duhovno zdravljenje

[snowcat :)]

ozelot wrote: Sem tuhtal tacajt v Braziliji zakaj se reče “sprejmi svoje telo”. Če bi bilo telo samoumevno “svoje” potem ga nebi bilo treba niti pod razno posebej sprejemat ker nebi bilo ločeno niti na podzavestni niti v zavestni ravni. Tako pa se poraja dvom ali vprašanje “kdo” “tvoje” telo sploh je. Vsi vemo da fizično telo nisi “ti”. Ampak da bi ga pa kdo obravnaval ločeno od sebe pa spet ne. Torej kje je zabloda?

tadej pretner wrote: Tekom odraščanja se formira t.i. lažni jaz, ki temelji na v glavnem vsiljenih prepričanjih. Nekatera od njih se nanašajo tudi na fizično telo – kakšno naj bi bilo, da bi ti bilo všeč. Če ti ni, se pojavi med drugim občutek sramu.

Druga stvar pa je bolj globalna – prepričanja lažnega jaza temeljijo na “zamrznjeni” čustveni energiji, ki se med drugim odraža v telesnih napetostih. Te napetosti iz telesa izrivajo zavestnost. Resnično sprejemanje telesa je torej najtesneje povezano s tem, da se teh napetosti znebimo in vanj spet naselimo zavestnost. Ta zavestnost je resnični “lastnik” telesa, lažni jaz mu zgolj rauba energijo, ob tem pa pametuje, da se kar kadi.

Navežem na Tadeja. Če otrok kadar je mičken nima zadovoljene osnovne potrebe – lakota, toplina, pozornost – nastane ogromno bolečine, ki se kopiči v telesu, takrat otrok odreže zavedanje svojega telesa. To vse se dogaja na nezavedni ravni. Nastane BODYGARD, ki varuje dostop do te bolečine. Kadar se prične človek zavedati, da se nekaj takega dogaja, prvo ima opravka s BODYGARDOM, ki samo dela svoje delo (pač program) in ta uporablja vse mogoče, da to bolečino drži pod pokrovčkom – strah, sram, …. – jaz osebno sem pri sebi videla plasti emociji tako: hyperaktivnost, jeza, žalost, večja jeza, bes, strah in čutim, da pod strahom je osamljenost temna prazna brezčasovna bresprostorska ločena….

Po 2 letih dela mi je uspelo se tega zavedati, nisem niti vedala, da tako zavedanje je na moji poti, … tudi priznam, da če bi vedela, kaj me čaka, bi rekla ,,ne, hvala,, …. nekako smatram, da je včasih bolje, da človek ne ve, ampak, da nekako dovoli…. jasno, da posledično imam več energije in posledično pa lahko vidim druge zadeve….

snowcat

Lepo je če deliš

[snowcat :)]

snowcat :) wrote: Po 2 letih dela mi je uspelo se tega zavedati, nisem niti vedala, da tako zavedanje je na moji poti, … tudi priznam, da če bi vedela, kaj me čaka, bi rekla ,,ne, hvala,, …. nekako smatram, da je včasih bolje, da človek ne ve, ampak, da nekako dovoli…. jasno, da posledično imam več energije in posledično pa lahko vidim druge zadeve….

Če bi vedela, kaj me čaka, bi rekla ,,kurc ga gleda !!!!!;, saj sem ok, krasno otrošstvo, srednja šol, univerza, sicer sem skakala iz odnosa v odnos, iz države v državo, iz službe v službo, jedla knjige, filme, na vse imela mnenje, vedela kako bi svet moral biti, ves čas v gibanju ali spala ure dneve, aktivnosti za minute naprej, nikoli nisem razmišljala, da mi je bilo storjeno ali odvzeto ali da je nekdo drug kriv ali da sem sama sebi itd, zajeban zakon, poslušala učiteljice v vrtcu in šoli, da je otrok tak in tak in v glavnem da ni ok….torej prav normalen človek…..in zdaj ? Stojim v sobi polne ogledal…

Lepo je če deliš

[snowcat :)]

janko wrote:

snowcat :) je napisal/a:

snowcat :) je napisal/a:

Stojim v sobi polne ogledal…

po mojem laičnem mnenju se temu reče narcisoidnost.
skratka… psihična motnja… podobno kot kolcanje.
a si prst v rit že probala?
(đouk in se opravičujem, če je to potrebno… ampak… če nič druzga ne pomaga… pa nimaš kej zgubit )

Film sem gledala leta nazaj – tako, da se nekako spomnim, kaj je rečeno v angleščini. Ta posnetek pa je v italijanščini. Zelo prispodoben mojemu počutju. Fascinantno je, da se Demon prikloni. Torej – to ni osebna zadeva, tako pač je….

