Reply To: Želje
zepo wrote:
hotel sem Ireni podati le preprosto mnenje, da upanje samo po sebi ne pomeni nikakršnega negativnega izraznega segmenta duše…
Matjaž – ne bom se vpletala v vajino razpravo s Tadejem – oba sta mi vsak po svoje resnično pomagala. HvALA.
In četudi ne boš čutil / dojel kot jaz, ti moram napisat, da si ZADEL PIKO NA I : jaz (trenutno) čutim prav to, kar si napisal o upanju, da ni. Meni vsaka sekunda dneva med upanjem dokazuje, da je upanje stran vržena energija čustev in misli, in da z upanjem “kradem Bogu (in sebi) čas”. Pretiravam, a vendarle:
Naj upam, da se otroku ne bo nič zgodilo, ko sede v avto? Torej me je strah, da se bo… In nisem pri sebi, temveč v mislih z njim…
Naj upam, da se otroku v šoli ne pokaže cvek? Torej mi je težko, da se bo… Spet sem šla na sprehod stran od sebe… in kličem lava dok spava…
Naj upam, da bolni ozdravi? Torej bolnega cementiram v bolezen… Pa še tej osebi – sem se umaknila – pa kaj, če je zdrava ali bolna – taka kot je, jo ne sprejemam…
Naj upam, da bo smrt dostojanstvena?
Naj upam, da zadanem na lotu?
Naj upam, da bom spravo dosegla?
Naj upam, da bodo prazniki/počitnice lepi?
Naj upam, da bo dimnikar prišel?
Naj upam, da bom ob 14.h res lahko šla domov iz službe in ne bo treba potegnit?
Naj upam, da prijateljica ne znori, ko izve…
Naj upam, da me partner res ljubi?
Naj upam, da je na oni strani res takooo lepoooo?
Naj upam, da se mi ne predre guma?
Naj upam, da me ne izstrelite iz foruma, ko nakladam o upanju?
In tak dalje in tak dalje…
Vem, da so primeri otročji, a jaz res ne vidim enega razloga, da bi bilo upanje upravičeno in še bolj – koristno.
Morda res pelje upanje – v ZAUPANJE…. in je treba pač do tu priti… Sicer pa upanje iz mojega zornega kota BLOKIRA. Mogoč sem se ga zdaj dokončno znebila 
Irena