kako je tako kompleksna, svojevrstna združba
bakterij in kvasovk sploh nastala. Doslej so neslavno propadli vsi poskusi, da
bi kaj podobnega spravili skupaj umetno, v laboratorijskih pogojih. Kefirjeva
kultura, imenovana tudi kefiran, tako še naprej ostaja eden od znanstveno
nerazložljivih čudežev narave.

Po nekaterih bolj metafizičnih razlagah se je
kefirjeva kultura skozi stoletja evolucijsko aktivno prilagajala človekovim
potrebam, kar pomeni, da so se ljudem koristne bakterije in kvasovke uspešno
razvijale v smeri večje učinkovitosti za človekovo zdravje, medtem ko tistim,
ki bi delovale škodljivo, dostop in razvoj v kefiranu ni bil dovoljen.

Skratka, kefirjeva kultura je svojevrsten
bakterijski planet v malem, ki že stoletja živi v globoki simbiozi s človekom.

O nespornih zdravilnih učinkih kefirja najdemo
ogromno podatkov na internetu, a žal v glavnem ne v slovenščini.

***

Ker organska kislina v kefirju rahlo električno
reagira pri stiku s kovino, se pri delu s kefirjem izogibajmo uporabi kovinskih
predmetov. Vse posode, žlica za mešanje in cedilo naj bodo iz stekla, keramike
ali ustrezne plastike.

Idealna temperatura za pridobivanje kefirja je 22 stopinj Celzija.
Pri tej temperaturi je kefir zrel v 24. – 48. urah, kar pa je v veliki meri
odvisno tudi od količine kefirjevih zrnc v mleku – več zrnc pomeni več
“mikroskopskih delavcev”, in s tem hitrejše zorenje kefirja.

Če posodo, v kateri kefir zori, postavimo v
hladilnik, se delovanje bakterij izrazito upočasni, kar pomeni, da tudi proces
nastajanja kefirja poteka bolj počasi. Razmerje je približno 3:1 – kefir v
hladilniku dozori v treh dneh toliko, kot v enem dnevu na sobni temperaturi.

Dobro je vedeti tudi to, da temperatura, na kateri
kefir zori, nekoliko vpliva na strukturo in okus kefirja. Zato doma pridobljen
kefir ni vedno popolnoma enak po gostoti in okusu (razlika je predvsem v
kislosti), kar pa ne vpliva na njegove pozitivne, zdravilne učinke.

Seveda je s higienske plati logično, da je posoda,
v kateri pridobivamo kefir, pokrita. Dejstvo, ali jo zatesnimo nepredušno ali
ne, tudi v določeni meri vpliva na strukturo in okus kefirja. (Ta razlika je
vsekakor bolj opazna pri vodnem kefirju, saj se v zatesnjeni posodi ohrani
precej več alkohola, kot v primeru, če posoda “diha”.)

Postopek pridobivanja kefirja je preprost: zrnca
stresemo v čisto posodo, jih prelijemo z mlekom, vse skupaj pokrijemo in posodo
postavimo na ustrezen prostor. Pazimo le, da posode ne doseže neposredna sončna
svetloba.

Pri vodnem kefirju so zrnca navadno ves čas v
vrečki iz bombažne tkanine, namočene v tekočini – pripravku za kefir. Ko je
vodni kefir zrel, preprosto odstranimo vrečko (podobno kot pri čaju v vrečkah).

Nasprotno pa morajo biti zrnca mlečnega kefirja
vedno neposredno v samem mleku, iz zrelega kefirjevega napitka pa jih izločimo
s precejanjem.

Pastirji na Kavkazu so kefir pridobivali v mehovih
iz živalske kože. Meh so obesili ob vhodnih vratih, tako da je vsakič, ko je
kdo odprl vrata, s tem tudi premešal kefir. Za nas, ki nismo tako prvinsko
iznajdljivi, zadostuje, da kefir v procesu nastajanja vsaj dvakrat dobro
premešamo.

Če je zrnc v mleku relativno veliko (nad 30%
skupne prostornine) bakterije učinkujejo bolj intenzivno in hitreje. Posledica
tega je lahko, da pride do neenakomerne zgostitve, pri čemer se del mleka v
obliki prozorne tekočine usede na dno, gostejši del pa se nabere na vrhu in pogosto,
zaradi izločanja CO₂, tudi nekoliko
“nabrekne”. Pri izrazito zrelem kefirju, ki ga dlje časa nismo
premešali, se lahko na površini pojavijo rjavkaste lise. Ne ustrašite se, saj s
takšnim kefirjem ni nič narobe, potrebno ga je le dobro premešati.

V nekaterih primerih se na površini kefirja lahko
pojavi tenka prevleka bele plesni. To praviloma pomeni, da se je kefirjevi
kulturi v hladilniku brez našega soglasja pridružila katera od plesni, ki ji je
sicer izvorno bivala na siru. Ker takšna “plemenita plesen” ne škodi
zdravju, tudi na kefir nima negativnih učinkov. Tovrstna plesen se lahko
razvija samo na površini kefirja, zato se je zlahka znebimo tako, da kefir med
zorenjem nekaj časa (pribl. 14 dni zapored) mešamo bolj pogosto – najmanj
trikrat dnevno.

