Kdo je oseba?
- This topic has 11 odgovorov, 4 glasovi, and was last updated 12 years, 2 months nazaj by
.
-
Prebrala sem opis življenja oseb v posebnih ustanovah zaprtega tipa na Nizozemskem. Zelo zanimiv
Avtor se je skliceval pri navedbi njihovega vsakdana na definicijo iz 17. stoletja (ang. filozof John Locke):“Oseba je misleče inteligentno bitje, ki ima razum in je zmožen refleksije in ki lahko razmišlja o sebi kot sebi, kot isti misleči stvari, v različnih časih in prostorih”.Opis se je nanašal na pripadnike vrste Pan troglodyte – skupnost šimpanzov. Avtor jih je poimenoval osebe, ker so povsem ustrezale definiciji!Sodobna klasifikacija temelji na delu Linneja, ki je vrste razvrščal po skupnih telesnih značilnostih. Te skupine so bile z namenom večje skladnosti z darvinističnim načelom skupniega prednika pozneje še večkrat popravljene.ZAKAJ ZAHODNI SISTEM kot osebo poimenuje le pripadnike človeške vrste?Človeško bitje potemtakem ni že po definiciji oseba, kadar nima sposobnosti samozavedanja – šimpanzi, gorile itd. pa niso osebe, a sposobnost samozavedanja imajo.Ali bomo kdaj sprejeli in priredili Darwinov uničujoči udarec zahodnjaškemu pogledu na človeška bitja, kot se je to zgodilo že prej s kopernikansko revolucijo?IrenaKaže, da tema ni “odzivna”, meni pa prihaja v roke čudna literatura, ki ZMANJŠUJE PREPAD MED ČLOVEKOM IN ŽIVALJO.
A nikakor NE v pričakovano smer
.1. P. Singer (2004): Razmislimo znova o življenju in smrti – Sesutje naše tradicionalne etikeV Singerjevih razmišljanjih se v zgodovinskem pregledu zahodnega stališča do odnosa med človekom in živaljo pojavi naslednja razlaga začetka in stopnjevanja prepada med njima:– Geneza: človeška bitja so nekaj posebnega, narejena po božji podobi naj gospodujejo ribam morja, pticam neba, živini in vsej laznini, ki se plazi po zemlji.– Krščanska vera pripisuje samo človeškim bitjem neumrljivo dušo, kar utrdi še Tomaž Akvinski z vključevanjem ideje o posebnem statusu človeških bitij Aristotela: ” “Vse v naravi ima svoj smoter, in najvišji smoter manj razumnega je služiti potrebam razumnejšega. Tako rastline obstajajo zato, da služijo živalim za hrano, in živali obstajajo zato, da zagotovijo hrano in oblačilo ljudem”.– Marsilio Ficino, eden najvplivnejših italijanskih renesančnih filozofov, je opisal človeška bitja kot “središče narave, sredino vesolja, verigo sveta”.– Korak “naprej” v 17. stoletju napravi utemeljitev moderne filozofije, R. Descartes. Pod vplivom nove in zelo uspešne znanosti o mehaniki je mislil, da vse materialne stvari, vključno z živalmi, upravljajo mehanistična načela, kot so denimo tista, ki uravnavajo urni mehanizem. Po drugi strani je zavest (res cogitans) popolnoma ločena od materije (res extensa). Človeška bitja spadajo tako v materialni svet kot v svet neumrljivih duš. Zaradi duše se lahko zavedamo in mislimo. Nasprotno živali nimajo neumrljivih duš in zato nimajo zavesti. So stroji. Čeprav utegnejo cviliti, ko se ranijo, to ne pomeni, da čutijo bolečino. Saj tudi ura oddaja posebne glasove. Če je delovanje živali kompleksnejše od delovanja ure, je to zato, ker so živali bolj zapleteni stroji; kar pa se tudi pričakuje od strojev, ki jih je napravil Bog in ne človek.