Normal
0
21
false
false
false
MicrosoftInternetExplorer4
Sanjal zdele popoldne ko sem mal legu k počitku..
Peljal sem se z motorjem po znani cesti…. Več let je minilo
odkar sem bil nazadnje tu. Ovinki in ravnine so se izmenjavali in me vodili
proti domu.
Med vožnjo polno nostlagičnih spominov vezanih na občutke
domačnosti mi je vzdušje kazila misel na prometno nesrečo kjer motorist do
smrti zbije dva pešca.
Nisem se preveč pustil motiti kajti peljal sem se tja kjer
sem bil pred leti zmenjen z mojo drago da jo poberem in peljem domov ko pride z
avtobusom iz šole…
Zavil sem na stransko uličico zraven avtobusne postaje in jo
zagledal kako hodi po pločniku. Bila je že odrasla lepa ženska. Za trenutek sem
se obstal. Ko je prišla mimo sem dal čelado z glave in jo vesel ogovoril:
»Naniii!!« Ona je vsa presenečena vzkliknila: »dojenčiii« tako me je klicala
svoje cajte ko je bila dobre volje. Bila sva ful vesela ko sva se po toliko
letih spet videla. Stegnil sem roke proti njej, da jo objamem pa je rekla da se
malo boji da kdo ne vidi. Zaradi njenega novega fanta ni bila preveč sproščena
glede objemanja vsaj tako mi je pojasnila. Joj kuk bi jo stisnu. Vprašala me je
kako to da sem ravno ta trenutek tam. Med nama je bila neka napetost zadnja
leta ki se je nekako ni dalo odpraviti. Sicer nisva mislila nanjo ampak eno
vprašanje sva imela odprto več let. Odgovoril sem ji: »Se spomniš kako sva bila
zmenjena da te tukaj poberem nekoč?« »Kako bi pozabila. Čakala sem te tu in še
mesece potem doma. Takrat sva se vsaj meni se je tako zdelo zelo veselila da se
dobiva« je odgovorila nazaj. »Ja! Danes je obletnica in točno zdaj tista ura ko
bi te moral pobrati. In danes sem prišel z namenom da to naredim čeprav nisem
pričakoval, da te ravno tukaj srečam. Več let sem živel samo za to, da naredim
tisto kar takrat nisem. Zdaj imaš drugega fanta. To je razumljivo potem ko me ni
bilo« sem odvrnil. »Zakaj te ni bilo takrat, zakaj si danes prišel, zakaj ti
zdaj to naenkrat toliko pomeni potem ko si me kar pustil brez pojasnila?« je
spraševala dalje. Takrat se mi je spet začel pred očmi vrtet film o prometni
nesreči… »Nani moja« sem nadaljeval.. »takrat ko sem se peljal h tebi tako kot
sva bila dogovorjena se mi je zgodila strašna tragedija. Med potjo sem na nekem
prehodu za pešce zbil več ljudi in dva sta umrla. Pravzaprav sta bila dva
prehoda nekoliko narazen podobno kot so prehodi na dveh straneh križišč in
glede na hitrost sem priletel v ljudi na obeh prehodih. Ja in dva sta umrla.
Potem sem bil zadržan. Kar nekaj let zadržan. Ko sem bil izpuščen nisem našel
več prave poti nazaj. No in danes sem moral to zaključiti. To sem naredil tako,
da sem šel po isti poti kot takrat narediti tisto kar takrat nisem naredil.«
Vse to sem ji povedal z tesnobo v srcu in tudi njej so solze napolnile oči.
Trenutke tišine in zrenja iz oči v oči so dopolnjevali občutki krivice,
žalosti, nerazumevanja življenja in hkrati odpuščanja. Po vsem tem mi je bilo
veliko lažje. Poglavje se je zaključilo. Zgodovina je postajala zgodovina.
Vprašala me je še kako se je ta nesreča zgodila. Kako so mi sodili, in vse.
Rekel sem da sem še hitro izpuščen glede na težo prekrška. Med sojenjem je bilo
namreč nepojasnjeno vprašanje kako to, da me nihče izmed pešcev ni videl.
Takrat so mi nadeli vzdevek Ghost rider. Pa to ni imelo nobene veze z
motoristom iz filma ali z motoristom ki po skandinaviji divja po cestah in se dela
norca iz policajev z Hayabusa motorjem. Ghost rider sem postal zaradi tega ker
sem bil dobesedno neviden. Tu so sicer delno soodgovornost pripisali ravno
pešcem ker so na nek način izsilili prednost.
Ampak nihče ni vedel, da sem bil res neviden. Manifestiral
sem se šele par metrov preden sem trčil v množico. Prej sem bil samo misel
nekoga. Misel samega sebe…ali njena .. daprihajam..
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}
Vedno znova vse po starem
.
.Genij. Potreba po tem, da poiščemo razlago prav za vse, itak izhaja iz pogojenega uma.
…
..npr. v naši kulturi …npr.v slovenskih pravljicah so kače vedno kakšne čuvarke zakladov …pa pametne ….Včasih so imele hiše take visoke prage ..prav zato , da je lahko kača živela notri …
.”Drugače pa ..jaz sem enkrat eno računalniško igrico igrala, tako bolj pozno v noč.…še sanjal se mi o njej…samo da sem bila takrat jaz pravi igralec-akter igrice…
.Tako da….vse je možno…kako potem možgančki to skalkulirajo, sortirajo , pomešajo , zmešajo …