Bruce Lee vs Demon

Na češkem mi pa rečemo : strč si prst skrz krk….:-)

snowcat

Lepo je če deliš

[janko]

snowcat :) wrote:

Film sem gledala leta nazaj – tako, da se nekako spomnim, kaj je rečeno v angleščini. Ta posnetek pa je v italijanščini. Zelo prispodoben mojemu počutju. Fascinantno je, da se Demon prikloni. Torej – to ni osebna zadeva, tako pač je….

Na češkem mi pa rečemo : strč si prst skrz krk….:-)

snowcat

nisem prepričan, da te dobro razumem.
bom za iztočnico vzel film…
italijansko sicer ne razumem, ampak tvoj point sem pa mogoče približno ujel…
torej… ti se počutiš, kot da te napadajo demoni? in to primerjaš, da si v sobi, polni ogledal?
če je to tako, potem verjetno drži, da tebi ni nič lažje, kot vsakemu izmed nas. si s tem mislila, da to ni osebna zadeva, da tako pač je?
ne štekam pa, kje se demon prikloni? misliš, da lahko zmagaš v boju z ogledali?

bom ti napisal nekej osebno.
osebno zato, ker vem, da se bi dalo na vsako mojo besedo zapenjat in dramatizirat, ampak to ni moj namen in okoli tea ne bom polemiziral.
želim ti le čisto tko… brother to brother… knight to knight… povedati na hitro neki mojega osebnega, če ti bo mogoče lahko kaj pomagalo.

naj se vrnem na film… oz. na katerikoli film ali katerokoli knjigo, ali katerokoli debato, zvezo, službo … …
včasih je treba pogledati cel film, ali biti v zvezi leto dni… da iz tega potegneš eno zelo enostavno misel. ampak to potem ni več misel, ampak je nekaj, kar se te dotakne in ti ostane v zavesti za vedno.
in zdaj moj primer… oz. eden izmed mnogo mojih primerov, ko sem spotoma ujel kak point, ki se me je dotaknil in mi dal misliti in tudi spremenil lajf… vsaj za nekaj časa…
pred nekaj leti sva na piru s pokojnim viktorjem gerkmanom (načeloma je meni prav vseeno, od koga ali kje dobim kako tako misel, ampak ker nekaterim nekaj pomenijo avtoritete, pač zato povem, da je bil to pokojni gerkman) neki debatirala in enkrat, sredi debate, je on tako… spotoma… pomoje čisto nehote rekel en stavek, ki mi je močno zbudil pozornost.
rekel je nekako tkole:
če bi ljudje toliko energije, kot jo usmerjajo v to, da bi nek problem rešili…
vso to enerijo usmerili v to, da bi ta problem sprejeli… bi bilo z njimi že zdavnaj vse uredu.
če dam primer, kot ta point razumem jaz:
npr. da je nekdo predebel za 20 kg in se že 10 let trudi shujšat, pa mu ne uspe… in je samo še bolj zakompleksan in vse mu je še težje… skratka… njegov lajf se vrti okoli 20 kg preveč.
ampak…
če bi toliko enerije usmeril v to, da bi se sprejel 20 kg predebelega…. bi mu to uspelo bistveno hitreje in bi bil lahko čisto zadovoljen s sabo in s svojim lajfom.
in čisto možno, da bi kasneje nevede in spontano tudi shujšal, hahahahhahaha
in zdej… če naredim korak naprej in se navežem na te demone oz. ogledala, ki jih omenjaš…
kaj pa, če na te demone ne bi gledala kot na demone? kot na nekaj, kar te ogroža, ampak kot na del sebe???
niti slučajno ne pravim, da je tako prav in nisem rekel niti besede, kako sem s tem hendlal jaz sam…
ampak…
pač ti ponujam v razmislek, če se ti zdi vredno.
pomoje…
se z ogledali in demoni v njih pač nima smisla boriti. in v ogledalih nikoli ni demona, ampak v ogledalu vedno vsak vidi samo sebe… ali bolje… tisto, česar ne bi želel, da sploh obstaja.

in hu d fak je strč si prst skrz krk….??? opekani zemjak mogoče?

Lepo je če deliš

[snowcat :)]

janko wrote: ….želim ti le čisto tko… brother to brother… knight to knight… povedati na hitro neki mojega osebnega, če ti bo mogoče lahko kaj pomagalo……..če bi ljudje toliko energije, kot jo usmerjajo v to, da bi nek problem rešili,.vso to enerijo usmerili v to, da bi ta problem sprejeli… bi bilo z njimi že zdavnaj vse uredu……..kaj pa, če na te demone ne bi gledala kot na demone? kot na nekaj, kar te ogroža, ampak kot na del sebe???