– Več kot stoletje kasneje je v filozofiji Immanuela Kanta antrpocentrični pogled na etiko dosegel svojo najbolj sofisticirano stopnjo. “Živali so zgolj sredstvo za dosego cilja. Cilj pa je človek”. Ljudi kot razumna, zavedajoča se bitja je treba spoštovati kot cilj sam na sebi.Glede na takšno religiozno in filozofsko ozadje ni prav nič čudnega, da je zahodnjaška etika odbrala človeško življenje kot sveto, le malo pa se je menila za življenje živali, ki niso ljudje.Zahodnjaška antropocentrična tradicija je vladala tisočletja brez resne opozicije. Na težave je naletela, ko je kopernikanski heliocentrični svetovni sestav nadomestil starejšega grškega geocentričnega. Ni bilo več mogoče vztrajati pri tem, da je Zemlja dobesedno središče vesolja, okrog katerega se vse vrti. To je italijanskega humanista Giordana Bruna napeljalo k trditvi, “da ni človek nič več kot mravlja ob prisotnosti neskončnosti”. Kljub pozivom te (in druge) bogokletne trditve ni preklical, zato je bil sežgan na grmadi.– Zaradi takega vzgleda je bil Galileo previdnejši (končal je le v hišnem priporu). A vendar se ni dalo zatajiti, da je v središču gibanja Sonce, Zemlja in vsi drugi planeti pa krožijo okoli njega. Hočeš nočeš je Cerkev sicer prevzela Kopernikov pogled, a ga je priredila. Ljudje niso bili več v središču vesolja, še naprej pa so ustvarjeni po božji podobi.– Zaradi uveljavljene doktrine o posebnosti človeških bitij je imel v 18. stoletju švedski naravoslovec Carl Linne velike skrbi. Po kriterijih modernega sistema dvojnega poimenovanja rastlin in živali glede na vrsto, rod, družino, red in tako dalje, je ugotovil, da spadajo ljudje in šimpanzi v isti rod. Ni ostal zvest naturalizmu, temveč se je uklonil Cerkvi. Ljudi je umestil v rod Homo in dodal posebno družino Hominidov. Na to ni bil ponosen.– Huda grožnja zahodnjaški tradiciji je postal v 19. stoletju Charles Darwin: ” Človek se ima v svoji arogantnosti za veliko delo, vredno božjega posega. Bolj skromno in , tako verjamem, resničnejše je, če upoštevamo živalski izvor človeka”. To je napisal leta 1838, pogum in resnično znanstveno veličino pa je združil šele leta 1871, ko je objavil Izvor človeka.Darwin nas je naučil, da smo tudi sami živali in da je naš naravni izvor enak kot pri drugih živalih. Poudaril je, da so razlike med nami in živalmi, ki niso ljudje, stvar razlik v stopnji in ne vrsti. Zanimale pa ga niso samo fizične podobnosti. Korenine naših zmožnosti, kot so ljubiti in razmišljati, celo sam naš občutek za moralo, je mogoče odkriti že pri živalih, ki niso ljudje.
Singer nadalje v svoji knjigi opisuje razvoj tudi v drugo smer – v različna prizadevanja za zmanjševanje prepada med človekom in živaljo, a naj ostanem v miselnem toku le do Darwina.Ob trditvi, da so živali stroji, sem se seveda nasmehnila, a nekaj dni kasneje berem o razvoju znanosti in njegovih vizijah naslednje:2. J. Habermas (2005): Prihodnost človeške narave – verjeti in vedeti“Napredek bioloških znanosti in razvoj biotehnologij ne razširjata samo znanih možnosti delovanja, ampak omogočata tudi nov tip posegov. Kar je bilo doslej “dano” kot organska narava in je bilo mogoče “gojiti”, se zdaj pomika na področje ciljno usmerjene intervencije. Na to področje poseganja je pritegnjen tudi človeški organizem.– Leta 1973 so uspeli ločiti in na novo sestaviti elementarne sestavne dele genoma.– Umetna oploditev je leta 1978 omogočila dostop do človeških zarodnih celic zunaj materinega telesa za genetske raziskave in eksperimente na človeku.– Razvija se predimplantacijska diagnostika, vzreja organov in posegi genskega spreminjanja v terapevtske namene…Domet biotehničnih posegov sproža ločevanje med “biti telo” in “imeti telo”, kar ozaveščanju nikakor ne škodi, a znanstvenikom je pomembno nekaj drugega. Popravljanje napak! Briše se meja med osebami in stvarmi. Scenarij postvaritev zarodka bi se lahko razširil v korist samopostvarjenih popravkov odraslih na lastnem genomu.Kar ne deluje (kako že?) in kar ni izpravno (kakšno že?) je treba popravit.Mehanistična načela iz 17. stoletja v elegantni preobleki biokemične teorije 21. stoletja.
