Čas
- This topic has 19 odgovorov, 5 glasov, and was last updated 13 years, 4 months nazaj by
.
-
Ravno toliko kot bi bila z uro ….
Sej včasih so se ravnali po soncu …
strelka wrote:
Ravno toliko kot bi bila z uro ….
Sej včasih so se ravnali po soncu …Tole že zgleda, kot da sprašujem, kolk je “ura”
ne pa kaj pravzaprav je čas 
Sonce – tu v naši lepi deželici in večini sveta že – kaj pa pot stran od ekvatorja – v večmesečnem dnevu in noči
?Kot je že Tadej napisal o potnikih dveh letal – naš koledar in ura sta “prilagodljivi” človeškim dogovorom. Kot sta že pravkar zamenjani zimski in letni čas…Vesna wrote:
O naravi časa govori tudi ta zenovskam odrost:Če bi se ustavile vse ure, koliko bi bila ura?“tukaj in zdaj”Ne razumeš …govorim o naravnem tempu …
in nima veze z poletnim ali kot praviš zemeljskim časom ….a uro…
In tudi nima veza s tem ali onim koledarjem …ker to smo si izmislili ljudje…Me pa zanima ..a v sanjah čas teče hitro al počasi ..in zakaj se to dogaja ..tak razkorak v času …
Zdej če se že v času moramo pogovarjat…Ste lahko nostop tukaj in sedaj ..časa pač ne morte ustavit…oz .rok trajanja ….
strelka2011-04-04 22:22:45
Pa imam čas končno razpravljat o času:tadej pretner wrote:
Na subjektivno doživljanje časa vplivajo predvsem:
1. Vibracija polja realnosti, ki ga izkušaš. Bolj nizkovibracijsko je to polje, bolj imaš občutek, da se čas vleče. Primer – na zobarskem stolu ali v službi, ki je ne mara, se ti čas vleče k svina, če pa si recimo v prijetni družbi, pa vse skupaj strašno hitro mine.
Neenkrat sem doživela tudi to, da ko sem bila v visoko VP – se je čas preprosto ustavil. Kot da ga ni – pogled na uro pa je kasneje potrdil, da je švignil v resnici kot blisk. Komu drugemu pa to isto polje sploh ni predstavljalo istega kot meni – od dolgcajta se mu je vleklo in spalo (kar sugerira na podzavesten beg iz tega polja- kar znam prakticirati občasno tudi sama 
). tadej pretner wrote:
Na subjektivno doživljanje časa vplivajo predvsem:2. Količina “objektov”, katere imamo v pogojeni realnosti v fokusu. Pod pojmom objekti je miljeno vse tisto, na čemur v objektni realnosti namenjamo pozornost – torej osebe, s katerimi komuniciramo (pri tem je seveda za občutek časa pomembno, ali z njimi komuniciramo na nizkovibracijski ali visokovibracijski ravni), obveznosti, ki jih imamo, informacije, ki se nam zdijo pomembne … Ker je tega vedno več, imamo občutek, da nam zmanjkuje časa za vse tisto, kar bi radi obdržali v fokusu.
