Človekov duhovni napuh

[Irena]

Človekov “duhovni” napuh

Z namenom sem odprla novo temo, čeprav bi se vsebina posta odlično ujela v temi ČUDOVITO ŽIVLJENJE, iz katere citiram Tadeja:

tadej pretner wrote:

Stari, življenje je stalen tok, podobno je reki. Naš problem je, da ga skušamo kontrolirati. To počnemo tako, da skušamo podaljšati trajanje stvari, ki so nam všeč in se izogniti stvarem, ki nam niso všeč. Ampak s tem kontroliranjem skušamo ta tok zaustavljati. Če to narediš z reko, dobiš stoječo vodo (ta pa se, kot veš, usmradi), hkrati pa pritisk na “zid”, s katerim si tok zaustavil – v primeru lajfa si zid ti. Vedno, kadar kontroliramo, povzroči ta “aktivnost” v nas napetosti.
In kaj je potem resnica? Nič drugega, kot umetnost prepuščanja življenju. Resnica te osvobodi, ne pripelje te pa vedno tja, kamor si tvoj pogojeni um želi. Zato tudi glede življenja kot takega in “upravljanja z njim” ni moč ponuditi dokazov, ki bi zadovoljili pogojeni um, saj je zanj opuščanje kontrole smrt.

Ko takole primerjam resnico plavanja s tokom z ” resnicami 21.12.2012 “ ugotavljam (ne prvič ), da prevzetnost in napihnjenost človekovega ega očitno nima meja…

Duhovno ego-aktivni v / za evolucijo so (smo) prav posebej domišljavi! Delovanje iz Višjega Jaza, iz praznine, je še vedno (če sploh) utrinek v mesecu, tednu ali dnevu, ne glede na siromašno povezavo pa bi kar na veliko kreirali dogodke na planetu Zemlja.

Ker ima um informacijo o tem, da smo Eno in del Celote, si marsikdo pripisuje zmožnost so-ustvarjanja, hm, kar ustvarjanja, seveda. Ker nam razne teorije in izsledki dopovedujejo, da že z opazovanjem opazovalec vpliva oziroma spreminja opazovano, smo se prelevili v kreatorje svojih lastnih ego idej

( količina primesi Svetlobe in Ljubezni pri tem niti ni relevantna ).

Če smo spremljali ničkoliko voditeljev raznih idej za december, smo ugotavljali, da prav vsi “lobirajo” za svoj delež kritične mase, ki jih bo podprl pri realizaciji zastavljenega cilja. Najsi bo za takšne in drugačne pozitivne ali negativne dogodke…

tadej pretner wrote:

Govorili smo že o tem, da mora biti tisti, ki želi neko kreacijo razumeti, vsaj na takšni ravni zavesti, kot njen avtor. In ker stopnja zavesti ljudi niti slučajno ne dosega zavesti Stvarnika, Inteligence, ki si je vesolje in življenje v njem zamislila,…

… so navljub tej Resnici različna prizadevanja o tem, da prevzamemo ” vrhovnemu ” Kreatorju njegovo nalogo, kar kričala iz navodil : kaj in kako početi v minulih (in bodočih) dneh, tednih in mesecih.

Iz vseh mogočih načrtov in navodil (četudi med njimi tudi vzpostavljanje stika z našim Višjim Jazom preko srca) , je bilo pravzaprav zaznati eno samo sporočilo: “Nismo zadovoljni ne sami s seboj ne s stanjem kot je in moramo doseči spremembe!”

Naša motivacijska gibala so seveda na različnih stopnjah, a vendarle pre-pogosto naletim na SPREMINJANJE in pre-redko na SODELOVANJE. Kako težko in nemogoče nam je pravzaprav plavati s tokom, kar sodelovanje JE!

