Česa nas učijo naši otroci

[v3sn4]

Sicer sama nimam otrok,da bi pametovala kaj naj bi blo prav in kaj narobe ampak mi je zanimivo,če pomislim na sebe kot froca in recimo zdaj na otroke moje sestre,kolegov… Moja starša sta viskoko šolana in vedno sta hotela imet nadzor nad mojim obnašanjem,kaj rečem,s kom se družim..ipd. Edino,kjer sem imela popolno svobodo brez nadzora,je bilo dejstvo,da je moja mami vedno zagovarjala,da mora bit človek vsak dan vsaj malo na zraku in v naravi (ker je tud sama zrasla v kmečkem okolju). Ker sem iz nadzora nad vedenjem v družbenem okolju ‘vzgojila’ nek sram pred vrstniki,ker veliko stvari nisem smela in sem bila zaradi tega raje sama, sem v popolnosti izkoristila preganjanje po poljih,gozdu,okolici hiše. Vtaknila sem se v vsako žival,ure preždela v pasju hišici,ko je naša psička imela tamlade, naokoli vlačila kure,mačke,raznorazne leteče in plazeče stvore najdene na svojih ‘pohodih’.. Ko nisem bila v vrtcu in kasneje med šolskimi počitnicami v prvih letih OŠ sem vstajala zgodaj pred vsemi,si našla nekaj za jesti,zraven sem prižgala tv in vedno gledala oddaje o živalih,po zajtrku pa gas ven. Še danes,ko pomislim, mi je bil tisti čas nekaj najbolj čudovitega,o kakšnem strahu ni bilo sledu.. Ko sem kasneje morala kake počitnice preživeti pri drugi babici,ki živi v mestu,sicer v hiši ampak z zagrajenim vrtom in je bilo uhajanje izven tiste ograje nevarno in prepovedano,mi je bilo obupno dolgčas in pozornost sem usmerjala v stvari,ki jih doma nisem smela ali so bile zelo omejene. Npr. s stricem sva na skrivaj zvečer gledala grozljivke in akcije po tv in še dolga leta potem me je bilo groza teme,čudnih zvokov,da mi bo nekje nekdo nekaj naredil,ponoči iz wc-ja sem tekla,da me ‘bavka za mano’ nebi zgrabila,na posteljo sem skakala od daleč,da me nebi mogel ’tisti spodaj’ zgrabiti za noge,spala sem pokrita čez glavo (samo z nosom zunaj) in obrnjena proti steni (bogved kaj je bilo za mano v temni sobi) in upala,da me ’tisto’ ne opazi Klet doma je postala strašljiva,pokopališče blizu ‘izvor vseh stvorov,ki me lovijo’,še v naravi čez dan so se začele pojavljati kake temne luknje,iz katerih bi me ‘utegnilo kaj napasti’ Je blo kar nekaj dela,da sem se znebila teh strahov..

Danes mi tv ne pomeni prav nič in,ko sem sama doma ga nikoli ne pržgem. Računalnik uporabljam za iskanje informacij po svoji želji..

Sem pa opazila pri sestri in še nekaj drugih,da s tv in rač. ‘umirijo’ otroke,ko imajo sami en kup dela,da so pri miru,ne razgrajajo,ne hodijo sami ven (da se jim kaj ne zgodi)…risanke in igrice pa so polne vsega možnega nasilja,otroc ko gledajo pa kot bi bili hipnotizirani Ko sem parkrat nekaj zagodrnjala glede tega,sem dobila pod nos en kup prepričevanj,da pa morajo obvladat te zadeve,ker drugače so čisti outsiderji v družbi in šoli in sem jaz dinozaver

Sistem dobesedno zahteva žrtve in težko je vzgajat otroke ob vsej hitrosti in obveznostih, ko nam še zase primanjkuje časa….Nataša je lepo napisala “Ampak bolj kot človek zaupa v svojo višjo naravo, bolj zaupa, da bo tudi otrok našel pot, ki je najbolj prava zanj. In to je največ, kar po moje lahko naredimo. Vse drugo naše ravnanje je samo posledica tega zaupanja.” Ampak tako popolno zaupanje v vse-v življenje je problem,če smo cepljeni z vsemi možnimi strahovi in frustracijami…mene bolj muči vprašanje a je fer do otrok,da jih imamo, preden ne dosežemo takega stanja?

