duševne bolezni

[Nataša]

Robert wrote: Mogoče potrebuje tovrstno izkušnjo , da bi skozi njo rastel , se dvignil , jo presegel. Jaz celo verjamem , da si na nekem nivoju zavesti sami skreiramo , določimo kaj bomo izkusili v tem življenju.

Vem, da veliko duhovnih avtorjev prodaja to trditev. Osebno pa menim, da človek, ki nima zmožnosti kreacije v času življenja, prav tako nima nobene možnosti, da bi karkoli skreiral, ko je na drugi strani. Res, da je osvobojen fizičnega in še kakšnega telesa, ampak veliko dušnih zapisov ostane, ki podobno kot tvorbe v avričnem telesu v času življenja pritegujejo točne določene realnosti. Toda podobe, ki jih vidiš na drugi strani, so nekoliko drugačne, simbolične, podobno kot v sanjskem svetu, toda v principu te pritegnejo iste stvari, isti problemi, iste čustvene težave, kot v času življenja, in stvari, ki pritegujejo tvojo pozornost, kreirajo tvoje naslednje življenje, zato ni čudno, da so si realnosti, ki jih doživljamo tekom različnih življenj, podobne.

Od ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, kar naprej poslušam podobne izjave, v smislu, da določeno izkušnjo potrebujemo, da smo prišli s točno določenim namenom, da bi jo razrešili in tako naprej. Ampak v bistvu samo ponavljajo nekaj, kar so slišali, pa nikoli zares razmislili, kaj to sploh pomeni. Mislim, da duša prav nič ne potrebuje vsega tega sranja. En del nas je nespremenljiv in večen, vse drugo pa je samo navlaka, ki smo jo kolektivno ustvarjali milijone let in zdaj pač je tako, kot je, zdaj smo ujeti v lastni pasti in dokler se ne prebudimo v času življenja, ne moremo ničesar spremeniti, smo samo delci, ujeti v kolesju karmičnih in še kakšnih drugih zakonov.

Res je, da vsak problem implicitno vsebuje tudi svojo rešitev in ko ga razrešimo, se sprosti ogromna energija razumevanja in spoznanja, zato nas globoki problemi pogosto pripeljejo do modrosti, toda prepričana sem, da si jih pred rojstvom ne izbiramo in ne kreiramo zato, da bi skozi njih rastli, ampak se nam, če nismo prebujeni, preprosto zgodijo in na to nimamo prav nobenega vpliva.

Nataša2011-10-28 11:59:19

Lepo je če deliš

[ozelot]

Nataša:

Istočasno ko nastane težava nastane tudi rešitev in človeku ni treba prav nič kreirat…treba se je samo povezat z rešitvijo. Preusmeriti pozornost na rešitev ali spremeniti svojo vibracijo. Tudi težava sama je le predmed doživljanja realnosti. Nekdo drugi bi to doživljal povsem drugače.

Jest sem prepričan da moraš neko izkušnjo izživet če so v njej odgovori na tvoja vprašanja. Jest sem polomljen invaliden,..pa si včasih mislim le kaj je meni tega treba.. Po drugi strani pa tega stanja ki sem ga preživel zadnjih skoraj 5 let nikoli nebi zamenjal za zdravega ker kolikor sebe poznam in svoja iskanja resnice nikoli kot zdrav človek nebi prepoznal odgovorov ki mi jih nudi moje stanje. Hvala za poškodbo ker z njeno pomočjo se vračam k sebi. Ljudje z svojimi težavami tudi vplivamo na kolektivno zavest in s tem ponujamo znanje na ravni zavesti poznejšim generacijam tako da ni prav nič hudega če nam je malo hudo. Kar mi živimo nikomur več ne bo treba. Mogoče le tistim ki nas bodo obsojali ker obsojanje te veže na sojeno.

ozelot2011-10-28 17:42:13

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Ceres]

Ko neprebujeni ali nerazsvetljeni govorimo o tem, kako je, ko se prebudimo, smo malo hecni.

Natasa, se pravi, resitev je, da se prebudimo? Kako pa to naredimo, pa noben ne ve. Po mojem mnenju je se najbolj verodostojen odgovor na to, kako dosezes razsvetljenje, dal Osho, ko je odgovoril: Nikakor, tega ne morete doseci, to se zgodi. Tisti, ki pa so prebujeni, pa pravijo, da smo sem prisli s tocno dolocenim namenom in da so problemi, ki jih razresujemo natancno tisti, ki jih potrebujemo za svojo rast oz obogatitev duse, ki jo potem le-ta prinese viru. Koliko smo samo delci, ki nas mece sem in tja in koliko imamo tudi svobodne volje, je verjetno odvisno od stopnje zavestnosti. Za dvig stopnje zavestnosti so pa ocitno vcasih potrebne tudi izkusnje, ki jih z nasega nivoja razumemo kot neprijetne. Zakljucek ozelota to potrjuje.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Nataša wrote:

tadej pretner je napisal/a:

Mogoče potrebuje tovrstno izkušnjo , da bi skozi njo rastel , se dvignil , jo presegel. Jaz celo verjamem , da si na nekem nivoju zavesti sami skreiramo , določimo kaj bomo izkusili v tem življenju.

