Česa nas učijo naši otroci

[glas]

Ceres wrote: Glas….vprasanje je, kaj narediti. Programirani smo kot ovce, se strinjam. Na nek nacin skusnjave res premagujemo tako, da si jim vdamo. Zraven je pa treba ozavescati…. Drugo je odklop od vsega…kar je mission impossible. Tretje boj proti vsem….kar je tudi brezveze. Evo, jaz nimam pojma. Res ne.

Ja to je misija nemogoče! Žal.

Ampak edina možna pot, vse ostalo je pač pot navzdol ali virus.. In misijo nemogoče sem jaz sam začel ko sem bil star 18let in sem že šel čez vse faze uspešnega programiranja družbe..

In v tej misliji nemogoče sem imel občutek da hodim proti toku in to sam proti vsemu svetu.. in tako je bilo kakih 5-10let, nakar sem spoznal še enega, ki dela isto, nato sem jih spoznal še 5, danes jih je več sto, preko interneta pa vidiš, da nas je miljone, počasi pa celo miljarde..

Vse se začne kot misija nemogoče..

Ampak lažje je, če otroka obvaruješ pred najbolj razdiralnimi in najbolj destruktivnimi programi družbe, če prepoveš igrice, ki ubijajo, če ni TV-ja doma (ali je vsaj progran izbirao od staršev, v izobraževalne namene) itd..

Otroška energija je brezmejne in če jo prepustiš, bo šla v smeri kot želi družba (beri Iluminati), če tega ne želiš, jo boš usmerila, da gre tja kamor veš da je prav, v polja, kjer je kreacija brez destrukcije..

Predvsem pa je pomembno, da se otroku sproti pove kako delujejo te stvari, kako ni OK, da se preko igric in filmov otopijo čuti, ćustva in se navadi človeka da je čist ok, vsakdanje, smešno in celo poživljajoče če nekoga ubiješ in si zmagovalec..

Da je to samo igra, ki se jo je takooo fajn iti in edina vredna se jo igrati..

Ker odrasli moški se nato na eni točki te igre začne ”igrati” zares!!

Samo malo provokacije je potrebno, samo razočaranje, čustvena rana ali kaj podobnega, pa ajde vzami puško in haraj..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Nataša]

Ceres wrote: Glas….vprasanje je, kaj narediti. Programirani smo kot ovce, se strinjam. Na nek nacin skusnjave res premagujemo tako, da si jim vdamo. Zraven je pa treba ozavescati…. Drugo je odklop od vsega…kar je mission impossible. Tretje boj proti vsem….kar je tudi brezveze. Evo, jaz nimam pojma. Res ne.

Otroci so zelo bistri in zelo veliko stvari razumejo. Razumejo tudi to, da se jih prek televizije poskuša programirat, če se jim le na ustrezen način pove. Jaz sem s tem začela že pri štirih letih, ko sta še gledala sobotne in nedeljske jutranje risanke na POP TV in so jih vmes ves čas z reklamami filali. Včasih je pa treba tudi veliko potrpljenja in dosti razumevanja, da kakšno stvar prepustiš, da sama izzveni, sploh ko kakšne stvari vidijo pri vrstnikih, ampak moraš pa imeti v sebi popolno zaupanje v to, da bo enkrat sam doumel, kaj je najboljše zanj. In včasih je to kar težko. Mislim, da je največ, kar lahko danes naredimo starši, to, da sebe čim bolj očistimo raznoraznih programov, ker s tem avtomatsko osvobajamo tudi otroke. Razne prepovedi morda zaležejo trenutno, globlje pa nimajo nobenega učinka. Meni se zdi pomembno tudi to, da se jim velikokrat pove, da je v redu, da so svoji in da naredijo drugače kot drugi, pa čeprav se skupina vrstnikov ne bo strinjala z njimi. Seveda pa jim moramo biti v tem tudi zgled, ker besede same po sebi nič ne zaležejo.

Lepo je če deliš

[Nataša]

glas wrote:
Vse se začne kot misija nemogoče..

