Individualnost?
- This topic has 49 odgovorov, 7 glasov, and was last updated 13 years, 8 months nazaj by
.
-
Bor wrote:
Menim, da ni tako pomembno kaj je v resnici “realna realnost” in tega v vsej polnosti kot ljudje (ki smo ustvarjena bitja) tudi nismo sposobni spoznati.Tudi jaz menim podobno – bolj kot spoznati “realno realnost” (absolutno resnico) se mi zdi dosegljivo – in potrebno- spoznati, da naša realnost navkljub svoji prepričljivosti ni “realna”. Že to je kar oreng korak stran od iluzije, ki nas drži v šahu
.Bor wrote:
Bolj se mi zdi pomembno odkriti kaj je “naša pot”,Jaz mislim malce drugače- ni možno ne biti na svoji poti
. Bor wrote:
ali po vaše po naši fizični smrti še obstajamo kot individuum? Vem, da sedaj verjetno velja bolj prepričanje, da se po smrti zlijemo s kaj vem kozmično zavestjo in prenehamo obstajati…da je dojemanje naše lstne individualnosti bolj potreba našega ega…pa vendar kako vedeti, če je sploh mogoče?Dilema obsmrtnih izkušenj še iz “dialoga” Platona in Aristotla
– obsmrtno izkušnjo ima individuum – in zanj življenje po smrti obstaja. Smrti pravzaprav ni. In življenje po smrti ne obstaja, ko se individuum razprši v kozmični zavesti. To je šele prava smrt – smrt individuuma. Če enačimo razsvetljenje z zlitjem v kozmično zavest, bi se človek vprašal, zakaj je to tako atraktiven cilj IrenaIrena2011-02-15 22:22:08
Uf berem pod realnostjo , ko se pa privajim pa sem že pod individulanostjo ..
jp čudna so pota gospodovaBor ne bom citirala …bom pa odgovorila na tvoj post…oz. bom povedla svoje mnenje.
Normal
0
21false
false
falseMicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}Tole se mi zdi fajn vprašanje. Lastna individualnost …mogoče ali
ima neinkernirana duša …individualnost. A se njena lastna individualnost
oblikuje šele potem, ko je v telesu.Kaj pa spol duše …? A to sploh obstaja …?
Drugače pa …človek , ki nima problemov , ki je zadovoljen s
tem kar dela …se ne ukvarja s takimi vprašanji,( govorim na splošno) ker po
moje ve …da je na svoji poti , ki ga veseli , osrečuje …Potem pa ni važno ali
je tista realnost res njegova ….a je realna realnost…Sicer pa kaj sploh je realna realnost????
Drugače sem pa mnenja…da se obraniš tuje vsiljene realnosti-volje
…moraš imeti trde temelje …tako kot drevo …najprej si ustvarit močne korenine
..potem bo tudi krošnja lepa …konckoncev pa tud sočni plodovi.Je pa tako …vsak živi v »svojem svetu« …pomeni ima starše ,
ima okolje …ljudi , ki jih srečuje …in se mi zdi logično , če govorim o svoji ,
da je drugačna …ker sem si jo s svojimi izkušnjami tud ustvarila drugačno…Najbrž sem udarla mimo , kar se tiče vprašnaja…sem pa
odgovorila čisto prosto po prešernu …ker me po pravici tele realnosti prav
medejo…Bor wrote: Pozdravljeni,
mogoče še ena misel, ki se morebiti navezuje na temo “realne realnosti”.Menim, da ni tako pomembno kaj je v resnici “realna realnost” in tega v vsej polnosti kot ljudje (ki smo ustvarjena bitja) tudi nismo sposobni spoznati. Bolj se mi zdi pomembno odkriti kaj je “naša pot”, kaj je to, kar je naša lastna individualnost, kam nas kliče naše srce…ker v kolikor najdemo svojo lastno pot lahko potem začnemo graditi svojo realnost, svoj svet. In šele takrat, ko smo na svoji poti se lahko branimo pred vdori tujih realnosti, šele takrat smo jih sposobni pravzaprav prepoznati kot tuje. Ko najdeš svojo pot, tudi ne izgubljaš tolike energije v prazno…ti jo več ostane zase.Vidiš, tole, namreč razvoj lastne individualnosti, je zame cilj bivanja v objektnem svetu. S tem, ko razviješ lastne potenciale, narediš največ tudi za celoto. In to je tudi poanta enega od vodil zena, ki pravi: »Ne trudi se biti dober; bodi avtentičen.«
Bor wrote:
Seveda najti svojo pot ni tako enostavno, ker so nam že od spočetja naprej v našo zavest in podzavest vcepljani številni programi (“realnosti”) in je najti stik s svojo dušo-srcem včasih sila težko.Zanima me: kaj menite o tem, da je vsak izmed nas individualno bitje, ki ima neka samo njemu lastna svojstva, ki so taka od zmeraj in ki delajo Janeza za zmeraj drugačnega (ne glede na katere koli vplive) od Francija.Valjda. Okol tega je zame vsaka debata odveč.
