Reply To: zanimivosti
SKRITA SPOROČILA
Kaj rečemo: Kar jokaj kolikor hočeš, ne bom te spet vzela v naročje.
Kaj mislimo: Srce se mi trga, ampak strokovnjaki že vedo, kaj govorijo.
Dojenček
Kaj rečemo: Konec dojenja – zato si že prevelika.
Kaj mislimo: Rada bi nadaljevala z dojenjem, samo ne morem kljubovati kritikam sorodnikov.
Kaj misli otrok: Izgubila sem najpomembnejšo stvar v mojem življenju: dolga obdobja ljubkovanja in prehrano, ki mi najbolj ustreza. Morala sem narediti nekaj groznega. Sigurno sem grozna oseba.
Kaj rečemo 20 let kasneje: Zakaj tako veliko piješ?
Dveletnik
Kaj rečemo: Ne moreš več priti v našo posteljo. Saj ne boš osamljena. Poglej, tu je prekrasen medvedek, ki ti bo delal družbo.
Kaj mislimo: Babica misli, da je napačno imeti otroka v zakonski postelji. Nisem prepričana, zakaj je tako, vendar je za nas pomembneje, da ustrežemo njej kot pa tebi. Kakor koli, medvedek bi te moral osrečiti.
Kaj misli otrok: To ni pošteno! Oni se ljubkujejo z resnično osebo. Ne poznajo me dobro. Ni jim mar za moje občutke. No, vsaj tega medvedka so mi dali.
Kaj rečemo 20 let kasneje: Vem, da si razburjena, ker je Tom prekinil s tabo, vendar ali ne pretiravaš z vsem tem nakupovanjem? Ti bodo vse te stvari pomagale, da se boš počutila boljše, ker te je nekdo zapustil? Kdaj si postala tak materialist?
Štiriletnik
Kaj rečemo: Veš, da ne smeš udariti svojega brata. Tako te bom našeškal, da ne boš nikoli pozabil.
Kaj mislimo: Mora obstajati boljši način reagiranja, vendar je tako vzgajal moj oče, zato je sigurno pravilno.
Kaj misli otrok: Brat me je tako razjezil, da sem ga udaril. Zdaj je oče tako jezen name, da me je natepel. Domnevam, da odrasli lahko udarijo, otroci pa ne. Sprašujem se, kaj naj storim, ko se razburim. No, nekoč bom tudi sam odrasel.
Kaj rečemo 20 let kasneje: Pretep v baru? Odrasli se ne tepemo samo zato, ker smo razburjeni. Nikoli te nisem učil, da se zatečeš k nasilju!
Šestletnik
Kaj rečemo: No, to je velik dan zate. Naj te ne bo strah, samo naredi vse, kar ti naroči učiteljica.
Kaj mislimo: Prosim, ne delaj mi sramote z obnašanjem v šoli.
Kaj misli otrok: Toda mene je strah! Nisem pripravljen zapustiti staršev za toliko ur na dan. Morajo biti že utrujeni zaradi mene. Morda me bodo imeli raje, če bom ubogal učitelja, in mi pustili, da ostanem doma.
Kaj rečemo 20 let kasneje: Kaj? Tvoji prijatelji so te nagovarjali k jemanju drog? Ali delaš tisto, kar ti drugi rečejo, da delaj? Ne znaš misliti z lastno glavo?
Osemletnik
Kaj rečemo: Učitelj pravi, da v šoli ne poslušaš. Kako se boš sploh naučil kaj pomembnega?
Kaj mislimo: Če mojemu otroku ne bo nikoli nič pomembno, se bom počutila neuspešno.
Kaj misli otrok: Ne zanima me, kar govori učitelj, vendar mislim, da to najbolj pozna. Stvari, ki mene zanimajo, sigurno niso pomembne.
Kaj rečemo 20 let kasneje: Star si 28 let in še vedno ne veš, kaj bi počel v življenju? Te sploh kaj zanima?
Desetletnik
Kaj rečemo: Še en krožnik si razbil? Pozabi, bom sama oprala.
Kaj mislimo: Vem, da bi morala biti bolj potrpežljiva s tabo, ampak vsaj na ta način bo posoda pospravljena.
Kaj misli otrok: Fant, kako sem štorast. Bolje, da sploh ne poskusim več pomagati.
Kaj rečemo 20 let kasneje: Hočeš to delo, pa se ne boš niti prijavil? Moral bi imeti več zaupanja vase!
Dvanajstletnik
Kaj rečemo: Pojdi ven in se igraj s prijatelji – z njimi bo bolj zabavno kot če visiš doma cel dan.
Kaj mislimo: Vem, da bi morala preživeti več časa s teboj, ampak imam toliko dela. Dobro, da je toliko otrok okoli nas.
Kaj misli otrok: Želim delati stvari skupaj z mamo in očetom, pa sta vedno tako zaposlena. Mislim, da me imajo prijatelji raje.
Kaj rečemo 20 let kasneje: Nikoli nas ne pokličeš ali obiščeš. Ti ni mar za naše občutke?
Štirinajstletnik
Kaj rečemo: Prosim, pojdi ven iz sobe. Z očetom se imava nekaj osebnega za pogovoriti.
Kaj mislimo: Imava nekaj skrivnosti, za katere bolje, da ne veš.
Kaj misli otrok: Nisem zares del te družine.
Kaj rečemo 20 let kasneje: V zaporu si? Zakaj nam nisi povedal, da imaš težave? Ne veš, da v družini ni skrivnosti? Tako zelo smo se trudili. Kaj smo naredili narobe?
Vir: Jan Hunt, Hidden Messages