Oj yes yes…to je tako (moje razumevanje), tega demona kreiramo sami, ima nalogo, da nas ščiti, da naši strahovi, bolečine itd ostanejo lepo skrite…če pa se odločimo, da bi radi pokukali na to bolečino, pa se pojavi demon. Tako, da yes, je del nas. Jaz nekako čutim, da se ne gre za borbo, ampak za sprejemanje. nekako, da stopim v njega, da postane ZAVESTEN del mene. To je prvi korak. Potem pa hup po glavi v vso to bolečino in na luft z njo….Prispodoba v tem filmu je prav krasna. Kaj je pa zanimivo in gre v skladu s nalogo duše (recimo, da imamo dušo in da ima dušo nalogo) je, da demon sam ni skrit, mi vemo za njega. Tako, da je kot dvojni agent. Po eni strani obstaja, da ščiti, po drugi strani pa bi rad, da ga sprejmemo in s tem nekako skenslamo….Na češkem rečejo ,,če se ne gre za življenje, se gre za nič,, Saj so to ,,samo,, spomini …..

snowcat

Lepo je če deliš

[strelka]

Elementali (duhovi) v človekovi auri

http://www.pozitivke.net/article.php/Duhovi-Elementali-Clovek-Aura-Cuvaj Ko sem tale članek prebrala , sem se pomnila na tisto zgodbico…nekateri pravijo da se pogovarjata sin in dedek , drugi da se pogovarja indijanski strešina in otrok … skratka bistvo je, da v nas živita dva “volkova” eden je dober , drugi je slab … od nas je odvisno katerega hranimo … No zanimivo je to, da je to indijanska zgodba …to zgoraj (link) pa ni …ampak obe pa govorita zelo podobno

strelka2014-05-15 11:16:43

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[janko]

snowcat :) wrote:
Oj yes yes…to je tako (moje razumevanje), tega demona kreiramo sami, ima nalogo, da nas ščiti, da naši strahovi, bolečine itd ostanejo lepo skrite…če pa se odločimo, da bi radi pokukali na to bolečino, pa se pojavi demon. Tako, da yes, je del nas.

snowcat

če te prav razumem, je tole opis, ki se velikokrat kje prebere kot opis lastnega EGA.
sam imam sicer o egu zelo pozitivno mnenje, pa ne bi zdej o tem.

snowcat :) wrote:
Jaz nekako čutim, da se ne gre za borbo, ampak za sprejemanje. nekako,
da stopim v njega, da postane ZAVESTEN del mene. To je prvi korak. Potem
pa hup po glavi v vso to bolečino in na luft z njo….
snowcat

no, jaz pa tukaj vidim to dvojno vlogo teh demonov, ki u bistvu niso demoni, niti ogledala, pač pa dobri frendi, če le jim želimo in uspemo prisluhniti.

prvo vlogo si že fajn opisala, pa bom drugo, na hitro opisal še sam. poskusil bom no… sej enkrat sem to že poskusil nekje drugje, pa mislim, da mi ni uspelo.
slučaj, če slučaji obstajajo je, da prav zadnje čase veliko razmišljam o tem. saj sem že prej, ampak zdaj pa še bolj, ker so se tudi meni začeli pojavljati demoni zelo očitno in vedno glasneje in iz izkušenj in opazovanja okolice sem prepričan, da če jih ignoriraš ali zatiraš, si delaš slabo uslugo, pa še okolici za povrhu. tukaj bi za moment zanemaril idejo, da ne glede na to, kakšni smo, smo nekomu iz okolice točno taki, kot moramo biti…
je pa tako, da se vse ves čas v vsem prepleta, je eno odvisno od drugega, se drugo pojavi, če prvega manjka… …. tako da… je to praktično neverending story… po mojem mnenju seweda.
torej druga naloga pojava teh demonov je, da se pojavijo, kadar sam ne slediš “nalogi” svoje duše. s tem, ko se pojavijo ti demoni, nas opozarjajo točno na to, da nismo na pravi poti. to si razlagam s tem, da ko slediš nalogi svoje duše, ti gre vse zelo na roke, ko pa ne slediš tej poti svoje duše, pa ti gre vse “narobe”-torej se pojavljajo demoni.
mislim, da se ni treba s temi demoni ukvarjati v detajle, ker je že dovolj, da jih prepoznaš, da so prišli… kot prvi korak… drugi korak pa je takrat, ko ti je jasno, kaj in kje ti nekaj blokira. to se po moje vidi v podzavestnem uporu proti nekomu ali nečemu… pa ne bi zdej niti o tem..