Ampak lažje je, če otroka obvaruješ pred najbolj razdiralnimi in najbolj destruktivnimi programi družbe, če prepoveš igrice, ki ubijajo, če ni TV-ja doma (ali je vsaj progran izbirao od staršev, v izobraževalne namene) itd..

Mislim, da je to zelo občutljiva tema. Pri eni znanki so otroku prepovedali gledanje televizije in igranje računalniških igric in tudi sladkarije. Otrok se je na koncu počutil zelo prikrajšanega. Rezultat je bil ta, da kamor koli je prišel na obisk, je planil na sladkarije in se jih na mrtvo najedel, z računalnika so ga morali pa dol vlečt. Postal je tudi totalni upornik. Jaz sem kmalu ugotovila, da s prepovedmi ne bom prišla daleč, zato se raje odločam za neko srednjo pot. Je pa pomembno, da se o stvareh z otroci pogovarjamo, da jim povemo, kako vplivajo na njih, da se naučijo tudi same sebe opazovati. In običajno je tako, da slej kot prej sami opustijo škodljive stvari. In to je meni potem tisto pravo, ker vem, da nisem bila jaz tista, ki mu je nekaj določila, ker to bi bil potem spet samo nov program.

Lepo je če deliš

[Ceres]

Ne vem…vcasih je treba stopit v blato, brcnit v temo, naredit korak nazaj… Obdobje duhovne romantike se konca, ko spoznas, da bog ni svetloba, ampak je svetloba in tema, da ni samo plus, ampak plus in minus. V nas je tudi sebicni gen, smo otroci svetlobe, ampak tudi vseh bitk za prezivetje. Drugega, kot to pri sebi in nasih otrocih sprejeti, potem pa v vse to vnasati cimvec zavesti, ne znam.

Mulo bo moral izbrati sam.

Me pa to vcasih spomni na bonsaje….imam enega….ce ga ne rezes ali ga rezes premalo, ga deformiras, ce ga prevec, ga spet zatres, ce pretiravas z zanj ugodnimi okoliscinami, ga prva drugacna sapica unici….jaz sem svojega lani prehitro dala ven na dez in je skoraj zmrznil….njegove potenciale razvijes, ce ves, da mora rast v danem okolju, da ga moras obrezovati in da je trdoziv, kjub temu pa je veliko napak lahko usodnih.

Lepo je če deliš

[Nataša]

Ceres wrote:
Me pa to vcasih spomni na bonsaje….imam enega….ce ga ne rezes ali ga rezes premalo, ga deformiras, ce ga prevec, ga spet zatres, ce pretiravas z zanj ugodnimi okoliscinami, ga prva drugacna sapica unici….jaz sem svojega lani prehitro dala ven na dez in je skoraj zmrznil….njegove potenciale razvijes, ce ves, da mora rast v danem okolju, da ga moras obrezovati in da je trdoziv, kjub temu pa je veliko napak lahko usodnih.

Ceres, zelo lepo primerjavo si dala. Današnje okoliščine niso lahke ne za otroke, ne za starše. Ampak bolj kot človek zaupa v svojo višjo naravo, bolj zaupa, da bo tudi otrok našel pot, ki je najbolj prava zanj. In to je največ, kar po moje lahko naredimo. Vse drugo naše ravnanje je samo posledica tega zaupanja.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

glas wrote:

tadej pretner je napisal/a:

Meni je ratalo jasno, da imajo to fajtanje mulci v genih. Omejevanje je brez veze, bolje cakati, da izzveni. Pa se to: vcasih se mi je zdelo, da so ubogi trpeci moski odhajali pod prisilo v JLA, zdaj pa me noben ne bo preprical, da so pravzaprav uzivali, ko so dobili igrice s puskami. Zdaj pa painball placujejo, da se odrasli deci po gozdu preganjajo in z barvnimi metki streljajo. Ko jim ze drzava pod obvezno ne organizira sluzenja vojaskega roka oz realno virtualnega bojevanja.

Mislim da tvoj sklep ne more biti dalje od resnice..

Zakaj?

Ker to je točno to kar se projicira v človeštvo, z določenim namenom..

