Čas
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Čas
- This topic has 19 odgovorov, 5 glasov, and was last updated 13 years, 4 months nazaj by Irena.
-
AvtorPrispevki
-
29. 3. 2011 ob 7:48 #9489IrenaČlanTretja dimenzija – časImam občutek, da “mi” čas teče hitreje kot kdajkoli . Po pogovorih vidim, da marsikomu prav tako…Včeraj pa sem poslušala oddajo, ki mi je dala misliti: da se čas spreminja s hitrostjo – česa? Da je čas povezan s prostorom – kako? Dodali so, da ne teče čas za vse enako hitro in da na čas vpliva tudi gravitacija… A enote merjenja časa so za vse enake… kaj naj zdaj s tem?Pri tem vprašanju bi izpostavila, da ne namigujem na kakršenkoli stres – usklajevanje časa in obveznosti mi dobro uspeva, čudi me le, da je postal čas zame tako zahteven oz. usmerjen, da ni časa ne za preteklost ne prihodnost. Včasih pa je bilo časa “za vse”Lp, Irena29. 3. 2011 ob 8:57 #9491tadej pretnerModerator
Irena wrote:
Tretja dimenzija – časImam občutek, da “mi” čas teče hitreje kot kdajkoli . Po pogovorih vidim, da marsikomu prav tako…Včeraj pa sem poslušala oddajo, ki mi je dala misliti: da se čas spreminja s hitrostjo – česa? Da je čas povezan s prostorom – kako? Dodali so, da ne teče čas za vse enako hitro in da na čas vpliva tudi gravitacija… A enote merjenja časa so za vse enake… kaj naj zdaj s tem?Pri tem vprašanju bi izpostavila, da ne namigujem na kakršenkoli stres – usklajevanje časa in obveznosti mi dobro uspeva, čudi me le, da je postal čas zame tako zahteven oz. usmerjen, da ni časa ne za preteklost ne prihodnost. Včasih pa je bilo časa “za vse”Lp, IrenaEno je občutek, da teče čas hitreje, drugo pa so manipulacije, pri katerih dejansko pride do razkoraka med doživljanjem objektivnega časa posameznika v primerjavi z večino. Oglejva si najprej slednje – hipotetično vzemiva, da sedeta dva človeka vsak v svoje letalo, vzletita, potem pa eden leti v smeri rotacije zemlje, drugi pa v smeri, ki ji je nasprotna. In ker sva rekla, da je primer hipotetičen, si predstavljaj, da to traja nekaj let. Popolnoma jasno je, da bo pri obeh prišlo do razkoraka med časom, ki sta ga prebila v letalu in koledarskim časom, ki je medtem potekal na zemlji. Eden bo precej časa prigoljufal, eden pa popušil. Ampak to nima veze s splonim občutkom, da teče čas hitreje. Ta občutek pa je povezan s tem, kar si izpostavila uvodoma – da je čas tretja dimenzija; torej dimenzija, ki se nanaša na pogojeni svet.
Pogojeni svet “sloni” na prostoru in času. Če mu ti dve postavki vzameš, izgubiš zavedanje pogojenega sveta. To se recimo zgodi v meditaciji, ko samo si, brez občutka časa in prostora.
Na subjektivno doživljanje časa vplivajo predvsem:1. Vibracija polja realnosti, ki ga izkušaš. Bolj nizkovibracijsko je to polje, bolj imaš občutek, da se čas vleče. Primer – na zobarskem stolu ali v službi, ki je ne mara, se ti čas vleče k svina, če pa si recimo v prijetni družbi, pa vse skupaj strašno hitro mine.
2. Količina “objektov”, katere imamo v pogojeni realnosti v fokusu. Pod pojmom objekti je miljeno vse tisto, na čemur v objektni realnosti namenjamo pozornost – torej osebe, s katerimi komuniciramo (pri tem je seveda za občutek časa pomembno, ali z njimi komuniciramo na nizkovibracijski ali visokovibracijski ravni), obveznosti, ki jih imamo, informacije, ki se nam zdijo pomembne … Ker je tega vedno več, imamo občutek, da nam zmanjkuje časa za vse tisto, kar bi radi obdržali v fokusu.
3. Občutek ogroženosti, ki se nanaša na precej postavk. Ne le občutek, da dela ne boš mogel narediti dovolj dobro in v zahtevanem času, da obveznosti ne boš opravil pravočasno …, ampak tudi stvari, kot so vdor v osebni prostor. Verjetno poznaš cone prostora iz psihologije – v intimni prostor, ki se nahaja v krogu do cca max 50 cm okoli nas, hote spustimo le tiste, ki so nam simpatični, jih imamo radi …, tudi v osebni prostor, kise nahaja do max 1,5 m okoli nas hote ne spustimo ravno vsakega. V urbanih naseljih (dvigala, ulica …) pa se takšni nežeeleni “vdori” v na intimni in osebni prostor ves čas dogajajo in na to se spontano odzovemo tako, “da pospeimo” – in tako dobimo še en element, ki nam daje občutek, da časa ni.