Kako nedopustna se nam zdi resnica, ki nam jo spodbuja ozavestiti Eckhart Tolle: “Prav nič, kar bi še kdaj naredil, ne bo ničesar dodalo temu, kar sem že.” Si predstavljamo resnično “vajeti prepustiti” Višjemu Jazu in iz Praznine delovati, kar ni nič drugega kot bivati v sodelovanju z Inteligenco?

Bi v sebi zmogli podeliti dovoljenje Inteligenci, da je vse – tako kot je – O.K.? Da je vse, VSE, res vse, v naše najvišje dobro? Kako absurdno se nam zdi dejstvo , da Sonce sije na vse enako. Da tudi dež ne izbira, koga bo zmočil. Prevzeti stališče, da ni storilcev in krivcev, da so LE dejanja – kakšna izkušnja neverjetnega, kar brutalnega miru v sebi! Ko Ljubezen obstaja zaradi Ljubezni same, odvezana naslova oseb, stvari in situacij. O tem govori tudi Werner Ablass v knjigi Ne trpi – ljubi . Ali “po naše”- dvigni svoje vibracije, zanihaj z višjimi frekvencami. Sodeluj, za božjo voljo, že enkrat!

Zlom naše samopodobe, naše iluzije Jaza nas ogroža, zato raje “kreiramo” kot se prepuščamo. Advaita-mojster Ramesh Balsekar svetuje: “Ob koncu dneva se usedi in preveri, katere odločitve si danes popolnoma neodvisno sam sprejel? Za katero dejanje si se odločil, 100 % sam (za kar moraš imeti izpolnjen pogoj, da imaš povsem vse pod kontrolo)? A imamo zunanje okoliščine, ki porajajo misel in reakcije, povsem pod kontrolo? Nimamo. In vendar si lastimo domišljavost, kako smo gospodar svoje usode.

Človek obrača, Bog obrne. Vse ŽE “stoji”. Smo “živeti”, ne živimo. Smo “igrani”, le delamo se, da smo igralci. Smo determinirani. Vse, kar se tu zgodi, se dogaja. V nekem trenutku. V naslednjem pa se zgodi kaj drugega. In mi bi “jagodni izbor” – vse naj bo dobro, lepo, ljubeče, optimalno. Kr tak – zakone Univerzuma in procese evolucije ne spoštujemo, a pravzaprav niti ni to vredno čudenja- saj jih niti ne poznamo! A so! In delujejo – skorajda v “posmeh” našim prizadevanjem po spreminjanju, ker se upiramo sprejemanju.

Človek se zaradi determiniranosti na različnih nivojih seveda vpraša, kje je potem tu svoboda, odgovornost ?

Ja, če je vse determinirano, če veš, da je film ŽE posnet – a zato ne greš več v kino? Seveda greš. Čeprav veš, da je film posnet od začetka do konca, ga greš pogledat , ker te zanima. Življenje kot virtualna izkušnja? Ni torej vredno ničesar in nima nobenega smisla? Kako se v taki percepciji pristno, iz srca smejati, kako jokati? Kako ga odgovorno živeti? Tudi v kinu se indentificiramo s posameznim igralcem, se z njim smejimo, jočemo, zanj trepetamo, mu želimo uspeh in ne nesreče- to so vse PRAVI OBČUTKI, ki jih imamo, četudi gledamo “le film”. Torej smo kljub ozadju, simulaciji, virtualnemu svetu, popolnoma soudeleženi in pademo “čist not” (v času, ko si film ogledamo).

Zakaj naj bi bilo drugače v našem vsakdanjem življenju, ki je samo po sebi še mnogo bolj izrazno in globoko, kot uro in pol trajajoči film? Ko izgubiš perspektivo, da je življenje igrani film, izgubiš nit, kako ga živeti. Življenje postane boj za eksistenco, daleč stran od igre. 25 energiskjih iger (bolečina, upor, težave…) povzoča lahko dvoje- izgubo energije ali rast le-te. Osredotočenje le na bolečino, npr. jemlje energijo. Če fokusiramo na “tisto zadaj za bolečino”, imamo možnost energijo ohranit in povečat. Lekcije pač osvojiš. In zaživiš drugače.

