Reply To: Želje
Irena wrote: Četudi se šele zadnje čase definirano ukvarjam s “prihodnostjo”, me pa že več let zaposluje nekaj na isto tematiko, saj vsi poznamo tisto o …vera, upanje, ljubezen…
Ko poslušam ali berem različne vere, verovanja, itd., so si pravzaprav v srži vsi enotni glede ljubezni, glede vere manj, za upanje pa se mi zdi, da bi ga bilo treba “črtati”UPANJE – kolikor mi je to uspelo prerešetati iz vseh možnih vidikov, se upanje vedno in zmeraj nanaša na prihodnost. Čim nekaj upam, se odmikam od zdaj in tu.Navkljub temu sprašujem – je morda tudi lahko drugače? Oziroma kdo dojema upanje drugače kot jaz?(a prosim, ne za-upanje in kakšne druge sestavljanke).
Lp, Irena
Lepo pozdravljena Irena
In kaj, če imaš občutek odmika od tukaj in sedaj ? Ne misli, da zavedanje tukaj in sedaj izključuje bodočnost, v bistvu je uperjeno v bodočnost, ker določene stvari, ki jih sedaj počneš, se bodo realizirale (v obliki posledic- rezultatov) v prihodnje. Mislim, da je mnogo bolj bremeneče ukvarjanje s preteklostjo.
Psihologija upanje omenja v sferi pozitivnega mišljenja. Upanje lahko tudi pogledaš kot prepričanje… in ne vidim čemu bi to morala izklopiti?? Vsi mi govorimo o tukaj in sedaj, obenem pa si želimo narediti nekaj boljšega – od tukaj in sedaj…torej v prihodnje. Vsako ozko gledanje na določene psihološke procese in strogo sledenje določenim principom, ki niso v tvojem srcu, ni v redu. Upanje je želja za boljšim jutri…Ne vidim nič napačnega v tem- odvisno katere elemente vsebuje tvoje upanje. Upanje je pozitivno mišljenje, namen, je nasprotje pesimizma ali “praznine” v duši. Obenem je upanje tudi gorivo za aktivno delovanje, če upaš, navadno tudi zaupaš- vase, v življenje, v možnost sprememb…Po moje je upanje nekaj povsem pozitivnega..marsikoga je sprevilo pokonci, ko je bil na podnu. Iz upanja, realizacije se spontano gradiš tudi osebnostno- pridobivaš samozavest-postopoma.
Lepo bodi
Matjaž