Danes ima Prima…svoj dan…in namenjam ji tole malenkost.
Elegantno je gibanje svobodne boginje, okrog katere se vrtinči posvečen veterc, medtem ko njena stopala za sabo puščajo brazde, kjer bogato klijejo cvetlice.
V njenem pogledu, plava skoraj otožna dobrota bitja, ki pozna večnost in se v njej ni izgubilo.
Medtem, ko strmim v njene opojne nebeško modre oči, se okrog mene razbohoti trava s tisočerimi cvetlicami, bližnji potok se zbistri, drevesa češenj eksplodirajo v polnem razcvetu snežno belih cvetov.
Tiha hvaležnost mi napolni srce in zdi se, kot da jo čuti, da pije in se krepča iz nje. To je njena hrana…dajem se ji prostovoljno