Projicira pa se skozi vse obče sprejemljive portale hipnoze: TV, časopisi, dnevnik, filmi, šolski sistem, igrice, risanke,…

Hm, nisem prepričan, da je Ceres tako zelo zgrešila “diagnozo stanja”.

Dejstvo je, da je v nas prisoten mehanizem boj – beg, ki je nekaj normalnega, drugo dejstvo pa je, da desetletniki še nimajo odprte srčne čakre in so pravzaprav v fazi formiranja tretje. Tretja čakra pa ima kvalitativne značilnosti trenutne kolektivne stopnje zavesti – prevlada nad nekom ti da občutek, da si o.k.

V tej fazi je potreba po prevladi otrokova čustvena potreba – dobro je, da se tega zavedajo tudi starši in mu v konfliktih z otrokom preprosto “dovolijo” da ima kdaj prav. Takšne stvari vplivajo na razvoj samozavesti in samopodobe.

Če si predstavljamo dve skupini otrok, od katerih bo prva vzgajana tako, da “mora” biti vse lepo in prav, da je “treba” biti dober in drugim pomagati, da je treba takrat, ko te nekdo klofutne, nastaviti drugo lice ipd., druga pa sicer v procesu vzgoje ne bo prikrajšana do prenosa določenih vrednot, vendar pa jo bodo učili, da se zna postaviti zase in si določene stvari priboriti, garantiram, da bodo imeli otroci iz druge skupine veliko večje možnosti, da nekoč v odraslosti z zavestnostjo vstopijo v cono srca, kot tisti iz prve skupine, ki bodo verjetno “končali” v delovanju pod vplivom arhetipa otroka. Zavest, da si si nekaj sposoben sam izboriti je pogoj, da si se v prvi fazi sposoben upreti plemenskim programom in nato vstopiti v duhovno cono. Nihče od tistih, ki so ga polna usta ljubezni, v lajfu pa igra žrtev, ni v resnici duhoven.

Pri vsem skupaj je problematičen le način fajta, s katerim razvija samozavest (streljanje …).

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[glas]

tadej pretner wrote:

Hm, nisem prepričan…

Jaz pa sem..

Ceres govori, da je v moških gen, ki si želi vojne!

Govori o odraslih moški, ki imajo gensko potrebo po JLA, po paintbalu, po …

Prvo se ne strinjam, da je to v moških, drugo pa niti v ljudeh ne!

Kar je to le uspešno programiranje človeške osebnosti s pomočjo propagande (zgodovine v šolah), ki uči, da je vojna že itak vedno prisotna, kar ni res.. Filmi, časopisi, igrice,…

S poročili in črnimi kronikami, ki drezajo v nas od vsepovsod, drugače pa sploh ne bi bili v stiku z njimi, če se ne bi posiljevalo z njimi..

S filmi, ki so po kinotekah, v 95% filmih je orožje in umor..

V naših življenjih večina mogoče orožja in umora sploh ne bi poznali, ker ga v naši bližini tega sploh ni bilo.. Tako pa človek živi življenje, kot da je orožje in umori skozi prisotno in je vsepovsod..

Normalno je to kar govoriš, da ego se mora izoblikovati čez borbo, čez konflikt, čez konfrontacije s kontra poli, čez trenje, čez izive,..

Ampak to je pot izoblikovanja ega, osebnosti itd..

To se da čist normalno tudi čez šport, čez drugo soočanje z nasprotniki, čez umetnost komunikacije, umetnosti borilnih veščin, ki imajo prisotno etiko, moralo in semena samorazvoja, spoštovanja in razvoja.. ne pa čez vizijo Call of duty ipd.

Imaš tudi igrice, ko hodiš po mestu in kolješ vse po vrsti, starejše ženske, policaje, živali itd.. In je tak je tudi namen igrice, saj vedno prav sočno špricne kri, tudi ko brcaš že ”mrtvo” truplo je vedno bolj zmaličeno in je to podprto z grafiko in programom, kot motivacija, da to počneš in da doživljaš užitek ob tem..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Avtor]

Prispevki