21.12.2012 – Koledar Majev in
verjetnost kataklizme
Iz arheoloških
ostankov lahko sledimo civilizaciji Majev približno od leta 2600
pr.n.št., na vrhuncu pa je bila med leti 250 in 900 – iz tega
obdobja izhaja večina značilnih stopničastih piramid. Za
»opredelitev časa« so uporabljali sistem povezanih krajših in
daljših koledarjev; nekatere torej za štetje dni in krajših
obdobij, nekatere pa za štetje daljših obdobij. Izmed krajših
koledarjev je bil verjetno najpomembnejši sveti koledar tzolkin, ki
so ga uporabljali za štetje dni, sestavljen pa je iz 20 period po
13 dni (skupaj 260 dni). Najdaljše obdobje koledarja dolgega štetja
pa so imenovali b’ak’tun, ki je dolg 144000 dni.
Koledar dolgega
štetja je narejen v dvajsetiškem sistemu, obravnava pa neciklična
obdobja, zato ni ravno enostavno eksaktno ugotoviti, kdaj se začne
in kdaj konča. Angleški arheolog John S. E. Thompson, proučevalec
njihove kulture in koledarjev je izračunal, da sega začetek tega
koledarja v 11. avgust leta 3114 pr.n.š., izteče pa se 20. decembra
2012. Ker se torej po njegovi interpretaciji, ki je splošno
sprejeta, Majevski koledar takrat konča, predvsem pripadniki new
agea in nekaterih drugih duhovnih gibanj menijo, da nas po tem
datumu, torej 21.12.2012 čaka bistvena sprememba – nekateri menijo
da kataklizma svetovne razsežnosti, drugi ta datum povezujejo z
rastjo kolektivne zavesti človeštva, tretji pa menijo, da se bo
zgodilo oboje. Tako kataklizmo kot duhovno rast pa povezujejo z
istimi znaki – pravijo namreč, da zadnja leta nezadržno raste
Schumannova resonanca (laično rečeno – lastna frekvenca Zemlje) in
da drastično pada magnetno polje Zemlje. Ljubitelji teorije
kataklizme menijo, da oboje kaže na to, da bo prišlo do obrat
zemeljskih magnetnih polov, nekateri celo, da se bo spremenila os
naklona Zemlje, kar seveda za sabo potegne poplave, izbruhe vulkanov
…. Tisti, ki pa menijo, da nam bodo ti znaki pomagali pri duhovni
rasti pa pravijo, da smo ravno zaradi zemeljskega magnetnega polja
tako trdno usmerjeni na materialno realnost in da bomo potem, ko se
to polje dovolj zmanjša, Schumannova resonanca pa naraste, sposobni
zaznavati tudi druge realnosti; nekateri celo menijo, da bo do
kataklizme sicer prišlo, mi pa se bomo preselili v »peto dimenzijo«
obstoja.
Oglejmo si podrobneje majevski
koledar dolgega štetja in ali je njegov konec kakorkoli povezan s
koncem človeštva oziroma dosedanjim načinom življenja.
Sveta knjiga
Majev Popol Vuh razlaga nastanek sveta in ga deli na posamezna
obdobja kreacije, ki trajajo po koledarju dolgega štetja trinajst
b’ak’tunov, zato enako obdobje obsega tudi aktualni koledar dolgega
štetja, ko naj bi se po interpretaciji Majev končalo četrto
obdobje kreacije. Ne obstaja nikakršen zapis, da sledi temu obdobju
kakršnakoli katastrofa ali morda »zlata doba«, kot menijo
nekateri. Glede na to, da je bilo v obdobju, ko je bila Majevska
civilizacija na vrhuncu in iz katerega izhajajo arheološke najdbe
koledarjev dolgega štetja še sila dolgo do njegovega izteka,
verjetno preprosto ni bilo razloga za to, da bi Maji delali koledar
za vnaprej, za peto obdobje kreacije. Poleg tega pa obstaja precej
pomislekov glede Thompsonove teorije o začetku in koncu tega
koledarja.
11. avgust 3114
pr.n.št., ko naj bi se koledar začel, namreč ne označuje nobenega
pomembnega kozmičnega dogodka, pa tudi v situacijah, ko primerjamo
čas majevskih krajših koledarjev z daljšim, prihaja do nekaterih
nelogičnih razhajanj. Takrat, ko se konča neko obdobje po dolgem
koledarju, bi se po mnenju danes verjetno najboljšega živečega
poznavalca koledarjev Majev, Šveda Carla Johana Callemana, moral
izteči tudi krajši koledar, sveti tzolkin, pa se ne. Calleman zato
meni, da se je ciklus trinajstih period dolgega koledarja že iztekel
in je torej četrtega sveta kreacije že konec.
Preverimo,
ali so bili, po učenju Majev,
koledarski izteki posameznih svetov kreacije v preteklosti povezani s
kataklizmami.
Konec posameznega
sveta kreacije po Popol Vuhu očitno ni povezan s kataklizmami. Pred
cca 5126 leti (leta 3114 pr.n.št.), ko naj bi se torej po majevskem
koledarju iztekel tretji svet kreacije in začel četrti, geoloških
sledi svetovne kataklizme ni videti. Zadnja kataklizma svetovne
razsežnosti se je zgodila pred cca 12.000 leti (po Platonu je
približno takrat prišlo do potopa Atlantide, v ledu Sibirije pa so
odkrili trupla številnih živali, stara cca 12.000 let, ki so očitno
praktično v trenutku zmrznila, saj so imela v želodcih še
neprebavljeno hrano).
Ali so navedbe večine avtorjev
teorije kataklizme, ki pišejo/govorijo o rasti Schumannove resonance
in upadanja magnetnega polja Zemlje resnične?
Dejstvo
je, da Schumannova resonanca praktično ne more naraščati, saj je
njena vrednost pogojena s premerom Zemeljske oble in svetlobno
hitrostjo, zato je njena povprečna vrednost nespremenjena – cca
7,8 Hz, do občasno bolj izraženih višjih harmonskih frekvenc pa tu
in tam pride zaradi
Sončeve aktivnosti, sončevega vetra, kozmičnih sevanj …, a
to se je dogajalo tudi v preteklosti. Tudi
Zemeljsko magnetno polje ne slabi. Merjeno nad Ljubljano na višini
320 metrov, je v zadnjem letu celo naraslo za 0,057%. Res pa je, da
ni povsod nad
Zemljo homogeno.
Ponekod je oslabljeno
(Sibirija),
ponekod pa okrepljeno (Bermudi). In
res je tudi, da se oslabljena
in okrepljena področja večajo. Zanimivo
pa je, da so te
anomalije včasih izrazito
prisotne,
včasih pa jih skorajda
ni.
Nanje očitno vpliva to, skozi kakšne energijske
cone
univerzuma
potuje
Zemlja oziroma
celo osončje.
Ali
do obrata zemeljskih magnetnih polov in spremembe naklona rotacijske
osi Zemlje občasno dejansko prihaja?
Odgovor
na obe vprašanji je pritrdilen. Zadnja
svetovna kataklizma, torej tista izpred cca 12.000 let je nedvomno
povezana ne le z obratom zemeljskih magnetnih polov, ampak tudi s
premikom nagiba osi rotacije zemlje. Dejstvo
je, da je do takšnega obrata magnetnih polov prišlo v zgodovini
Zemlje že vsaj devetkrat – to namreč lahko sklepamo po različni
smeri namagnetenosti bazaltov
morskega dna. Takšen obrat zemeljskih magnetnih polov pa je verjetno
vedno povezan tudi s spremembo naklona rotacijske osi Zemlje. Sam
obrat magnetnih polov ni tako
zelo problematičen,
saj do njega pride zelo hitro.
Zemeljsko
magnetno polje ima tudi funkcijo zaščite pred kozmičnimi sevanji
in sončnim vetrom. Ob obratu sicer razpade, a
se
začne takoj spet vzpostavljati, tako da bi lahko človek ta pojav
dovolj varno preživel, če bi bil v tem času v zaprtem prostoru.
Vendar pa ob zamenjavi magnetnih polov očitno pride tudi do
spremembe rotacijske osi Zemlje, kar pa je povezano s poplavami,
izbruhi vulkanov … Gre za fizikalni pojav, povezan z dejstvom, da
je jedro Zemlje trdno, pretežno
iz železa
in plava v magmi; je
torej nestabilno.
Zaradi rotacije Zemlje pride sčasoma do nekontroliranega gibanja
tega jedra, ki v prvi fazi povzroči to, da magnetni poli Zemlje niso
fiksni, ampak se krožno gibljejo okoli namišljenega
središča/povprečne lege,
sčasoma pa začnejo spreminjati svojo povprečno
lego
in nazadnje pride do obrata polov ter
spremembe nagiba zemeljske rotacijske osi.