Kefir je užiten tudi, če je “zorel” več
dni (npr. kar cel teden) skupaj. Takšen kefir bo redko kdo pojedel z apetitom,
vseeno pa je dobro vedeti, da je še vedno popolnoma užiten (in po nekaterih
ugotovitvah vsebuje celo več zdravilnih učinkovin).

Bolj blago dozorel kefir je skoraj popolnoma brez
vonja, bolj močno zrel pa rahlo zadiši po kislem. V primeru dileme pomeni – če
kefir nima izrazito neprijetnega vonja, je zanesljivo užiten.

Sam sem pol litra kefirja z zrnci pustil zoreti v
hladilniku dobre štiri mesece (uporabil sem homogenizirano mleko). Po tem času
je velik del zrnc (a ne vsa!) porjavel in propadel, sam kefir pa še vedno ni
imel slabega vonja in okusa.

Ko kefir dozori toliko, kot nam ustreza, ga še
enkrat dobro premešamo, nato pa zlijemo na cedilo. Ker je zelo gost, si
olajšamo delo, če za precejanje uporabljamo zelo široko cedilo s plastično
mrežico (tudi kovinsko cedilo ne bo velik prekršek, saj je kefir z njim v stiku
le kratek čas), z luknjicami premera 2-3 mm. Razne naluknjane sklede iz trde plastike
so sicer praviloma velike, a po navadi imajo premalo luknjic po vsej površini,
zato so za precejanje kefirja manj primerne.

Kefirjevih zrnc po precejanju zajamčeno ni
potrebno spirati z vodo! Vse, kar s tem naredimo je le to, da veliko število koristnih
bakterij speremo v odtok. Pozor: če pa se že zgodi, da zrnca morate oprati (če
bi vam npr. padla na tla ali se kako drugače onesnažila), tega nikar ne počnite
s klorirano vodo neposredno iz vodovoda, saj lahko klor uniči bakterijsko
kulturo in kvasovke! Vodo iz vodovoda lahko uporabite, če jo najprej za nekaj
ur pustite stati v odkriti posodi, da klor iz nje izhlapi (tako kot vodo za
zalivanje rož).

Zelo praktično je, če kefir po precejanju nalijemo
v skodelice, ki jih nato postavimo v hladilnik. Ker je kefir brez vonja, so
lahko skodelice v hladilniku nepokrite. Se pa lahko zgodi, da se sam kefir
navzame tujih “arom”, če imate v hladilniku nepokrito hrano z močnim
vonjem, npr. slanino, salamo ali nekatere vrste sirov.

Pomembno: marsikomu kefirjeva zrnca propadejo, ko
jih za nekaj časa preneha uporabljati (npr. v času dopusta). Iz lastne prakse
lahko zagotovim, da kefirjeva zrnca, prelita z mlekom, brez težav preživijo v
hladilniku več tednov. Če pa želimo, da “pavzirajo” več mesecev, jih precedimo,
shranimo v plastično vrečko in damo v zamrzovalnik.

Po nekaterih receptih naj bi bilo potrebno
kefirjeva zrnca, preden jih damo v zamrzovalnik, posušiti. Vendar moje izkušnje
ne potrjujejo, da bi takšen način imel kakšno opazno prednost; le po
nepotrebnem se izpostavimo možnosti, da zrnca v postopku sušenja dejansko
uničimo.

Kefirjeva zrnca se neprestano razmnožujejo in
rastejo. Če želimo, da se množijo hitreje, jih dobro precedimo in nato stresemo
na čist pladenj, kjer jih z nožem drobno razrežemo (kar niti ni povsem
enostavno, ker so presenetljivo elastična). Lahko pa jih učinkovito razdelimo
na manjše delce tudi tako, da jih prepasiramo skozi ne preveč gosto napravo za
pasiranje. Takšna zrnca se nato v mleku razmnožujejo več kot enkrat hitreje.

Pogosto so ljudje v dilemi, ali je zdravo zaužiti
tudi sama kefirjeva zrnca. Po teoretično in praktično preverjenih podatki je
odgovor brez zadržkov pritrdilen: lahko jih brez skrbi pojemo (če jih že res ne
moremo nikomur podariti). Dokazano je, da izredno dobrodejno učinkujejo na
prebavila.

Še to: na policah trgovin prevladuje mlečni
“kefir”, ki je pridobljen na podlagi le nekaj vrst bakterij,
izločenih iz izvorne kefirjeve bakterijske kulture. Takšen napitek se dejansko
sploh ne bi smel imenovati kefir (čeprav mu je po okusu podoben).

V široki uporabi je tudi kefir, ki uspeva na vodi,
ki ji dodamo sadje (zelo primerne so recimo rozine v kombinaciji z limono) in
sladkor. Tudi tak kefir vsebuje številne zdravilne učinkovine, a ima tudi eno
manj ugodno plat: vsebuje 2-4 % alkohola (toliko kot pivo!). Torej pazite,
koliko vodnega kefirja ste popili, preden sedete za volan!

Kot osnovo za vodni kefir lahko uporabimo zrnca
mlečnega kefirja (obstaja prehodno obdobje prilagoditve zrnc na novo okolje),
obratno pa ne gre: zrnca, ki so nekaj časa bivala v vodnem kefirju, ne moremo
več uporabiti za mlečni kefir.

to če kdo ne pozna.

strelka2013-03-15 23:43:45

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[Avtor]

Prispevki