Če sem na začetku temo začela z dejstvom, da mi čas hitreje teče kot prej, je to s to drugo točko pojasnjeno. Odkar sem na drugem delovnem mestu, temu le potrjujem – neizmerno se je povečala količina fokusiranega. Časa mi (na srečo) pravzaprav niti ne zmanjkuje – le vse, kar je nepomembno, je moralo odleteti “out”. Če sem si prej lahko privoščila “malo” nediscipline, zdaj temu ni več tako. Če le pomislim na svoje pisanje diplome
tadej pretner wrote:
Na subjektivno doživljanje časa vplivajo predvsem:3. Občutek ogroženosti, ki se nanaša na precej postavk. Ne le občutek, da dela ne boš mogel narediti dovolj dobro in v zahtevanem času, da obveznosti ne boš opravil pravočasno …, ampak tudi stvari, kot so vdor v osebni prostor. Verjetno poznaš cone prostora iz psihologije – v intimni prostor, ki se nahaja v krogu do cca max 50 cm okoli nas, hote spustimo le tiste, ki so nam simpatični, jih imamo radi …, tudi v osebni prostor, kise nahaja do max 1,5 m okoli nas hote ne spustimo ravno vsakega. V urbanih naseljih (dvigala, ulica …) pa se takšni nežeeleni “vdori” v na intimni in osebni prostor ves čas dogajajo in na to se spontano odzovemo tako, “da pospeimo” – in tako dobimo še en element, ki nam daje občutek, da časa ni.Menim, da ogroženost nasplošno povzroči “raztegnitev” časa. Pred neizbežnim trčenjem avtomobilov so se mi sekunde vlekle kot ure. Mučna vožnja z dvigalom, e – pa tudi stanje v vrsti pred blagajno… zdaj vem, zakaj imam odpor do tega in ne hodim v trgovine, kjer dela le ena blagajna… Eno večnost traja, da prideš na vrsto. Jezna sem pogosto na organizacijo njihovega dela – da bi pa intimni/ osebni prostor imel kaj pri tem, pa do sedaj nisem pomislila… Cel kup različnih situacij mi roji po glavi – in ugotavljam povezanost prostora in časa na osebni, subjektivni ravni v neštetih primerih… IrenaVesna wrote: Prostor-čas razumem kot samo osnovo pojavnosti.
Oboje dojemam kot celoto, kot dve plati istega kovanca.Prostor nudi ogrodje manifestacije in njene vsebine se pretakajo skozenj s pomočjo časa.Povedano drugače, razumem prostor kot njivo, kamor posejemo (nadčasovna) semena, ki jim čas določa pogoje rasti in zorenja. Evolucija se dogaja izključno z “delovanjem” časa.Znotraj manifestacije potekajo dogodki drug za drugim, linearno ali pa ciklično, in prav te spremembe ustvarjajo vtis preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. Sam potek sprememb daje iluzijo časa!Ko se poglobimo v pojav sprememb, lahko tok časa toliko upočasnimo, da zagledamo zaporedje posameznih sličic kot na filmu. Vmes, med sličicami je prazen prostor, enako kot premor med besedami, kot tišina, ki ti omogoči izkusiti nadčasovnost in nadprostorskost.Kako kdo doživlja čas, je odvisno od naših identifikacij. Dokler smo identificirani s telesi osebnosti, nas čas preganja, kolikor se mu ljubi. Ko živimo življenje duše, smo še vedno znotraj časa in prostora, a ne pod njegovim prijemom, pač pa mi sami upravljamo s časom. Podobno kot je rekel Kristus: “Sem v tem svetu, a ne od tega sveta.”
Ja, ta objektivni čas me dejansko zanima Če si pomagam s spominom : linearni čas kot deklarativni spomin je vezan na prej-zdaj-potem. Ure ni možno zavrteti nazaj – kar je bilo, je minilo. Medtem implicitni / čustveni spomin nima takšne lastnosti – vse je zdaj “tu”. Med transformacijo se lahko pomikam nazaj kamorkoli v času, na neki točki obstanem in jo podoživim oz. se vanjo ponovno vključim… (Zaenkrat naprej “ne drezam”).Vedno bolj se mi dozdeva, da je hologram Univerzuma resnično zmes čustvenih odzivov na dogajanje v prostoru, najsi znotraj ali izven nas – Strah in Ljubezen pa jezdita na neskončnem številu vzporednih strun časa.Po mojem je čas tu zato, da lahko preurejamo prostor (okolje) – iz nevarnega v varnega, iz pomanjkanja v obilje, iz pobijanja v sobivanje, iz zaporov v prostranost …Lp, iIrena2011-04-05 08:30:51
Mene še vedno zanima čas v sanjah ….pa zavest v sanjah …in čas …
npr ..ne sanjamo vsi zavestno ..pa vendar čas mine kot bi trenil ..torej ….tista definicaja tam gor ..ko delamo zavestno ..se čas daljša ..odpade kot gumbek od spodnjic ….
saj v tem primeru.
Ker čas se v obeh primerih v sanjah daljša.no pa če bo čas ..in seveda če je tole sploh pomemben trenutek ,da vspodbudi sekundo pozornosti v času …mi lahko kdo to čist praktično razloži.
Za kaj takšen preskok …v času….
strelka2011-04-05 08:47:29
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.