Vem, da veliko duhovnih avtorjev prodaja to trditev. Osebno pa menim, da človek, ki nima zmožnosti kreacije v času življenja, prav tako nima nobene možnosti, da bi karkoli skreiral, ko je na drugi strani. Res, da je osvobojen fizičnega in še kakšnega telesa, ampak veliko dušnih zapisov ostane, ki podobno kot tvorbe v avričnem telesu v času življenja pritegujejo točne določene realnosti. Toda podobe, ki jih vidiš na drugi strani, so nekoliko drugačne, simbolične, podobno kot v sanjskem svetu, toda v principu te pritegnejo iste stvari, isti problemi, iste čustvene težave, kot v času življenja, in stvari, ki pritegujejo tvojo pozornost, kreirajo tvoje naslednje življenje, zato ni čudno, da so si realnosti, ki jih doživljamo tekom različnih življenj, podobne.

Od ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, kar naprej poslušam podobne izjave, v smislu, da določeno izkušnjo potrebujemo, da smo prišli s točno določenim namenom, da bi jo razrešili in tako naprej. Ampak v bistvu samo ponavljajo nekaj, kar so slišali, pa nikoli zares razmislili, kaj to sploh pomeni. Mislim, da duša prav nič ne potrebuje vsega tega sranja. En del nas je nespremenljiv in večen, vse drugo pa je samo navlaka, ki smo jo kolektivno ustvarjali milijone let in zdaj pač je tako, kot je, zdaj smo ujeti v lastni pasti in dokler se ne prebudimo v času življenja, ne moremo ničesar spremeniti, smo samo delci, ujeti v kolesju karmičnih in še kakšnih drugih zakonov.

Res je, da vsak problem implicitno vsebuje tudi svojo rešitev in ko ga razrešimo, se sprosti ogromna energija razumevanja in spoznanja, zato nas globoki problemi pogosto pripeljejo do modrosti, toda prepričana sem, da si jih pred rojstvom ne izbiramo in ne kreiramo zato, da bi skozi njih rastli, ampak se nam, če nismo prebujeni, preprosto zgodijo in na to nimamo prav nobenega vpliva.

Sila podobno razmišljam tudi sam.

ozelot wrote:
Jest sem prepričan da moraš neko izkušnjo izživet če so v njej odgovori na tvoja vprašanja.

Tudi tole načeloma drži, čeprav nisem prepričan, da misliva na iste stvari. Na pogojeni ravni obstajajo določena prioritetna motivacijska gibala, skozi katera zorimo in če katero od faz preskočimo, nam ves čas moti aktualni želeni fokus. Itak pa čustveno zorimo izključno skozi izkušnje. V isti sapi pa ne mislim, da je za rast nujno potrebno takšno ali drugačno “sranje”. Faktorji, ki na to vplivajo, so sila kompleksni in nikakor ne enoznačni.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Robert]

Normal
0
21

false
false
false

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}

Imam občutek , da bo iz tega primera nastala ena dobra
debata , ki bo po možnosti prinesla neko višje zavedanje in to bi bil že lahko
eden pokazatelj , da je v vsakem slabem skrit nek višji , dober namen. Človek ,
ki nima zmožnosti kreacije , ima pač izkušnjo nezmožnosti kreacije. S stališča
ega-človeka , velik problem , s stališča zavesti oz. duše ( če jo tako
imenujemo) , samo še ena izkušnja vidika bivanja v fizični realnosti. Vem in
verjamem , da je tovrstna izkušnja malodane kruta , če nanjo gledamo kot na
ločeno od celote , od višjega reda – se pravi , če jo gledamo skozi omejeni (
predsodkovni ) um. Vse dokler je ne presežeš oz. ne sprejmeš kot izkušnjo in ne
kot dejansko stanje , toliko časa si vanjo ujet. In , bravo Ozelot…nikoli se ne
bi vrnili k sebi , če nas življenje na nek način ne bi v to prisililo. In spet
smo pri dobrem , ki se skriva v ozadju navidezno slabega dogodka. Življenje nas
na tak »krut način« kliče nazaj k sebi , nazaj v enost. Bolj kot se oddaljiš od
svoje biti , od življenja samega … ko se
mu upreš , hočeš imeti moč , kontrolo , vpliv nad življenjem , nad usodo ( nivo oz. delovanje ega ) , težje
postaja tvoje bivanje , trša tvoja realnost. Občutek ločenosti , občutek nemoči
pomeni , da si na nivoju ega , pomeni , da si se poistovetil z obliko , z
mentalno kramo , s svojo tragično zgodbo in vsemu , kar spada zraven . Skratka
, pozabil oz. oddaljil si se od svoje resnične
narave , ki je zavest sama – zavest v ozadju vsake takšne in drugačne »tragične«
zgodbe. Ko se oddaljiš dovolj , postane
tvoje življenje neznosno in ta neznosnost ima tendenco , da te vrne nazaj…nazaj
k sebi , nazaj v življenje.