Lepo je če deliš

[Nataša]

tadej pretner wrote: drugo dejstvo pa je, da desetletniki še nimajo odprte srčne čakre in so pravzaprav v fazi formiranja tretje. Tretja čakra pa ima kvalitativne značilnosti trenutne kolektivne stopnje zavesti – prevlada nad nekom ti da občutek, da si o.k.

V tej fazi je potreba po prevladi otrokova čustvena potreba – dobro je, da se tega zavedajo tudi starši in mu v konfliktih z otrokom preprosto “dovolijo” da ima kdaj prav. Takšne stvari vplivajo na razvoj samozavesti in samopodobe.

Ta faza okrog desetega leta je bila meni nekako najbolj naporna, ker je bila očitna “ovčjereja”. Takrat niso nobene besede zalegle, sinu je bilo takrat pomembno, da ni drugačen kot drugi, da je del črede. V tej fazi sem popustila pri veliko stvareh, ki so se križale z mojim načinom življenja. Tako sem približno enkrat na teden kupila hrenovke, ker so jih pač jedli vsi njegovi sošolci, izvedela sem, da obstaja neka reč, ki se ji reče “nuggets”, in ker so jo imeli na rojstnih dnevih vsi prijatelji, je bilo to nujno tudi pri nas. Pa v McDonalds smo tudi šli občasno. Pa videl je vse, kar drugi imajo, pa mi nimamo, konstanto je bilo primerjanje z drugimi. V tej fazi niso nobene besede zalegle, prepovedi pa tudi ne, ker sem opazila, da se v njem razvije ali upor ali občutek prikrajšanosti. Tako sem naučila, da je nekatere stvari pač najbolje narediti. Tu in tam sem povedala svoje mnenje, sicer pa sem živela naprej svoje življenje in upala, na najboljše, čeprav nisem vedela, kaj točno naj bi to pomeni zanj. Pa je vse minilo, ne da bi jaz kaj za to naredila. Lepega dne je rekel, da mu hrenovk ne rabim več kupovat, potem so odpadli tudi nuggetsi, pa McDonalds in še veliko stvari. Zdaj, ko ima dvanajst let in pol, se da že marsikaj pogovorit in veliko tega razume, samo moraš najti pravi trenutek za pogovor. Običajno je takrat, ko ti kaj razlaga, najboljše bit tiho in poslušat, pa če se ti zdi še tako trapasto.
Je pa zanimiv ta prehod iz tretje v četrto čakro. Pri sinu je bilo to prav očitno kmalu po dvanajstem letu. Kakšna dva meseca je imel izrazite izbruhe ljubezni. Prav za vsakim vogalom me je čakal, me stiskal in objemal ali pa se je samo nežno stisnil in mi nekaj časa čisto mirno držal glavo na prsih. No, pa je tudi to minilo čez kakšna dva meseca. Zdaj opažam, da mu ni več pomembno, da bi bil del črede, zdaj tudi razume, kaj mu govorim, če se kdaj pogovarjava o tem, da je pomembno ostati zvest sebi. V fazi tretje čakre so bili tudi pogosti očitki, da nisem takšna kot druge mame, da zakaj ne morem čisto preprosto počet stvari, ki jih počnejo druge mame, zdaj pa nekako z odobravanjem pove, da se mu zdi zanimivo, da nekaj delam drugače.
Starševstvo je res ena zanimiva izkušnja. Jaz sem se ogromno o sebi naučila ravno skozi svoja otroka. Včasih se mi zdi, da bi bilo fino, če bi v to vstopila z več izkušnjami, samo kaj, ko te tega ne more nihče naučiti, še najmanj pa, če hodiš po svojih poteh.