“Meja med naravo, katera smo, in organsko opremo, ki si jo damo sami, se izgublja.Vedno manj je razlik med tistim, kar zraste in tistim, kar je narejeno.Bomo nove možnosti posega v človeški genom obravnavali kot povečanje svobode? “Prepričana sem, da zaradi ohranjanja prepada med človekom in živaljo ustvarjamo nov prepad.Prepad med logiko zdravljenja in logiko življenja. Zdravljenje postaja “popravljanje” stvari….Morda je tudi prav tako. V večnem iskanju svobode (in izkušnji ne-svobode) smo si ljudje svobodo “prilastili”, živalim pa odrekli. Ker je naš izvor skupen, ne čudi, da vedno bolj izgubljamo tudi lastno svobodo – in z njo tudi Zdravje….“Če noče gora k Mo
hamedu, bo šel pa Mohamed h gori.” je že davno izjavil Francis Bacon. Če nočemo povzdigniti živali, se moramo pač spustiti k njej.IrenaIrena2012-08-29 09:23:02
Irena wrote:
Njegova zgodnja raziskovanja obsmrtnih doživljanj pri
človeku , ki jih je objavljal v strokovnih revijah, kot je »Nevrologija«,
temeljijo na študijah območij v možganih, ki so pristojna za kontrolo stanj
zavesti. Fenomen potovanja skozi predor
in »luč na koncu tunela« utemeljuje z upočasnjeno cirkulacijo krvi, npr. med
srčnim zastojem, ko oko najprej izgubi zmožnost vidnega polja na
obrobju. To povzroči spremenjeno vidno zaznavo in povzroči »tunel«.To je načeloma možno, vendar ne more zavreči koncepta reinkarnacije. Tudi glede “življenjskega filma”, ki naj bi se odvrtel v prvi fazi smrti, je zavito v tančico nedokazanega, saj klienti v regresijah tega fenomena ne doživljajo. Zdi se sicer mogoče, da kaj takega obstaja, a ker je regresijska
izkušnja shranjena v dušnem spominu, je potek zelo verjetno nekoliko
drugačen. Zelo verjeten potek je, da se spomin zavestnega jaza, ki je
shranjen v možganih, torej v telesu, prenese v nematerialni dušni
spomin. Povedano s sodobno prispodobo: ko ugasnemo računalnik, se
vsebina bralno-pisalnega pomnilnika ali RAM-a prenese na trdi disk,
sicer bi se ti podatki izgubili. Možgane lahko primerjamo s pomnilnikom
in dušni spomin s trdim diskom. Tako lahko ilustriramo tudi razmerja
velikosti. Tako kot ima sodoben računalnik na primer 4 GB RAMA-a, trdi
disk pa kapaciteto 1 TB oz. 250-krat toliko, ima dušni spomin
neprimerljivo večjo kapaciteto kot možgani, saj mora shranjevati
izkušnje številnih življenj. Ko torej telesni spomin “ugasne”, ga je
treba prenesti v dušnega, da se nič ne bi izgubilo. Prenos podatkov je
kratek, a zelo hiter. Če ta prenos ujamemo, je lahko videti kot na
začetku omenjeni “življenjski film”. V regresiji pa črpamo iz dušnega spomina, torej posegamo po že prenesenih podatkih, zato se “življenjskega filma” klienti največkrat ne spomnijo.V kontekstu tega je možno razložiti tudi fenomen tunela, ki ga razlaga omenjeni profesor. Verjamem, da ima prav oz. je pravilno biološko razložil zadevo, vendar pa mnogi to jemljejo kot dokaz, da je reinkarnacija izmišljotina, da torej ne obstaja. Tukaj se pa seveda ne moremo strinjati kar tako zlahka.
Upam, da nisem preveč zašel s teme, vendar je tudi identiteta duše lahko del vprašanja kdo je oseba, mar ne?
Robert Zupančič wrote:
Verjamem, da ima prav oz. je pravilno biološko razložil zadevo, vendar pa mnogi to jemljejo kot dokaz, da je reinkarnacija izmišljotina, da torej ne obstaja. Tukaj se pa seveda ne moremo strinjati kar tako zlahka.
Upam, da nisem preveč zašel s teme, vendar je tudi identiteta duše lahko del vprašanja kdo je oseba, mar ne?