Igrati namesto boriti se. Če se spustimo v perspektivo “Življenje je igra” – se menja naša zavest. In s tem avtomatično naša izkušnja, brez metod in tehnik. Še ko se igramo človek ne jezi se, vzamemo v nekem trenutku igro zelo resno, in – postanemo jezni, sploh, če nismo zmagovali. Padli smo not. Itak kar naprej padamo not – saj zunaj sploh ostati ne moremo .

Točno tako kot v kinu je torej lahko s tem našim življenjem. Če mu priznamo in dovolimo determiniranost. Posnet je vsak njegov detajl, takšen in drugačen – a sedaj nam je na razpolago, dana nam je možnost ga izkusiti. Izkušnja (sama po sebi) živeti ga, je čudovita. Odpade, naredil sem narobe,
moral bi storiti drugače, drugi bi morali storiti drugače. Obstajajo “le dejanja, ne pa krivci“. storilci. Nismo zombiji, roboti, smo ljudje, ostane nam čutenje, prizadetost, (jeza, žalost…) .A zdaj vse spontano izraziš, a ne očitaš več. So pač dogodki, ki se pravkar zgodijo – a nimajo trajanja, dolgotrajnega eha.

Spremenjen je način, s katerim delujemo, predvsem pa je spremenjen motiv naših dejanj. Vse je drugače. Ni več reakcije v smislu: jezen sem. Zaznaš jezo, ki pride, reagiraš in jeza se umakne. Ti si kljub reakciji v miru. Se za reakcijo ne kriviš, nimaš potrebe drugemu ali sebi očitati, kaj narediti drugače.

Zaradi vseživljenjskega treninga seveda pridejo stari vedenjski in miselni vzorci “gor”, a kot da obstajajo nevidne škarje, ki jih nemudoma preprosto odrežejo. Kot presedlanje šoferja na avtomatic- na začetku se roka avtomatsko še stegne, da prestavi ročico, a hipoma ugotoviš, da šaltat ne rabiš. Pogosteje, kot “škarje režejo”, redkeje se stari impulzi sploh še javljajo. Ni več občutkov krivde, strahu, raznih vzrokov nemira. To je pravzaprav to, kar vsi iščemo in želimo. Najprej gre za kratke prebliske, ki se stopnjujejo v intervale. In nato v celotno bivanje.

Z de-iluzijo se živi mnogo bolj prijetno. Sprejmeš in dopustiš, da ima vsak svoj program, skaterim opazuje in igra v svojem filmu. Nisi več poln napuha : to sem Jaz naredil. Mir je tu- in več ne potrebuješ.

Prednost, fokusirati življenje kot že posneto igro, je distanca – biti priča, opazovalec ob istočasni vlogi igralca. Paralelna izkušnja funkcij – si aktiven in pasiven istočasno. In skozi to percepcijo postane življenje bistveno lažje. Naš karakter vpiva na našo odgovornost- tako ali tako. Ne moreš v življenju, da ne bi deloval. A delovati v hologramu ne-bede in ne-pomanjkanja in ne-ločenosti je olajšanje, osvoboditev.

Da (roko na srce) nismo prav nobeni kreatorji drugačnega, novega in lepega, temveč smo v čudoviti poziciji IZKUSITI (ČUDOVITO) ŽIVLJENJE: polnost in živost! Thaddeus Golas z dvema stavkoma to nespreminjanje in sodelovanje podkrepi: “Vseeno je, kaj misliš, ljubi se zato, da to misliš“. IN “Vseeno, je kaj počneš, ljubi se zato, da to počneš”.