Nataša2013-05-12 14:50:30

Lepo je če deliš

[Nataša]

glas wrote:
Imaš tudi igrice, ko hodiš po mestu in kolješ vse po vrsti, starejše ženske, policaje, živali itd.. In je tak je tudi namen igrice, saj vedno prav sočno špricne kri, tudi ko brcaš že ”mrtvo” truplo je vedno bolj zmaličeno in je to podprto z grafiko in programom, kot motivacija, da to počneš in da doživljaš užitek ob tem..

To je v resnici grozljivo, kaj vse ponujajo otrokom. Jaz sem zrastla ob ogromno prepovedih, zato sem se odločila, da bom za svoje otroke vedno iskala druge načine vzgoje, in res jim poskušam prepovedat čim manj stvari, ampak pri takšnih stvareh sem bila pa vedno kategorično proti. Tukaj sem pa vedno postavila mejo in tega nikoli nisem dovolila. Sicer sta pa svoje viške energije oba vedno raje sproščala v športu, včasih vidim tudi, da se fantje radi ravsajo, ampak so prav simpatični. Slečejo se do spodnjic in se grejo nekaj podobnega boksu. Ampak vidim, da niso nikoli grobi eden do drugega, čisto naravno vedo, kje ima nekdo mejo.

Lepo je če deliš

[ozelot]

Streljanje je lahko prav zanimivo in skozi igro se lahko tekom streljanja izkažejo in izpilijo najrazličnejši talenti. Igra nima z nasiljem direktne povezave. Call of dutty sem raztural svoje cajte pa nisem nasilen. Imam pa v sebi nagon lovca ki je delno naučen delno prirojen. Pa ne nagon ubiti ampak ujeti, premagati, spretnostno biti boljši od nasprotnika in to se v takih igrah kot so paintball in razne streljačine lahko fajn izživi.

Ni treba vsega za slabo vzet. Streljanje je lahko prav poučno ker se otrok uči vseh mogočiš psiho ali motoričnih sposobnosti ki jih pozneje avtomatično uporablja v povsem običajnih situacijah. Je pa res da take igre poneumljajo.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Nataša]

ozelot wrote: Streljanje je lahko prav zanimivo in skozi igro se lahko tekom streljanja izkažejo in izpilijo najrazličnejši talenti. Igra nima z nasiljem direktne povezave.

Odvisno, kaj si za svoje otroke želimo. Če želimo, da postanejo samo eden izmed milijard, ki svoja življenja še naprej živijo tako, kot da se spuščajo po toboganu, ki jih premetava iz ene polarnosti v drugo, potem je to najbrž čisto ok. Če jih pa želimo pozicionirat v prostor srca, da bodo lahko živeli tisto, za kar so rojeni, potem pač ni ok.

Seveda pa se vsak otrok na nasilno vsebino odzove drugače, odvisno od tega, koliko nasilja že nosi v sebi.

Lepo je če deliš

[Irena]

Mene je te dni hči učila tole :

DVA PLANETA: !!!!

Dva planeta krožita po vesolju.

Vsakih 23 milijonov let se srečata

in se veselo pozdravita:

»Pozdravljen!«

»Živijo!«

In zadovoljno krožita naprej.

Ko se nekoč spet srečata, je prvi planet

videti ves izmučen in bolan.

»Kaj pa je s teboj? Nekam slab si videti!«

ga zaskrbljeno vpraša drugi.

