Gobe izvrstne v prehrani in zdravilstvu
Gobe so izvrstna hrana, trdijo
nutricionisti, strokovnjaki za prehrano, ki preučujejo značilnosti prehrane in
njen vpliv na človekovo zdravje. Gobe so brez maščob, imajo le 27 kalorij na 100 gramov, so brez
holesterola, vsebujejo malo sladkorja in soli ter imajo pomembne vitamine in
minerale. Več kot 1000 vrst gob pa ima še številne zdravilne učinke. G
Šampinjoni, v svetovnem merilu najbolj popularne
gobe, krepijo imunski sistem organizma in so učinkovite v boju proti raku.
Druga najbolj razširjena vrsta gob šiitake učinkujejo proti prehladnim
obolenjem, pomagajo pri boleznih jeter, težavah s srcem, zniževanju krvnega
pritiska. Lisičke so učinkovite proti mikrobom in bakterijam ter prav tako
krepijo imunski sistem. Ekstrakt iz smrdljivega mavrahovca uporabljajo v boju
proti tumorjem in proti venski trombozi. Bukov ostrigar učinkuje v boju proti
raku in zaradi velike vsebnosti železa krepi kri. Nekatere vrste gob so poleg
zdravilnih učinkov tudi kulinarično odlične, določene so neužitne zaradi
trdote, vendar se z izdelavo pripravkov in prehranskih dopolnil uporabljajo v
zdravstvene namene. Najnovejša znanstvena odkritja predstavljajo strokovnjaki
od leta 2001 na mednarodnih konferencah o medicinsko uporabnih gobah.
Gostiteljica četrte je bila leta 2007 Ljubljana, naslednja pa bo konec
septembra v Zagrebu.
Gobarjem
nezanimive lesne gobe
Dr.
Andrej Gregori, raziskovalec na Zavodu za naravoslovje, razlaga, da “v
naših gozdovih raste veliko število lesnih gob, ki jih nihče ne opazi in za
katere ljudje ne vedo, kako jih uporabiti. Med njimi je izvrstna pisana
ploskocevka (Trametes versicolor), ki je zelo raziskana in iz nje izdelujejo
zdravilo PSP kot kitajsko verzijo ter PSK kot japonsko. Uporablja se za
krepitev imunskega sistema in je uspešna v boju proti raku. Iz nje lahko
skuhamo zdravilni čaj ali pa jo namočimo v žganje. Cel svet, z izjemo EU,
uporablja klinične študije o učinkovitosti te vrste gob. Splošno je znana
zdravilnost Ganoderme lucidum svetlikave pološčenke ali reiši. Ta vrsta med
drugim deluje tudi hepatoprotektivno, kar pomeni, da varuje jetra pred raznimi
strupi in pomaga pri obnovi s strupi poškodovanih jeter. Tuje raziskave kažejo,
da prehransko dopolnilo iz te gobe pomaga pacientom, da lažje prenašajo
kemoterapijo, lasje jim manj izpadajo, manj bruhajo in se bolje počutijo.”
Na
odličnih spletnih straneh Gobarskega društva Lisička lahko preberemo razlago o
razlogih zdravilnosti gob. Temu botrujejo polisaharidi, ki so sladkorji
rastlinskega porekla in krepijo imunski sistem ter uravnavajo njegovo
delovanje. Ker spominjajo na bakterijske celice, telo reagira z ustvarjanjem
protiteles. Umetno jih ni mogoče sintetizirati. Ob njih so pomembni še
triterpeni, ki pomagajo telesu povečati porabo kisika, krepijo odpornost proti
stresu, uravnavajo holesterol, krvni tlak, krvni sladkor, pomagajo pri
alergijah.
Na
svetu naj bi bilo okoli 1,5 milijona vrst gob, pri nas smo jih s slovenskimi
imeni določili okoli 3000, od tega je okoli 30 smrtno strupenih. Po novi uredbi
iz leta 2011 je 41 zaščitenih, med njimi tudi nekatere zdravilne gobe.
Postavlja se vprašanje, zakaj so v Sloveniji zdravilne gobe v glavnem na listi
zaščitenih gob, če jih ljudje sploh ne poznajo. Slavko Šerod, podpredsednik
Gobarskega društva Lisička, meni, “da je zakonodajalec zaščitil nekatere
znane zdravilne vrste gob zaradi strahu pred iztrebljenjem.
Tako
se je namreč zgodilo z zdravilno lekarniško macesnovko, ki so jo svojčas
prodajali v lekarnah in jo zaradi pretiranega nabiranja skorajda iztrebili.
Vendarle pa si je treba oddahniti, saj na listi zaščitenih gob niso vse
zdravilne vrste. Na listi so: lekarniška macesnovka (Laricifomes officinalis),
svetlikava pološčenka (Ganoderma lucidum), znana tudi pod imenom reiši, velika
zraščenka (Grifola frondosa), znana tudi pod imenom maitake, in gobe iz rodu
bradovcev (Hericium). Veliko znanih zdravilnih vrst ni na listi: užitni
nazobčanec (Lentinula edodes), znana tudi pod imenom šiitake, pisana
ploskocevka (Trametes versicolor), bezgova uhljevka (Auricularia auricula
judae) znana tudi pod imenom moer, bukov ostrigar (Pleurotus ostreatus) …”
Zdravilnost
gob naj bi bil poznal že pračlovek
Znameniti
ledeni mož Oetzi, ki so ga leta 1991 našli na 3210 m visokem ledeniku v
italijanskih Otztalskih Alpah, je imel za pasom shranjeni dve vrsti medicinskih
gob: Fomes Fomentarius ali bukovo kresilko in Piptoporus betulinus ali po naše
brezovo odpadljivko. Bukovo kresilko je človek bronaste dobe najverjetneje
uporabljal kot pomoč pri prižiganju ognja, čeprav je goba koristna tudi v
zdravstvene namene. V tem primeru je bolj zanimiva brezova odpadljivka, ki se
uporablja kot sredstvo proti črevesnim parazitom, katerih jajčeca so
raziskovalci našli tudi v Oetzijevem črevesju. Lahko domnevamo, da so že takrat
ljudje poznali medicinske vrednosti gob. Kajpak so jih pred vsaj dvema
tisočletjema poznali Japonci, o čemer pričajo zapisi o gobi reiši, ki jo
imenujejo tudi goba nesmrtnosti. Šiitake gojijo in uporabljajo v Aziji že vsaj
tisoč let in ob gobi reiši je ena najbolj raziskanih medicinski gob na svetu.