29. 3. 2011 ob 22:53 #9497VesnaČlanProstor-čas razumem kot samo osnovo pojavnosti.
Oboje dojemam kot celoto, kot dve plati istega kovanca.Prostor nudi ogrodje manifestacije in njene vsebine se pretakajo skozenj s pomočjo časa.Povedano drugače, razumem prostor kot njivo, kamor posejemo (nadčasovna) semena, ki jim čas določa pogoje rasti in zorenja. Evolucija se dogaja izključno z “delovanjem” časa.Znotraj manifestacije potekajo dogodki drug za drugim, linearno ali pa ciklično, in prav te spremembe ustvarjajo vtis preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. Sam potek sprememb daje iluzijo časa!Ko se poglobimo v pojav sprememb, lahko tok časa toliko upočasnimo, da zagledamo zaporedje posameznih sličic kot na filmu. Vmes, med sličicami je prazen prostor, enako kot premor med besedami, kot tišina, ki ti omogoči izkusiti nadčasovnost in nadprostorskost.Kako kdo doživlja čas, je odvisno od naših identifikacij. Dokler smo identificirani s telesi osebnosti, nas čas preganja, kolikor se mu ljubi. Ko živimo življenje duše, smo še vedno znotraj časa in prostora, a ne pod njegovim prijemom, pač pa mi sami upravljamo s časom. Podobno kot je rekel Kristus: “Sem v tem svetu, a ne od tega sveta.”30. 3. 2011 ob 10:06 #9498strelkaParticipantČe bo imel kdo čas …lahko tole posluša( oddaja že pred časom) …do kam je znanost prišla glede definiranja časa …
Kaj je čas …od kod je prišel ..in zakaj vedno teče samo naprej ….
frekvenca x …skratka, čas je uganka tudi za znastvenike30. 3. 2011 ob 21:31 #9506tadej pretnerModeratorstrelka wrote:
Če bo imel kdo čas …lahko tole posluša( oddaja že pred časom) …do kam je znanost prišla glede definiranja časa …
Kaj je čas …od kod je prišel ..in zakaj vedno teče samo naprej ….
frekvenca x …skratka, čas je uganka tudi za znastvenikeČas kot takme precej zanima, zato sem precej brskal po različnih “znanstvenih” teorijah o njem. Tale iz linka je le ena od njih. Lahko pa ti rečem, da so nekatere od njih tako zapletene, da jih s svojim limitiranim umom nisem uspel dojeti.
2. 4. 2011 ob 11:20 #9530IrenaČlanHvala za vaše prispevke – se jim bom še posvetila…
Sem včeraj slišala eno zanimivo psihološko razlago o občutku dojemanja časa, ki je odvisen od dražljajev:Ko se nahajamo v dnevni rutini čas teče hitro. Ne glede na dogajanje, ki zna biti pestro in stresno, je količina novih informacij, ki jih pridobivamo skozi vsa čutila, majhna. Starejši kot smo, bolj kot je naše življenje utečeno in polno izkušenj – bolj hitro teče čas. Zato ga penzionisti “nimajo” …Ko se od rutine umaknemo in se nahajamo v “morju” novih dražljajev – nam čas teče počasi. Seminar ali dopust npr. Ali otrok, ki vstopi v vrtec ali šolske klopi – prva leta se vlečejo po polževo, nato pa vedno hitreje.Bolj ko na nekem področju (okolju in okoliških dražljajih) postajamo “prekaljeni mački”, hitreje teče čas. Bolj ko smo “Krištof Kolumb”, počasneje teče.Po tehtnem premisleku sem ugotovila, da na nek način teorija drži. Po logiki se mi je zdelo namreč na začetku ravno obratno. Več dražljajev – občutek hitrejšega minevanja časa in manj dražljajev in dolge ure…Potem pa sem razmislila – V novem okolju, ob novih dražljajih usmerjam vso svojo pozornost v dogajanje in svojo prisotnost v njem. Sem zavestna. V rutini pa lahko v velikem deležu funkcioniram kot robot – zavestnosti, prisotnosti tukaj in zdaj ni.Se pravi ko mi čas hitro teče, sem pravzaprav le v svoji senci …Irena2. 4. 2011 ob 23:46 #9537VesnaČlan -
AvtorPrispevki
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.