»Kako ne bi,« mu prvi čemerno odvrne,

»ko pa sem staknil homo sapiensa!«

»Ne ženi si k srcu,« ga skuša potolažiti drugi,

»to hitro mine!«

Teolog Zink je opisal sedem zadnjih dni stvarstva!!!!: Po mnogih milijardah let je človek postal tako pameten, da je sklenil: »sam bom vzel v roke svojo prihodnost in prihodnost zemlje. Ne potrebujem Boga.« In storil je tako. Takrat se je začelo zadnjih sedem dni zemlje. Človek se je odločil: »Nočem biti božja podoba, pač pa človek: svoboden, dober in srečen.« In ker je moral v nekaj verovati je veroval v svobodo in srečo, v denar in napredek, v načrtovanje in svojo varnost. Da bi bil varnejši, si je tla pod nogami zavaroval z raketami in atomskimi bombami. Bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. Radio in televizija poročata: »Poginile so ribe v vseh vodah- zaradi strupenih industrijskih odpadkov. Umrle so ptice pevke in roparice- zaradi prevelikih količin strupenih hlapov v zraku. Poginili so zajci na vseh poljih- zaradi smradu, ki se je širil s poljskih poti in avtocest. Poginili so vsi lepo negovani psi- zaradi predobre pasje hrane.« In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan. Ovenela je trava po poljih in travnikih, posušilo se je listje na drevju. Usahnil je mah po skalah, ovenelo je vse lepo cvetje, kajti človek je sam uravnaval vreme in delil dež po natančnem načrtu. Nastala pa je majhna napaka na računalniku, ki je razporejal dež po zemlji. Ko so napako odkrili je bilo že prepozno. Suša je uničila vse zelenje. Bil je večer in bilo je jutro, tretji dan. SOS. Človeštvo je v nevarnosti. Umrle so že tri milijarde ljudi. Nekateri zaradi bolezni, ki jih je povzročil človek, drugi po pomoti. Nekdo je namreč pozabil zapreti skladišča, v katerih je bilo pripravljeno orožje za naslednjo vojno. Spet drugi so umrli zaradi lakote, kajti nekateri ljudje so skrili ključe od žitnic. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan. Tisti, ki so ostali živi, so začeli preklinjati Boga. Zakaj se ne zmeni zanje in njihovo srečo? V paničnem strahu so pritisnili na rdeči gumb, kajti čutili so se ogroženi. Ogenj je zajel zemeljsko oblo: gorele so gore, morje pa je izhlapelo. Mestni beton je bil ves črn in razpokan. Angeli v nebesih so opazovali, kako je nekoč modri planet postajal čedalje bolj rdeč, nato umazano rjav in končno pepelnato siv. In bil je večer in bilo je jutro, peti dan. Na nebu so ugasnile luči. Prah in pepel sta zagrnila sonce, mesec in zvezde. V atomskem zaklonišču je izdihnil zadnji ščurek. Bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. Končno je zavladal mir. Zemlja je bila pusta in prazna. In tema je bila nad globinami. Duh človekov je kakor smrtna senca blodil nad kaosom. Bil je večer in bilo je jutro, sedmi dan. Globoko spodaj- v peklu –pa so si pripovedovali napeto zgodbo o človeku, ki ni hotel biti božja podoba in je vzel usodo človeštva in zemlje v svoje roke. In satanski krohot je bobnel vse do angelskih zborov.

Upajmo, da se to ne bo zgodilo. Vendar- kako je sploh mogoče, da je treba upati v to?

O okolju :

-Nihče ne ravna z materjo tako grdo kot materialisti.

-Svoj razum smo tako razvili, da sploh ne vidimo gromozanske nerazumnosti, v katero tonemo.

-Večino ljudi v industrijski družbi osrečuje misel, da gre drugim še slabše.

-Kaj koristi miši vsa slanina pred nosom, če sedi v pasti

-Gledati na vse le z vidika koristnosti, je ena od oblik sodobnega prostaštva.

-Človek lahko ima tisoč reči, vendar reči ne smejo imeti človeka.

-Obstaja rast brez razvoja.

-Vse raste in se množi, le rešitev je čedalje manj.

-Bolj ko so stroji podobni ljudem, bolj so ljudje podobni strojem.

-Ravnajmo s stroji kot s stroji in z ljudmi kot z ljudmi.

