Reply To: Želje
[/QUOTE]
Če se spomniš, sem v šoli omenjal Piageta v kontekstu njegovih proučevanj vedenja otrok – ena njegovih teorij (pa ne le njegovih) je, da se dojenček v zgodnji fazi počuti del celote in ne šteka, da je ločena entiteta. Lahko bi rekli, da doživlja svet podobno kot odrasel človek, ko je v meditaciji – pogosti so komentarji, da se folk takrat počuti popolno, da ima vse, kar rabi … Ko pa se začne otrok začne počutiti kot ločena entiteta (ko zašteka, da je recimo Polona), pa izgubi občutek popolnosti in nastopi vprašanje jaz sem kaj? To vprašanje potem skozi razvoj zafilamo s prepričanji “kaj smo” in “kaj nismo”. Ampak zelo podoben je tudi razlog za pojavljanje želja – občutek nepopolnosti, ki ga želimo zapolniti z neko materialno željo (nov avto, nova frizura, zveza z neko osebo …). Ena od definicij želje je, da gre za nezasitno čustveno lakoto. Poglejva pa si še nekaj dejstev:
– Želje te usmerjajo iz stanja tukaj in sedaj (želiš si, da bi bil drugje, da bi bil drugačen, da bi imel boljši avto …) in verjamemo, da nam bo izpolnitev želje čustveno napolnilo. Pa ni tako. Po krajši fazi zadovoljstva, smo spet nezadovoljni in si zaželimo nekaj, za kar menimo, da nas bo čustveno izpolnilo. Pa tudi na sami poti do uresničitve želje si fokusiran na cilj, ne na pot (spet nisi tukaj in sedaj).
-Želje so umetne. Ne zgodijo se “kar tako”, ampak jih generirajo vrednote, ki so nam jih vcepili v procesu vzgoje/odraščanja. Če je temu tako (in je), so torej želje posledica vpliva NV polj.
Zdaj boš rekla, kaj pa kariera, ali si ne smem želeti, da v življenju uspem?
Veliko smo že govorili o tem, da nam v procesu vzgoje/odraščanja “naložijo” kup programov, zaradi katerih se ne zavedamo svojih dejanskih potreb. Vcepijo ti recimo željo, da boš zdravnik in potem začneš hoditi proti temu cilju, morda pa to sploh ni tisto, kar te resnično veseli in ni področje, na katerem lahko največ daš, se najbolj razviješ, največ prispevaš v kolektivnem smislu.
Ampak mimo tega pač ne moremo. Ampak ko govorimo o občutku, ko začutiš, kaj je zares “tvoje”, običajno uporabimo termin vizija, ne želja. Ko uresničuješ svojo vizijo, se ti dogajajo srečni slučaji. Ko začutimo potrebo, da nekaj naredimo/imamo, se mi zdi pomembno, da ozavestimo iz kje ta potreba izhaja (moč notranjega opazovalca) in potem vidiš, ali gre za namero NV polj ali tvoje biti.
Že v drugih temah sem večkrat poudaril, da ni z denarjem in materialnimi dobrinami nič narobe, če niso sami sebi namen. Oglejva si primer novega avtomobila – lahko si ga ŽELIŠ zato, da boš videti večja faca, lahko pa se recimo pojavi potreba po novem avtomobilu iz povsem drugih vzgibov – rabim recimo terenski avto, ker so moji najljubši placi za ribičijo težko dostopni oziroma vodijo do njih slabi kolovozi. Ko torej želiš nekaj materialnega zato, da ti bo to pomagalo k lastnemu izrazu, je to o.k.
Morda bo kdo rekel, da bi šel svet v franže, če bi bili vsi v stanju tukaj in sedaj, če ne bi stvari planirali … Planiranje je v današnjem svetu potrebno, ampak fokus naj ne bo na cilju, ampak na poti do njega – kot pri alpinistu, ki je maksimalno osredotočen na vsak korak, a hkrati ve, kam gre.
P.S. – včasih je ful težko pogruntat, ali gre za željo/namero NV polja ali tvojo resnično potrebo. Recimo – žejen sem in spil bi kokto 
. Definitivno gre za prvine enega in drugega.