Robert, sploh nisi “zašel s teme” Hvala za tvoj prispevek.Njegova biološka razlaga sama po sebi ni sporna, stvar interpretacije je pa “itak” subjektivna zadeva. Sama sem se 18 mesecev pripravljala, da sem z argumenti obstoja ” življenja po smrti” diplomirala na naši Ljubljanski univerzi. Zato so mi obsmrtna doživetja tako dragocena – biološkim razlagam je možno dodati še kakšnoIrenaeh najmanj sem že enih petkrat prebrala tole temo …pa vedno je odziv podoben …pa ne bi o tem.
kako so za nekatere nekatere stvari samoumevna in ne rabijo dokazov…ker tako je.No niti ni pomembno..No kaj se sama o vsemu skupaj mislim…
Da so meje med primatom in človekom zelo tanke
..me ne čudi.Da živali drugače dojemajo svet ..tudi ne .
Da imajo živali zelo dober instinkt me tudi ne..
In dober občutek , da vejo kaj se dogaja. Da drugi drugi izkazujejo nežnost-ljubezen
tudi to ni neznaka.…npr. Samica do mladičkov in močan ohranitveni nagon.To predvsem velja za živali , ki so bolj
razvite ..se pravi imajo možgane ..npr. sesalci .Pa vendar …kljub temu orel , če ima preveč
mladičev in jih ne more nahraniti, vrže slabe mladičke iz gnezda ,da se
ohranijo najboljši.Spet inteligenca ali nagon…
Da imajo nekatere živali kot so krokar vrana,
golob …enega partnerja za vse življenje .Da npr. maček požre zarod , da je
samica spet na razpolago za čimprejšno gonitev…Prav zanimivo je gledati kakšno oddajo o
živalih ..ko so npr. vrste , ki so si v normalnih okoliščinah – sovražniki druga
drugi hrana… v okoliščinah , kjer je obema streženo po življenju -postaneta
prijazni drug drugi …Če gledaš pozimi ptice:
…pozimi
vse pridejo h krmilnici …npr. šoje in ščinkavci siničke, …kljub temu, da so
pomladi in poleti veliki sovražniki in je šoja največja roparica ,ker jim požre
mladiče.Se pravi sploh ne vidim dvoma, da živali
premorejo inteligenco pa tudi čustva …Vsaka po svoji razvitosti možganov …
Glede smrti ,odvisno do vrste. Zanimivo pa je
da živali imajo en odnos do umirajočega v lastni vrsti … ga pustijo na miru.In tudi žalujejo …spet odvisno od vrste.
Ne vem sicer kakšen odnos ima muha npr. recimo
žuželke , pa rečmo čebele.Glede obsmrtnih doživetji …živali tudi sanjajo,
ko spijo ( to govorim zopet za sesalce , zdaj kaj muha sanja ne bi vedela… ali če sploh)..torej,
če se jim to dogaja …potem normalno da najbrž tudi nekaj zaznajo …ko umirajo.Kaj se v njihovih možganih takrat dogaja …je pa
vprašanje …?Ostalo pa mi je tuje – beseda oseba . In pridih
besedi oseba kot nekaj vzvišenega nekaj kar je več .Oseba se pač uporablja za razlikovanje bitij
iste vrste..no v tem primeru ljudi. Kot npr. opica …ne more biti tiger..in
obratno. Človek ne more biti rastlina in tudi ne žival.Zaradi razvitosti …
.Pač ljudem
so dali ime oseba.Drugače pa smo živa bitja in meni ta beseda vse
pove. In tudi rastline so živa bitja …Se ravno tako tudi rastline odzivajo …ravno
tako čutijo.Al mogoče tudi one doživljajo…bolečino ali
čutijo smrt …ko jo npr odtrgamo …Najbrž tudi..
Tako da meni se taka vprašanja zdijo odveč ,
kaj šele razpravljati o tem… relacija kot kdo je oseba zakaj žival ni oseba in
podobno.Oseba kot beseda mi je zato da se razloči vrsta
..kot npr. opica je opica , tiger je tiger , muha pa muha …orhidejca pa
orhidejaca .
In tiste definicije so mi brezpomena.
Samo mnenje… moje stališče o vsem tem.
Verjamem pa da je zanimivo … iskati dokaze …če ne verjameš.
strelka2012-09-07 17:22:54
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.