Četudi se šele zadnje čase definirano ukvarjam s “prihodnostjo”, me pa že več let zaposluje nekaj na isto tematiko, saj vsi poznamo tisto o …vera, upanje, ljubezen…
Ko poslušam ali berem različne vere, verovanja, itd., so si pravzaprav v srži vsi enotni glede ljubezni, glede vere manj, za upanje pa se mi zdi, da bi ga bilo treba “črtati”
UPANJE – kolikor mi je to uspelo prerešetati iz vseh možnih vidikov, se upanje vedno in zmeraj nanaša na prihodnost. Čim nekaj upam, se odmikam od zdaj in tu.
Navkljub temu sprašujem – je morda tudi lahko drugače? Oziroma kdo dojema upanje drugače kot jaz?
(a prosim, ne za-upanje in kakšne druge sestavljanke
).
Lp, Irena