Je res tako težko brezpogojno ljubiti? Prepustiti se … nič težjega. Naš um enostavno ne zmore razumeti razlike med sodelovanjem in spreminjanjem…

Lepo je če deliš

[ozelot]

Pravkar sem slišal zelo lepo misel o duhovnosti:

Pustite na stran metafizični mambo jambo in enostavno ljubite ljudi. Pa naj bo to z besedami, akcijami ali kakorkoli.

Če bi se duhovnost merila bi se skozi ljubezen. Bolj si sposoben ljubiti bolj si duhovno razvit.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[tadej pretner]

ozelot wrote: Pravkar sem slišal zelo lepo misel o duhovnosti:

Pustite na stran metafizični mambo jambo in enostavno ljubite ljudi. Pa naj bo to z besedami, akcijami ali kakorkoli.

Če bi se duhovnost merila bi se skozi ljubezen. Bolj si sposoben ljubiti bolj si duhovno razvit.

Stari, če bi se duhovnost merila, bi se skozi avtentičnost

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Abraham pravi srečen človek-duhoven človek. Zato je kmet ki gleda kako mu uspeva pridelek lahko bolj duhoven kot nekdo ki meditira že 50 let v jami in ni srečen.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[strelka]

sem poznla oz.še poznam eno …
ki je bila blazno smešna , no pomeni ne prav vzor vzorne mladine …
itd itd …

potem je spoznala enga tipa …ki se je ukvarjal s takimi zadevami in se še ukvarja …(reiki , meditacije ..)
vse lepo in prav …tudi ona je začela masirat , pa učit meditacije ..itd itd …čez noč …kar naenkrat obvladala 110 na uro.
ok …

no potem , pa ko sem jo enkrat slučajno vidla …ko se je pogvarjala z mojo znanko …in ji z nečem zapretila …tko če ne boš to ..ti bom to in to …( no in niso bile prav prijazne zadeve…) mene je zmrazilo …, saj je bilo že na meji kletve …

no ja …kaj naj sedaj rečem…je duhovna ali ni …

a potem kaj pomaga tisti reiki , ki ga dela , pa masira za boljšo energijo …

strelka2013-01-08 09:48:40

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[tadej pretner]

ozelot wrote: Abraham pravi srečen človek-duhoven človek. Zato je kmet ki gleda kako mu uspeva pridelek lahko bolj duhoven kot nekdo ki meditira že 50 let v jami in ni srečen.

Se strinjam. Une finte z leti in leti meditacije v votlinah so mi ble itak vedno bose, kmet pa je srečen/duhoven takrat, kadar lahko skozi svoje početje izrazi sebe, kadar je to kar je.

V duhovnosti je stalno kup nakladanja o ljubezni, dobroti … A če je ljubezen naučena (ljubiš zato, ker so te naučili, da je tako prav), to ni duhovno. Ali pa – mnogi delajo dobra dela, a zato, da dobijo povraten signal, da dobijo energijo iz pohval, občudovanja … Vprašaj se, koliko pa je takšnih, ki so pripravljeni za koga kaj narediti tako, da tega nihče ne ve. Ej stari, to pa je duhovno.

Če si avtentičen, si tisto kar si, in to je duhovno – ni pa nujno, da se iz te avtentičnosti cedita le mleko in med. Jezus velja seveda za vertikalo duhovnosti, a tudi on je razjebal Farizejce. Duhovno je torej tudi to, da znaš koga “prizemljiti”, pomembno je le, da tega ne narediš iz ega, ampak iz nepogojenosti.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

tadej pretner wrote:

ozelot je napisal/a:

Abraham pravi srečen človek-duhoven človek. Zato je kmet ki gleda kako mu uspeva pridelek lahko bolj duhoven kot nekdo ki meditira že 50 let v jami in ni srečen.

Se strinjam. Une finte z leti in leti meditacije v votlinah so mi ble itak vedno bose, kmet pa je srečen/duhoven takrat, kadar lahko skozi svoje početje izrazi sebe, kadar je to kar je.