torej…
kaj je naloga naše duše, nam povejo naše želje… in da bi izpolnjevali svojo nalogo, moramo samo izpolnjevati svoje želje…
ampak…
kako vemo, kaj so res naše želje?
mislim, da te želje vsi zelo jasne prinesemo s sabo na svet, ampak… jih pozabimo, ko se nas konkretno dotakne vzgoja in filmi in frustracije staršev in kasneje predvsem vsiljene vrednote in merila družbe, kaj je sreča, kaj namen lajfa… tako nevede sledimo in težimo k temu, da bi bili uspešni in srečni… PO MERILIH STARŠEV IN KI VELJAJO V DRUŽBI. in bolj, ko te merila vsiljeno ponotranjamo, bolj pozabljamo svoje prvinske želje, ki smo jih prinesli s sabo ob rojstvu.
in seweda… ker posledično (v večini primerov, če malo posplošim) ne sledimo prvinski nalogi duše, je ta scena z demoni začaran krog. z raznimi delavnicami, preprogramiranji… samo blažimo posledice… za nek kratek čas…
prvinski problem pa ostaja.
no… to pa je po moje druga naloga demonov.

če povzamem…
jebeš vse… kar te ne pelje proti odkrivanju svojih otroških-prvinskih želja.
ker šele, ko se jih spomniš, jih lahko zaćneš živeti… in če živiš otroške sanje, s tem izpolnjuješ nalogo duše in demoni nimajo več razloga za svoj posel oz. se taisti demoni odkrito pokažejo kot frendi, ki ti pomagajo, da ti gre vse dobro od rok.

in če naredim korak naprej…
ko nekaj želiš razrešiti-torej se soočiti z demoni… se ne smeš zajebati in istočasno, ko se trudiš nekaj razreševati za nazaj, si delati probleme za naprej, katere boš reševal kasneje…
če grem na primer.
berem, da imaš otroke… (to sicer govorim na splošno in zdej tvoj primer pač jemljem kot iztočnico in ne namigujem na nič… ampak samo dajem primer. itaq pa… ko nekaj pišem, me hitro zanese in pozabljam, kaj želim sploh povedat, ali komu odgovarjam, ali glasno razmišljam…)
torej… če ne želiš problemov kasneje, si verjetno želiš, da bi bili otroci srečni. ne po družbenih normah srečni, ampak sami, kot svoje osebnosti srečni, kar je bistvena razlika.
torej… bi ti bilo pametno tako zaradi sebe, kot tudi zaradi njih, da jim pri tem pomagaš, kolikor pač lahko. po eni strani to pomeni, da jih pripraviš na lajf v tem svetu, ki je, kakeršen pač je…
in po drugi strani, da jim pomagaš odkriti te njihove prvinske želje, ki so jih prinesli s sabo na ta svet.
če sem bolj natančen… jaz ne bi nikomur privoščil niti jutranje kave, niti konjaka za dezinfekcijo gobca, če ne bi pred tem imel napisan mali referat, kaj je otrok ponoči sanjal…
zdej… kako iz otroka izvleči, da se razgovori o teh sanjah?
če ga kot fašist zbudiš in s telefonom u roki spotoma u naglici uprašaš, kaj je sanjal in istočasno priganjaš, da nej pohiti za šolo… da nej pospravi pidžamo…. ….. in otrok travmatično reče, da ni nič sanjal… in ti iz tega zaključiš, da tvoj otrok pač ni nič sanjal…
ma jes bi fuknil tistemu tisti njegov telefon u tla… in tistega po gobcu…
skratka… mal bolano je, da zjutraj veš, kaj je zvečer nekje rekel janša ali victoria becham… ne veš pa, kaj ti je še pred pol ure sanjal otrok…

no… tko na hitro… jes mislim okol teh demonov…
ne štekaš?
čist verjamem.
se mi trga?
čist verjamem.
se sekiram?
niti malo
verjameš?
boli me kurac.

aja…
pa človek nima duše…
človek je duša… ki ima trenutno telo.
to pa jes verjamem

čak… poiščem še en film na to temo. učasih sem ga imel kar tukaj v podpisu, da sem ga imel vedno pri roki

http://dotsub.com/view/15f0467f-d351-4224-acf5-df3f2ba9d5a0

janko2014-05-15 22:17:32

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki