Reply To: Vloga zdravilca v procesu zdravljenja

[Robert Zupančič]

Cristina wrote: Nekdo je napisal (žal ne vem kater), da včasih pa med zdravljenjem zdravitelja človek tudi umre in da se bo zdravljenje pač odrazilo v naslednjem življenju. Mogoče se bo s to razlago potolažil nekdo, ki verjame v reinkarnacijo, večina pa mislim, da bi veliko raje doživela ozdravitev v tem edinem življenju, ki ga ima.

Cristina, menim, da si narobe razumela ta zapis. Ni smisel, da bi se zdravljenje kakorkoli “odrazilo” v naslednjem življenju, saj se v tem pogledu povsem strinjam s tabo, da bi človek kar sedajle, v tem življenju “veliko raje doživel ozdravitev”, pač pa sem sam v tem kontekstu napisal preprosto to, da človek kdaj med procesom zdravljenja umre preprosto zato, ker je zadeva šla že “čez rob”. Ko se bolezenski simptomi na telesni ravni tako “razpasejo”, da ti ne more pomagati več niti “živ bog”, človek pač umre. Če bi bilo namreč kako drugače, bi vsi živeli po 100 let ali več, prav tako pa bi lahko ozdravili tudi vse invalide in druge poškodovane ljudi.

Ker bolezen v duhovnem smislu razumem kot orodje, s katerim duša opozori nase (duša je zelo tiha, vendar ima sredstva, da opozori nase), to pomeni, da tekom življenja duša “čaka” in opazuje, kdaj se bomo zdramili k duhovnemu prebujenju, t.j. k “delu na sebi” (to seveda ni samo prebiranje duhovne literature, joga, meditacija itd.), in ko vidi, da se nič ne dogaja, začne opozarjati nase z izdajanjem “rumenih kartonov”, ki predstavljajo najrazličnejše blažje oblike bolezni. Sčasoma, ko ugotovi, da rumeni kartoni ne zaležejo, pa izda “oranžni karton” (tega v nogometu sicer ne poznajo:)), kar predstavlja resnejšo bolezen (recimo rak), kjer pa človek še ima ZADNJO možnost, da nemudoma ukrepa. Če človek spusti iz rok tudi to zadnjo priložnost, mu duša izda “rdeč karton”, kar pomeni, da človek zboli neozdravljivo, kar pomeni, da je duša nad takšnim nekooperativnim telesom že obupala in ker ne vidi več nobene prave perspektive, poskrbi, da se takšno življenje predčasno zaključi po hitrem postopku in zapusti telo.

No, to dinamiko se da razložiti še na druge načine, kot na primer posledico psihosomatskega stresa, ki je posledica nerazrešenih vzorcev in čustvenih bremen iz otroštva. Določen psihičen odziv tako povzroči motnjo v eteričnem telesu, ta pa se odrazi kot motnja na fizični ravni: celice so lahko prikrajšane pri oskrbi s hrano in kisikom ali pa so v primanjkljaju; v obeh primerih se signal preko živčnega sistema posreduje v možgane, kjer bolečino registriramo. Bolečina naznani, da se v določenem organu dogaja neobičajen, od normalnega stanja različen proces, ki ga imenujemo bolezen. Ni vedno nujno, da neka psihološka motnja povzroči bolečino. Lahko gre le za moteno funkcionalnost. Kratkovidnost npr. je pogosto posledica notranje “odločitve” (lahko tudi na povsem nezavedni ravni kot posledica vzorcev) oz. psihičnega ukaza, da dogodkov v oddaljeni prihodnosti ne želimo doživeti in se raje zatekamo v varno sedanjosti. Oči vzamejo ukaz “dobesedno”: zameglijo vse, kar je nekoliko odmaknjeno od njih. Komur se je vid na hitro poslabšal, naj se spomni dogodkov ali travm, ki jih je takrat preživljal.

Kako pa je z virusi in bakterijami, ki naj bi bile odgovorne za bolezni (vsaj tako vztrajno trdi uradna medicina)? Živi organizmi lahko na telo vplivajo takrat, ko je “podrt” imunski sistem človeka, torej, ko se poruši harmonija v telesu. Porušena harmonija pomeni, da je nekaj v našem življenju narobe, kar je oslabilo našo imunsko trdnost in omogočilo oz. dovolilo virusom vstop. Tisto, kar razumemo kot vzrok, je v resnici posledica nečesa, kar ne poznamo dovolj ali pa se s tem še nismo začeli ukvarjati.

Včasih je škoda na fizičnem nivoju že prevelika, da bi jo lahko popravil (invalidnost itd.), kar pa ne pomeni, da ni vredno živeti in se truditi za duhovno prebujenje. Tukaj imaš zelo lep zgled, Ozelota, ki je prikovan na invalidski voziček, pa ga poglej, kako intenzivno sodeluje v tukajšnjih razpravah in izžareva več življenja in predvsem VOLJE do življenja, kot marsikdo med nami!

Praviš, da si “poskusila” to in ono… POSKUSILA… Dokler boš samo poskušala, ne boš prišla nikamor. Nehaj poskušati, ampak preprosto NAREDI. Če bi vsak samo POSKUŠAL narediti prvi korak na poti dolgi tisoč korakov, bi še vedno stal na izhodišču. Samo, če NAREDIŠ prvi korak, in nato še drugega, tretjega itd, boš ZAGOTOVO prišla do cilja, pa čeprav polžje počasi… Seveda pa so tukaj zelo pomembna tudi tvoja JEDRNA PREPRIČANJA, ki bodo odločala o tem, ali bo s tvojim zdravjem kaj bolje, ali ne. Preberi si moj citat spodaj, pa ti bo vse jasno. Praviš, da “četudi bom rešila veliko tega MENIM, DA TO NE BO ODPRAVILO SIMPTOMOV…”. Seveda ne bo, ker si se že sama ODLOČILA in DOLOČILA, da bo tako. Kako lahko sploh pričakuješ, da bo kako drugače?! “…ima alternativa zvezane roke”. Če ti tako VERJAMEŠ, potem imaš prav – vsaj v tvojem primeru, kot pa si ugotovila tudi sama.

ROBERT ZUPANČIČ

Lepo je če deliš