zepo wrote:
In kaj, če imaš občutek odmika od tukaj in sedaj ? Ne misli, da zavedanje tukaj in sedaj izključuje bodočnost, v bistvu je uperjeno v bodočnost, ker določene stvari, ki jih sedaj počneš, se bodo realizirale (v obliki posledic- rezultatov) v prihodnje.
Tudi tebi, Matjaž, lep pozdrav
Ja – to je ozadje – pač naravni tok dogodkov od vzroka do posledice , prav imaš. Problem sem ujela, ko ne pustim, da se igra v ozadju odvija, temveč vse skupaj porinem v ospredje – v svojem umu in čustvovanju, seveda. In začnem upat, kar pa vedno vključi neko pričakovanje. Kar pa je že samo po sebi neza-upanje v (pa recimo) Višjo Inteligenco.
zepo wrote:
Mislim, da je mnogo bolj bremeneče ukvarjanje s preteklostjo.
Hm, jaz sem tole zaznala podobno – res ukvarjanje s preteklostjo obremeni človeka – a če prideš kaki zadevi v srž, se tudi razbremeniš. Medtem zaznavam ukvarjanje s prihodnostjo na način, da izčrpava, če sloni le na upanju kr tak…
zepo wrote:
Psihologija upanje omenja v sferi pozitivnega mišljenja. Upanje lahko tudi pogledaš kot prepričanje… in ne vidim čemu bi to morala izklopiti?? Vsi mi govorimo o tukaj in sedaj, obenem pa si želimo narediti nekaj boljšega – od tukaj in sedaj…torej v prihodnje. Vsako ozko gledanje na določene psihološke procese in strogo sledenje določenim principom, ki niso v tvojem srcu, ni v redu. Upanje je želja za boljšim jutri…Ne vidim nič napačnega v tem- odvisno katere elemente vsebuje tvoje upanje. Upanje je pozitivno mišljenje, namen, je nasprotje pesimizma ali “praznine” v duši. Obenem je upanje tudi gorivo za aktivno delovanje, če upaš, navadno tudi zaupaš- vase, v življenje, v možnost sprememb…Po moje je upanje nekaj povsem pozitivnega..marsikoga je sprevilo pokonci, ko je bil na podnu. Iz upanja, realizacije se spontano gradiš tudi osebnostno- pridobivaš samozavest-postopoma.
Tole sem pred leti trenirala.
“Lojzka” (Hay) je bila čudovito izhodišče. In ne rečem, do neke mere je celo funkcioniralo.
Nato pa sem na Qantecu hipoma spoznala tole: “karkoli si rabim dopovedovat, afirmirat, vbijat, ponavljat, sugerirat itd… je pravzaprav izjemen dar: poda mi informacijo, kje je stvar v temelju (moji globini) točno drugačna / nasprotna od tiste, kar si moram dopovedat.
Torej je (zame) vsaka pozitivna misel Informacija, in prav NIČ več. Nima ne moči ne energije, da bi karkoli iz negativnega spremenila.
Vem, da je to odkritje “tople vode” – a od tedaj so mi pozitivne misli moj notranji vodnik, kje sem negativno nastrojena, naravnana, sprogramirana, itd. In to mi je v veliko pomoč pri spoznavanju same sebe – ne take, kot bi rada bila, temveč točno take, kakršne sem
Ko ni ne neg. ne poz. misli – jaz pa se počutim izpolnjeno, hvaležno … tedaj je poslanstvo “pozitivnega mišljenja za bodočnost” ŽE realizirano – tukaj in zdaj.
Tako jaz vse skupaj doživljam – lahko je seveda čist naokrog drgač
Irena