Bor wrote:
Zanima me še: kje in kaj bi potem bil sedež te individualnosti (a je to srce-duša, zavest)?Sila pomembno vprašanje, moje stališče pa ponavadi večini ni všeč. Sila veliko učenj namreč trdi, da je »delovati s srcem« tisto najvišje, kar je mogoče, jaz pa se s tem niti slučajno ne strinjam in na to gledam kot na stereotip. Evo, pa poglejmo zakaj (zadeva je kompleksna, in sedajle jo bom razložil razmeroma površno, a vsako nejasnost sem pripravljen detajlneje pojasniti):
Tisto, čemur pravimo naš jaz, je sestavljeno iz nepogojenega dela (golo zavedanje, notranji opazovalec) in pogojenega dela (ego). Ego, oziroma pogojeni jaz, pa je sestavljen iz:
– Bazičnega jaza (programi, ki jih dobimo od staršev, značilnosti telesa, temperament, bazični karakter …
– Več drugih jazov (zaključni jaz, socialno modificirani jaz, ki je pravzaprav del zaključnega jaza, idealni jaz, izgubljeni jaz, evaluacijski jaz)
Tik pred rojstvom se v telo inkarnira duša, ki je kompatibilna s programi bazičnega jaza. Ko se potem začne proces vzgoje, se preko bazičnega jaza nalagajo programi drugih jazov in ga prekrijejo. Tako nase pozabimo. In delovati na ravni srca, pomeni, prebiti se do svojega bazičnega jaza, svojih bazičnih hotenj, jih razvijati in živeti.
Ampak ali je to res najvišja mogoča stopnja individualnosti?
Daleč od tega!!!!!!!
Ko deluješ na ravni duše, ali če hočeš – bazičnega jaza, si še vedno pod vplivom programov, ki delovanje/izražanje duše determinirajo. Ko si namreč »v stiku s samim sabo«, te determinira fizično telo in to ne le v smislu zdravja (v psihologiji so znane povezave med obliko fizičnega telesa in psihološkimi značilnostimi), bazični temperament (saj veš – sangvinik, kolerik, melanholik, flegmatik), bazični karakter, bazične nevrološke povezave, znane kot enagrami …). Ko deluješ na ravni bazičnega jaza, deluješ na ravni četrte čakre in šele s peto se začne področje duha. V Ameriki preizkušena kognitivna terapija s praznim prostorom, ki je bila v osnovi zamišljena kot »orodje« proti stresu, je pravzaprav metoda deidentifikacije s telesom in od stopnje te deidentifikacije je odvisno, kako globoko na raven duha boš zakorakal in v kakšni meri posledično razvil dušo. Tudi duša je namreč podvržena zakonom evolucije. Bolj se deidentificiraš od telesa, manj si podvržen vplivom bazičnih programov in bolj se duša razvija k dejanski individualnosti.Bor wrote:
Pa še: ali po vaše po naši fizični smrti še obstajamo kot individuum?
Do neke mere ja, do neke mere ne. Odvisno, kako na stvar gledaš. Individualnost iz ravni bazičnega jaza gre k vragu, izkušnje inkarnacije pa absorbira duša in se bo v skladu s tem naslednjič inkarnirala v ustrezno okolje.
Recimo, da tisto, kar sem pisal zgoraj vem, tole, ker pišem klele, pa verjamem.Irena wrote:
Jaz mislim malce drugače- ni možno ne biti na svoji poti .Glede na to, da večina deluje pod vplivom vsiljenih programov (zaključni jaz …), torej ne more biti na svoji poti, ampak na poti programov. V tej fazi so le medij, preko katerega se manifestirajo programi. Zato sem Avatarju nekajkrat za zajebancijo napisal, da sploh ne obstaja
Irena wrote:
Dilema obsmrtnih izkušenj še iz “dialoga” Platona in AristotlaGlede na to, da je Platon verjel, da duša preživi fizično smrt, Aristotel pa, da je ne, se kaj pametnega nista mogla zmenit
tadej pretner2011-02-16 07:09:51
tadej pretner wrote: Glede na to, da večina deluje pod vplivom vsiljenih programov (zaključni jaz …), torej ne more biti na svoji poti, ampak na poti programov. V tej fazi so le medij, preko katerega se manifestirajo programi. Zato sem Avatarju nekajkrat za zajebancijo napisal, da sploh ne obstaja
Jaz bi temu rekla karmaAVATAR wrote:
Torej zakaj bi bil dober…če sem lahko zloben…ali mešanica obojega !?…Če želim bit avtentičen-pristen…je povsem nesmiselno…da se silim biti dober-ljubeč-moralen-etičen… …lahko grem čist svojo pot…recimo poklicnega morilca…brezvestnega kapitalista…diktatorja…posiljevalca…nekoga s čist osebno-sebičnimi interesi-motivi…ITDAvatar ..a veš kdo ponavad pride v nebesa …pa kdo je z bogom na ti ….prav to kar si opisal …ker ima baje z njimi nostop delo…da jih spravlja na pravo pot…
s tistim, ki mu sledijo mu dolgčas rata
tko da…men sicer to ne bo nikol jasno …
Tko da….mogoče je pa to pot do razsevtljenstva—
Zafrakancija na kvadrat
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.