Reiši uporabljajo
v uradni medicini na Japonskem in v Sibiriji kot dopolnilno sredstvo pri
zdravljenju raka. V Sloveniji je med zdravilnimi gobami to ena izmed redkih
gob, ki jih je možno registrirati kot prehransko dopolnilo. “Uradna
medicina želi danes imeti klinične raziskave na izmerljivi ravni, ki dokazujejo
zdravilnost. Te pa ogromno stanejo. Najlažje je zdravilnost dokazati, če je v
pripravku prisotna le ena zdravilna sestavina, npr. pri aspirinu. Ganoderma
lucidum pa vsebuje več kot 200 takšnih sestavin in se jih ne da enostavno
dokazati in standardizirati, zato se uradno uporabo gob v zdravilske namene
postavlja na stranski tir. Sramotno je, da pri nas v nobeni instituciji ni
zaposlen niti en strokovnjak, ki bi se ukvarjal z raziskovanjem in gojenjem gob.
Še v Kambodži in Bangladešu, s katerimi tudi sodelujemo, imajo zaposlenega
strokovnjaka za raziskovanje gob,” pojasnjuje dr. Gregori.
Zdravilne
gobe lahko z nekaj znanja gojimo tudi sami. V Sloveniji je za domače gojenje na
voljo micelij kar nekaj zdravilnih gob. “Ljudje lahko doma gojijo šiitake,
ostrigarje, svetlikavo pološčenko, šampinjone. Vse imajo zanje specifično vrsto
zdravilnih lastnosti. Gobe lahko goji vsak, ki ima malo gozda, vrt ali klet.
Gobe potrebujejo senčno lego, zato se lahko za gojenje izkoristijo tiste
površine, na katerih razen mahu in kopriv ne uspeva nobena druga
rastlina,” dodaja raziskovalec.
Vsak
četrti Slovenec je gobar
Če
Slovenci ne spadamo med pomembne komercialne pridelovalce gob, pa smo zagotovo
gobarski narod. S sprejeto zakonodajo se poskuša tudi na področju gobarjenja
uvesti red in osvestiti gobarje o primernem vedenju v gozdu.
“Z
uredbami je le deloma dosežen namen. Morda je manj zbrcanih gob pa tudi v
košare jih gobarji pogosteje nabirajo. Dvomim pa, da vsi upoštevajo količinske
omejitve, to je 2 kg
gob dnevno, ali pravila o vožnji v naravnem okolju. Velik problem pa je, da za
gobarji ostaja kup smeti, tudi takih, ki se v naravnem okolju ne morejo
razgraditi. Zato se moramo intenzivneje posvetiti izobraževanju o obnašanju v
gozdovih,” ocenjuje Šerod zakonodajne učinke. S spoznanji nutricionistov o
gobah kot koristnem živilu se strinja tudi Šerod, vendar le pod pogojem, da so
zdrave gobe nabrane v čistem in zdravem okolju, saj gobe vsrkavajo snovi iz
tal. “Če so tla onesnažena, so tudi užitne gobe lahko nevarne za prehrano.
Zato jih je včasih bolje kupiti v trgovini. Pomembna je tudi količina zaužitih
gob, ki znaša približno 100 g
na posameznikov dnevni obrok. Ker so gobe nekoliko težje prebavljive, jih ni
priporočljivo uživati več kot dvakrat tedensko. Pa čim tanjše naj bodo
narezane. Gobe odsvetujemo otrokom, nosečnicam in starejšim pa seveda tistim,
ki so alergični na gobje beljakovine. Alkohol in gobe nikakor ne sodijo skupaj.”
Problem
onesnaževanja narave zaznavajo tudi v gobarskih društvih, saj po Šerodovih
besedah opažajo, da izginjajo vrste gob, ki jih gobarji ne pobirajo. Določene
vrste gob so zelo dobri bioindikatorji, saj zaradi onesnaženja začnejo
izginjati prej kot druge. V društvih jih zato zanimajo predvsem take
občutljivejše vrste, kot so denimo gobe iz rodu ježevk (Hydnellum) ali vlažnic
(Hygrocybe). Včasih je način pobiranja, ko se uničuje podrast gob, škodljivejši
kot pa samo nabiranje. Zato učijo nabiranja gob tako, da jih gobarji previdno
zasučejo in iztrgajo iz tal. Mesto iztrgane gobe se zakrije in s tem zaščiti
ter prepreči izsuševanje micelija.
Maja Čebulj
Vir članka : http://www.bonbon.si/default.asp?kaj=1&id=5680212
strelka2013-06-17 10:02:28
.
.Gobe so tudi kot en filter gozda ..
…
lisičke sem pa tudi že jedla …vlage je pa še dovolj ..ko sem v soboto zgodaj zjutraj hodila po gozdu in travnikih ..hmmm ..sem imela vorenk mokre hlače ..rosa…