-Kamor pogledamo, vidimo izboljševalce sveta. Dolgo pa je treba iskati tiste, ki skušajo svet ohraniti.

-Vsi bi radi prišli v lepšo prihodnost, vendar nobeden peš.

-Rajši aktiven kot radioaktiven.

-V naših šolah se učenci učijo, ne pa razmišljajo. In to se mnogim pozna vse življenje.

-Kdor želi razumeti naravo, mora govoriti z njo v njenem jeziku. Jezik dejanj ne izgovorov.

-Povsod slišimo, da bodo prihodnji dosežki znanosti spremenili življenje ljudi. Žal nikjer ne slišimo, v kaj ga bodo spremenili.

-Modrost je močnejša kor dokazi.

-Znanost nam lahko da dosti tega, kar si želimo, ne more pa nam povedati, kaj naj si želimo.

-Ničesar ni mogoče narediti prosti senčnim stranem napredka, dokler ne spremenimo česa na njegovi sončni strani.

-Še nikoli nam ni šlo bolje. Zato imamo tehten razlog, da razmislimo, kako stojijo stvari v resnici.

-Kakšna utvara! Narediti skušamo tako dober svet, da v njem ne bo treba nikomur biti dober.

-Večina politikov prikimava ali odkimava. In to je edino gibanje, ki ga zmorejo, in edino, za katero mislijo, da prinaša napredek.

-Mogoče je imeti vse informacije in kljub temu ne razumeti ničesar.

-Čudno, vedno gremo naprej in nikoli na napredujemo.

-Grozno je, da so razmere v svetu take, kakršne so. Še bolj grozno je, da so še vedno take kakršne so.

-Kogar ni strah, je ogrožen. Kdor ne pozna upanja, je izgubljen.

-Če ženemo norost do njenih skrajnih mej, je izid lahko rojstvo modrosti. Seveda, če ni tedaj zanjo že prepozno.

Lepo je če deliš

[Ceres]

ozelot wrote: Streljanje je lahko prav zanimivo in skozi igro se lahko tekom streljanja izkažejo in izpilijo najrazličnejši talenti. Igra nima z nasiljem direktne povezave. Call of dutty sem raztural svoje cajte pa nisem nasilen. Imam pa v sebi nagon lovca ki je delno naučen delno prirojen. Pa ne nagon ubiti ampak ujeti, premagati, spretnostno biti boljši od nasprotnika in to se v takih igrah kot so paintball in razne streljačine lahko fajn izživi.Ni treba vsega za slabo vzet. Streljanje je lahko prav poučno ker gocese otrok uči vseh mogočiš psiho ali motoričnih sposobnosti ki jih pozneje avtomatično uporablja v povsem običajnih situacijah. Je pa res da take igre poneumljajo.

Hehe Oz, prav presenecas me. Tezko recem, da v Call of duty ni nasilja…..pravzaprav ga je za moje pojme ogromno. Je pa nasilje sestavni del lajfa. Meni to tudi ni vsec, ampak zatiskanje oci tudi ne pomaga. V cloveku so vse mogoce energije, in ne mores jih negovati, ce si jih ne priznas. Me pa veseli, da igranje takih igric ne pomeni nujno nasilja v praksi.

Natasa, me veseli, da tale ovcereja mine.

Glas….v plemenskih skupnostih…nobene tv, nic….pa se fantki ravsajo, pa ce nimajo nobenih posebnih plemenskih vojn, imajo pa krute obrede, s katerim fantek postane moski. Itak se strinjam, da se je treba obrnit stran od grozljivega programiranja, ki v cloveku unicuje bozansko…..ampak v cloveski genetiki je prav gotovo tudi nekaj, zaradi cesar je med nami prisotna tudi krutost….in moski so na splosno razvili drugacne borbe za moc kot zenske. Nauciti se, kje pa lezi resnicna moc…..ja, to je pa point. Itak.

Ceres2013-05-12 16:50:14

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki