Reply To: Vloga zdravilca v procesu zdravljenja

[Robert Zupančič]

Na najbolj klasično in stereotipno vprašanje, ali smo res vsi lahko zdravilci, bom odgovoril z besedami Marjana Ogorevca, ki jih je izrekel v intervjuju za Jano: “Srbi imajo rek, da iz dreka ne moreš narediti pite, če pa jo, je to
drekasta pita. Vsi smo za kaj dobri, nismo pa vsi dobri za vse. Znani
bioterapevt Domančič, na primer, je na svojih seminarjih za bioterapevte
usposobil tisoče ljudi; trdi, da smo lahko vsi enako dobri. Ampak po
mojem ne moremo biti. Predvsem je zelo malo ljudi sposobnih vzpostaviti
dobro komunikacijo, ki je nujna. Potem je treba imeti večji naravni
potencial, kot ga imajo povprečni ljudje. Rodimo se z različnimi
potenciali, tudi v skladu s tem, zakaj smo na tem svetu. Instantni
pristop ne deluje.”

Tadej bo znal pritrditi, da tudi v zdravilstvu obstaja t.i. energetski potencial, ki se ga meri radiestezijsko. Obstaja tudi t.i. radiestezijski potencial, vendar je to izven konteksta te teme. Seveda se da z delom in vajo ta potencial ustrezno dvigniti, kot mišico na fitnesu. Vendar pa spet velja, da ne more biti “vikend” kuhar, tako dober kot profesionalni kuhar, ki 8 ur ali več kuha v neki restavraciji. Morda bi mi kdo ob tem oporekal, zakaj se ves čas “obešam” na trajanje izobraževanja, kot, da je to tako zelo pomembno. Pravzaprav res ni, kajti poznamo anekdoto, ko je nekdo prišel k zobozdravniku in vprašal koliko stane ruvanje zoba. Ta mu je odgovoril, da 50 EUR, nakar je pacient vzkliknil: “Kaj, za pet minut dela mi boste vzeli 50 EUR?” Zobozdravnik je odvrnil: “No, saj, če želite, ga lahko ruvam celo uro.”

Ni torej sporno, da nekdo pridobi “instant” znanje v enem vikendu, bolj je sporno to, da se potem brez kakršnekoli prakse in pridobivanja izkušenj loteva “zdravljenja”. Pravzaprav je to zavajanje uporabnika storitev, ker pa ljudje vendarle niso neumni, pač pa celo narobe, čedalje bolj razgledani, zato vse takšno znanje in storitve, ne jemljejo preveč resno. Kot lahko razberemo iz Ogorevčevega odgovora na vprašanje, je problem v tem, da nekateri ponudniki znanja trdijo, da LAHKO to počne VSAKDO preprosto tako, da se prikaže tam z denarjem in ob koncu dobi plaketo “zdravilec”.

Velik korak naprej na temu področju je naredil Tadej s svojo, z GZS-jem usklajeno bioterapevtsko šolo. Tako kot ne more biti nekdo zdravnik, če je naredil vikend seminar iz ortopedije, ampak mora obiskovati fakulteto in potem še specializacijo, tudi ne more biti kvalificiran zdravilec nekdo, ki je opravil vikend seminar neke zdravilske metode. Ne, PREDEN je pridobil tudi drugo ustrezno znanje in ga ustrezno zagovarjal. Navsezadnje gre tudi za vprašanje etike, morale, psihologije, poslovanja, če hočete, in še česa. Tega večinoma na “instant” seminarjih ne učijo. Ne bi imel nič proti, če bi obstajal nek zakonsko določen okvir, znotraj katerega bi zdravilci izvajali svojo dejavnost. Da bi tudi obstajal nek univerzalni standardiziran cenik storitev za različne dejavnosti, kot ga poznajo odvetniki, notarji, računovodje idr. In, da bi potem to tudi izvajali z ustreznim nadzorom. Res da je vse to že uzakonjeno v Zakonu o zdravilstvu, vendar pa kaže, da se ga ne izvaja, še manj nadzoruje. Kaže, da je bil pisan sam sebi v namen, ali kot se je izrazil Ogorevc: “Nekateri ljudje na ministrstvu za zdravje so bili pri pripravi zakona o
zdravilstvu negativno usmerjeni, kot da to ne deluje, da gre za učinek
placeba in da je samo to izhodišče, na podlagi katerega se lahko
pogovarjamo. Kar je seveda težko.” Zakona o zdravilstvu seveda ne bi smeli pisati zdravniki, sploh ne pri nas, saj so enostavno preveč nastrojeni proti alternativi (in v nekem pogledu tudi ne čisto brez razloga) in navsezadnje niso kompetentni na temu področju, pač pa bi bilo v zakon treba vnesti predvsem regulative glede omejitev KDO in pod kakšnimi POGOJI se lahko ukvarja s to dejavnostjo. Ne vem, zakaj je v Avstriji in Nemčiji možno spisati tak zakon, ki tudi deluje, pri nas pa ne.

Lepo je če deliš