V duhovnosti je stalno kup nakladanja o ljubezni, dobroti … A če je ljubezen naučena (ljubiš zato, ker so te naučili, da je tako prav), to ni duhovno. Ali pa – mnogi delajo dobra dela, a zato, da dobijo povraten signal, da dobijo energijo iz pohval, občudovanja … Vprašaj se, koliko pa je takšnih, ki so pripravljeni za koga kaj narediti tako, da tega nihče ne ve. Ej stari, to pa je duhovno.

Če si avtentičen, si tisto kar si, in to je duhovno – ni pa nujno, da se iz te avtentičnosti cedita le mleko in med. Jezus velja seveda za vertikalo duhovnosti, a tudi on je razjebal Farizejce. Duhovno je torej tudi to, da znaš koga “prizemljiti”, pomembno je le, da tega ne narediš iz ega, ampak iz nepogojenosti.

Antony De Mello v svoji knjigi Zavedanje opisuje da je dajanje nečesa nekomu zato da se sam dobro počutiš oblika egoizma. Ampak ta De Mello ga pa tudi serje. Kako pa naj bi se počutil človek drugače kot dobro potem ko je nekomu bolj ali manj namerno povzročil veselje, blagostanje,.. Jest mislim da je kle že neka klavzula in da se drugače kot dobro ne moreš počutiti. Lahko pa začneš sam v sebi iskat vzroke zakaj daješ in ko najdeš one “taslabe” se obsojaš kar ima šele negativne posledice in še dajati nehaš. Ko se počutiš dobro pač opzuješ te občutke in ne smeš pustiti da te odnesejo ali delati zgodbe iz njih. Z dajanjem pustiš ljubezni da deluje skozi tebe…pusti um in ego na strani naj se skavsata me sabo glede tega ali delaš prav ali ne.

St. Germain pravi da so velikokrat razni reveži ali kakršnekoli pomoči potrebni ljude največkrat ravno mojstri ki ti dajo priliko da se izboljšaš potem ko mu pomagaš. Slišal sem nekaj zgodb ljudi ki so pomagali revežu ki je kar naenkrat izginil ali so potem v njemu prepoznali Jezusa ali kakega drugega mojstra. Skratka za začetek je dovolj da poskusiš dati. Tale kratek video je zelo ispiracijski: http://www.facebook.com/photo.php?v=144739965622240

Celo življenje se sprašujem ali je krmljenje ptic pozimi pravilno ali napačno početje. Neko prepričanje mi je govorilo, da s tem ko daš ptičem hrane posegaš v naravo, omogočiš šibkejšim da preživijo in imajo drugo leto potomce kar slabo vpliva na vrsto. Kje je več ljubezni ali v trenutnem doživljanju čustva ali v dolgoročni odgovorni skrbi za vrsto?A vendar je bilo vedno veselje gledat ptiče ki zobljejo pripravke izpod mojih rok. Torej sem jih futral zaradi veselja ali zaradi sočutja? Kdo ve in pravzaprav ni pomembno. Pomembno je da so bili siti. Svet goni gonilna sila ki se imenuje ljubezen. Sto ljudi futra ptiče sto ljudi pomaga revnim, sto pa bogatim ali komurkoli že. V teh trenutkih pomoči se izrazi ljubezen ki se sešteva. Skupni seštevek te ljubezni pelje svet naprej. Če se spustimo še v mambo đambo metafiziko je itak vse samo iluzija ali sanje. Ptiči in reveži in vse skupaj razen ljubezni ki je zavibrirala v tistem trenutku vse je iluzija. Ptiče sem sam skreiral pa naj bo to samo zato da sem sam sebi dal priliko pomagati nekomu in širiti ljubezen ali pa zato da bom razmišljal o tem kaj bo z populacijo drugo leto. Danes zjutraj sem zaključil z tem razmišljanjem s sklepom in ugotovitvijo, da bom ptiče futral če bom mogel ker mi dajo priliko da sem kar sem in da nisem um.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Avtor]

Prispevki