Reply To: Želje
zepo wrote: Ojla Brezo
Brez želja ni dozorevanja, ne evolucije duše, ni ničesar. Začetek duše- ne moreš pričakovati, da ne bo omejena (v fizičnem življenju) s svojo duhovnostjo, vsekakor pa bo z željami vezanimi na ta svet. Ker drugače ne moreš priti do izkustev. Začetek vsekaršnega razvoja duše je želja vezana za materialno. to je osnova. Seveda ne za tiste, ki ne verjamejo v reinkarnacijo. Normalno da poteka razvoj v vsakem življenju posebej, vendar ne pričakuj, ter ne obremenuj se z željami, ,ker so nujni aspek človeka. Težko je vezati naš osebnostni razvoj na eno življenje- lahko v neki meri dosežeš notranji mir, malce prebliskov s kundalinijem, vendar “popolnosti ” ne dosežeš. Ego v nas je vedno prisoten, vprašanje pa je, koliko je združen in usklajen z podzavednim egom, za neostjo….Teravada budisti Gautamo interpretirajo malce po svoje – ortodoksno (je pa vprašljivo kaj je mislil on, ker so prvi sestanek imeli cca par sto let po njegovi smrti in tudi prvi zapisi so od tedaj…). Želje naj bi bile vzrok trpljenju, ja lepo- vendar kako boš brez trpljenja sploh spoznal trpljenje, izkušnje trpljenja itd…Torej bi bil v osnovi prikrajšan za določene izkušnje…Ja, človek ni rojen za trpljenje…fajn, je pa za evolucijo in če ta vključuje trpljenje, čemu bežati pred njim, čemu izključevati želje, ki povzročajo trpljenje- pravzaprav pa nam dajo izkušnje.Če vrat nikoli ne odpreš, ne boš zvedel kaj je za njimi. In če to spada v tvoj evolucijski program, boš slej ko prej to moral narediti. Osebno mi je bilo v življenju mnogokrat težko, za pošizit, pa kaj- ničesar ne obžalujem, jer vem, da brez tega ne bi vedel- kar vem sedaj. Tudi tisti, ki živi v vatki celo življenje, se nekoč zave, da ni več vatke in ga zebe..in bo moral pogledat v svet, kje in kako se bo ogrel..in potem pogrunta, da ga čakajo določene naloge do tistega, da bo spet- trajno v vatki….in da mu bo lepo in topljo…Skozi želje, bolečino, trpljenje se na začetku učimo…prej ko doumeš nauk vzroka in posledice, prej greš iz tega…Samo, se mi rahlo dozdeva, da je eno življenje premalo. Evolutiven razvoj človeka kot osebnosti v enem življenju je dokaj nezanesljiv, ker že v štartu imamo razlčično bazo, pridemo z različno prtljago na ta svet in tudi izzivi so različni. Brez želje vezanih na materialni svet si odrezal del celote svoje duše- telo je tako del duše in tudi čustva so, um itd….Zavedanje celovitosti in nujna prisotnost zavesti o “celovitosti” zavesti je naš namen. Ko pride trenutek, da stopiš na druga – višja področja…ampak v fizićnem življenju vsak štarta iz materialnega koncepta, ne glede kakšno karmo ima. Bodi buda ali Jure v jarku- vsak ve, da ima fizis in prve potrebe izhajajo iz njega in delovanje je namenjeno njemu. To lepo dokazuje funkcionalnost avtomatizma pri dojenčku…in skozi razvoj človeka…Lepo bodi
Matjaž
Živijo Matjaž,
To kar si napisal, mi je zelo razumljivo in se strinjam. Edino, ne razumem, kaj misliš s tem, ko si napisal, da to ne velja za tiste, ki ne verjamejo v reinkernacijo