Seveda je najbolj
zanimivo vprašanje, v kakšnih časovnih obdobjih pride; do tega
pojava. Izračun je kompliciran, zato so si znanstveniki pomagali z
laboratorijsko simulacijo pojava. Ta je pokazala, da »bi moralo«
priti do obrata magnetnih polov in verjetnega
naklona
rotacijske osi vsakih 38.000 let, pet tisoč let prej pa naj bi
prišlo do večjih anomalij magnetnega polja Zemlje in delnih
premikov lokacije magnetnih polov. Ampak ta izračun očitno ne drži,
saj smo cca
12.000 let po zadnjem obratu magnetnih polov očitno
že v
fazi anomalij magnetnega polja, poleg tega pa izračun upošteva le
dogajanje v zemeljski notranjosti, na katero pa očitno vplivajo tudi
galaktična
energijska
polja, skozi katera potuje Zemlja/osončje.
Kateri
pojavi torej kažejo na to, da smo že sredi procesa, ki napoveduje
obrat zemeljskih magnetnih polov in verjetne spremembe naklona
rotacijske osi Zemlje?
–
Povprečna lokacija severnega in južnega magnetnega pola se je v
zadnjih 60 letih spremenila za vsaj 300 km – severni magnetni pol,
ki se trenutno nahaja na geografskem jugu, ima trend gibanja od
Antarktike proti Avstraliji, južni magnetni pol, ki se nahaja na
geografskem severu, pa od Arktike proti Sibiriji.
–
Področja, kjer je zemeljsko magnetno polje nehomogeno (Sibirija –
nižje od povprečja; Bermudi – višje od povprečja) se večajo.
–
Povečano število potresov in vetrov z uničujočo močjo.
Kako
se »obnašajo« področja, kjer je zemeljsko magnetno polje nižje
od povprečja, ob spremembi magnetnih polov in spremembi naklona
rotacijske osi Zemlje?
Ko
pride do spremembe rotacijske osi Zemlje, zemeljska atmosfera ne more
z enako hitrostjo slediti spremembi lege Zemlje. Tam, kjer je
zemeljsko magnetno polje oslabljeno, se to polje/atmosfera pretrga in
na Zemljo na tem področju vdre temperatura absolutne ničle (-273
oC). To se je očitno zgodilo pred dobrimi dvanajst tisoč leti nad
Sibirijo, saj so, kot sem že omenil, v zmrznjenih mamutih našli
sledi še neprebavljene hrane – to pomeni, da so bili zamrznjeni
izredno hitro.
Ne
pozabimo pa, da je v kontekstu 21.12.2012 veliko govora tudi o
razvoju/preskoku kolektivne zavesti, zato si oglejmo, kaj se trenutno
dogaja na tem področju.
Videti
je, da je so tako družba v
socialnem smislu,
ekonomija in gospodarstvo povsem izrojeni. Medtem, ko del
prebivalstva umira od lakote, se nekateri kopajo v denarju, bistveni
trend pa je, da srednji družbeni razred izginja. Tistih, ki imajo v
rokah enormno veliko denarja in drugih instrumentov oblasti je vedno
manj, množica tistih, ki v danih razmerah komaj preživijo, pa je
vedno večja in vedno bolj nezadovoljna. Oblast
skuša nezadovoljstvo zatreti tako, da
krepi instrumente nadzora. Vendar
pa aktualna dogajanja kažejo na to, da se množice ne borijo
več
le za drobtinice,
ampak imajo vsega dovolj – želijo drugačen svet. Hkrati se
začenjajo zavedati, da jim ga nihče ne bo prinesel na pladnju,
ampak da se morajo aktivirati, se povezati in ga pomagati ustvariti
sami. Zato je v bližnji prihodnosti pričakovati zlom bančništva,
gospodarstva in ekonomije v današnji obliki.
Po drugi strani je
na Zemlji vedno več ljudi, ki lahko živijo brez hrane, ki imajo
razna intuitivna videnja, nenavadne izkušnje, ki presegajo
zakonitosti snovnega sveta … Zato je več kot očitno, da na ravni
kolektivne zavesti prihaja
do znatnih kvalitativnih premikov.
Ali
poteka evolucija linearno?
Videti
je, da ne. Vsaj
ne na način, ki
si ga je zamislil
Darwin, saj je očitno, da na številnih področjih med posameznimi
evolutivnimi fazami manjkajo »vmesni členi«. Hermann Paul v svoji
knjigi »Davno pred Kolumbom« celo ponuja jasne dokaze, da sta bila
jamski človek in homo sapiens sodobnika.
Znanstveniki pravijo da
zvezde in planeti na
svoji poti
po
galaksiji
prečkajo
različno gosta torzijska polja in sicer v zelo natančnih časovnih
intervalih (ciklusi od tisoče do milijon let). Ko se planeti gibajo
skozi torzijska polja visokih energijsko/informacijskih
koncentracij,
prihaja
v DNK strukturi
živih bitij do
transformacij, za
katere je značilno,
da se razvitejše
oblike življenja hitreje razmnožujejo in
razvijajo kot
manj razvite. In
videti je, da smo tudi sedaj v obdobju, ko potuje Zemlja kozi takšen
aktivnejši del galaksije. Del znanstvenikov meni, da pri prehodu
Zemlje skozi tak tip torzijskih polj v nas prihaja do mutacije
ogljika C12, ki je v živih formah najbolj pogost, sestavljen pa je
iz šestih protonov, šestih elektronov in šestih nevtronov (666), v
ogljik C7, sestavljen iz enega nevtrona, šestih protonov in šestih
elektronov. Ta oblika ogljika je nosilec hiperdimenzionalnih miselnih
polj – v človeku sicer nastaja ob duhovnem delu, ko smo v stanju
»čiste zavesti« in vpliva na povečanje avričnega polja. Kaže
torej, da je C12 kot tak povezan z našo usmerjenostjo na materialni
svet, zakon močnejšega …, C7 pa na duhovni svet in splošen
občutek povezanosti. Proces
transformacije C12 v C7 zato na nek način odreja naš duhovni, morda
pa tudi fizični razvoj živih bitij na Zemlji.
Ali
lahko interpretacijo koledarja dolgega
štetja C.
J. Callemana kakorkoli povežemo z »dvigom kolektivne zavesti«?
Uvodoma sem že omenil, da se
najboljši živeči poznavalec koledarjev, ki so jih uporabljali
Maji, dr. C.J. Calleman ne strinja, da se koledar dolgega štetja
konča 20.12.2012, saj ta datum ni skladen s svetim koledarjem
tzolkin – hkrati z iztekom koledarja dolgega štetja, bi se po
njegovem mnenju moral izteči tudi koledar tzolkin. Tudi na sam
koledar dolgega štetja gleda nekoliko drugače, saj pravi, da nam je
lahko v pomoč pri razumevanju evolucijskih procesov, ki naj bi jih
simbolizirale tudi devet stopenjske majevske piramide. Od začetka
oziroma od spodaj navzgor traja vsaka stopnja koledarja/piramide 20x
krajše časovno obdobje in je 20x intenzivnejša. Na šesti stopnji
se je recimo človeštvo organiziralo v skupine po načelih
hierarhije, na sedmi stopnji smo bili v obdobju čistega razumskega
dojemanja sveta, na osmi je prišlo do vrnitve povezovalnega načina
razmišljanja, deveta, zadnja stopnja (vrh piramide) pa naj bi se
začela 9. marca
2011 končala
pa 28.
oktobra
2011. Njena
značilnost je težnja za povezovanjem, harmonizacijo, usklajevanjem
in delovanjem v skupno dobro. Vsak nivo koledarja/piramide
torej ponazarja posamezen nivo zavesti in za
vsak nivo je značilen določen tip razmišljanja in dojemanja sveta.
Prišli
smo torej na vrh piramide, kar naj bi simboliziralo konec dvojnosti
in začetek enosti. Po Callemanu se je torej naslednje, peto obdobje
dolgega koledarja Majev že začelo, za to obdobje pa bo značilno
izkušanje
zavesti enosti in soustvarjanje.
Ves
proces pa je povezan z zunanjimi energijskimi vplivi, ki jih bomo
izkušali tudi kot širjenje polja zaznave, morda tudi z elementi
sinestezije (mešanje čutov). Prav mogoče je, da tega evolutivnega
procesa ne bomo zaznali vsi na enak način. Za tiste, ki imajo
razvito t.i. notranjo prisotnost, bi lahko bili elementi zaznave
izven zakonov materialnega dar, tisti, ki pa niso ustrezno
integrirani, pa jih bodo morda doživljali kot grožnjo ali bolezen,
saj širšega polja informacij verjetno
ne bodo prepoznavali kot priložnosti za bolj
zavestno
delovanje, ampak kot nekaj
sila drugačnega od sveta, kakršnega so bili navajeni.
Najverjetneje se torej nahajamo na najnižji stopnji novega
majevskega koledarja dolgega štetja
oziroma začetku nove dobe, v kateri moramo najti notranje vodstvo,
sposobnost povezave in prepoznati dejstvo, da lahko ob skupnem
usmerjenem zavestnem delu spreminjamo »naravni tok dogodkov«, tudi
v smislu, da rešimo Zemljo in sebe pred kataklizmo, ki je glede na
zakonitosti snovnega sveta, nekje v prihodnosti videti neizbežna.
.