Lepo je če deliš

[Nataša]

ozelot wrote:
Istočasno ko nastane težava nastane tudi rešitev in človeku ni treba prav nič kreirat…treba se je samo povezat z rešitvijo. Preusmeriti pozornost na rešitev ali spremeniti svojo vibracijo. Tudi težava sama je le predmed doživljanja realnosti. Nekdo drugi bi to doživljal povsem drugače.

Moj odgovor je bil namenjen Robertovi trditvi, da si na neki višji ravni sami kreiramo okoliščine, ki jih bomo doživljali v življenju.

ozelot wrote: Jest sem prepričan da moraš neko izkušnjo izživet če so v njej odgovori na tvoja vprašanja.

Ko smo enkrat že v govnu, potem je res najbolj modro, da ravnomo tako …

ozelot wrote:

Ljudje z svojimi težavami tudi vplivamo na kolektivno zavest in s tem ponujamo znanje na ravni zavesti poznejšim generacijam tako da ni prav nič hudega če nam je malo hudo. Kar mi živimo nikomur več ne bo treba. Mogoče le tistim ki nas bodo obsojali ker obsojanje te veže na sojeno.

Strinjam se, da s svojimi težavami vplivamo na kolektivno zavest, toda večinoma tako, da še jačamo probleme in s tem ustvarjamo podobno realnost tudi za naše potomce. Mislim, da je še vedno precej malo takšnih, ki jim je za realnost problemov eno figo mar.

Lepo je če deliš

[Nataša]

Ceres wrote:
Natasa, se pravi, resitev je, da se prebudimo?

V končni fazi, ja. Seveda pa obstajajo še vmesne faze, v katerih si lahko kreiramo dobra in izpolnjena življenja, dokler na koncu tudi teh več ne potrebujemo.

Ceres wrote: Kako pa to naredimo, pa noben ne ve.

Ja kako da ne?

Ceres wrote: Tisti, ki pa so prebujeni, pa pravijo, da smo sem prisli s tocno dolocenim namenom in da so problemi, ki jih razresujemo natancno tisti, ki jih potrebujemo za svojo rast oz obogatitev duse, ki jo potem le-ta prinese viru. Koliko smo samo delci, ki nas mece sem in tja in koliko imamo tudi svobodne volje, je verjetno odvisno od stopnje zavestnosti. Za dvig stopnje zavestnosti so pa ocitno vcasih potrebne tudi izkusnje, ki jih z nasega nivoja razumemo kot neprijetne. Zakljucek ozelota to potrjuje.

Seveda vsakega samo njegovi problemi pripeljejo k rešitvi, ampak da bi pa skozi njih bogatili dušo, se pa ne morem strinjat. Duša ima sama po sebi že kakovost miru, obilja in ljubezni, in če se že lahko kako bogati, potem se skozi duha, kjer se te lastnosti izražajo povsem neomejeno. Problemi pa dušo predvsem obremenjujo. Ampak če smo si probleme že nakopali (in večinoma smo si jih, glede na to, v kakšni družbi smo odrastli), potem jih je dobro izkoristit. Ampak želim povedat, da z ustreznim znanjem sploh ne bi bila potrebna rast skozi probleme. In to znanje sploh ni tako zelo oddaljeno, problem je samo, da je kolektivna zavest še vedno zelo močna, zato je za vse tiste, ki poskušamo delovati drugače, to še vedno precej težko, in tudi otroke je v teh okoliščinah precej težko vzgajat z drugimi znanji. Ampak otroci so zelo pametni in zelo velike spremembe se lahko zgodijo že, če jim razložiš par stvari glede pozornosti. Če bi meni v mladosti kdo na primeren način razložil, kako stvari delujejo, bi bilo najbrž vse drugače in se mi ne bi bilo treba prebujat skozi probleme. Ampak ker sem si jih z neznanjem nakopala, bom iz njih potegnila najboljše

Nataša2011-10-28 20:36:43

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki