Reply To: veliko je tehnik duhovnega razvoja,vaša najljubša?
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › veliko je tehnik duhovnega razvoja,vaša najljubša? › Reply To: veliko je tehnik duhovnega razvoja,vaša najljubša?
tadej pretnerTole je prenešeno iz teme Svetlobne krogle – orbi:
JernejG wrote: Ta vikend sem na dušek preletel nekaj knjig Lazareva o kramični diagnostiki, pa se mi je vtisnila v spomin večkrat omenjena ideja o razliki med pomočjo človeku, da doseže uresničitev svoje želje in pomočjo človekovi duši.
Z brskanjem po duhovnosti se ukvarjam šele zadnjih nekaj let. Poslovna pot me je pripeljala do srečanja z nevrolingvističnim programiranjem. Tu sem dobil ogromno tehnik za reševanje problemov, a bolj malo za njihovo ugotavljanje. Nekako tako, kot da bi imel samo tisti del antivirusnega programa, ki viruse le izbriše, najde pa ne.
Vmes sem napravil izlet v astrologijo in thetahealing, pa ne morem reči, da me je katera izmed njiju posebej prepričala.
Imam pa čedalje večjo željo popravit na sebi tisto, kar je zafuranega, ker imam nek občutek, da se vleče že skozi generacije. Na trenutke se mi zdi, kot da nimam izbire počet česa drugega. Zato se malo ogledujem tudi po tematikah, ki jih obravnavate na tem forumu.
Nevrolingvistično programiranje je metoda uma, kot je potreba uma tudi ta, da razume, zakaj se je »nekaj« zgodilo. Gre za zakoreninjen zahodnjaški pristop, ki temelji na predpostavki, da bomo zdravi in srečni, če se bomo soočili s preteklimi travmami, potisnjenimi strahovi, stvarmi, ki jih v nekem momentu nismo hoteli videti ter prepoznali področja, na katerih smo čustveno šibki. Da se razumemo – pri določenih problemih, ki se odražajo s posttravmatičnimi problemi je podoživljanje in čustvena predelava situacije, v kateri je nastal problem sicer koristno, a povedati hočem nekaj drugega. Globalno je ta pristop usmerjen k negativnostim. Temelji na prepričanju, da vsebuje vsaka boleča izkušnja sporočilo – ko ga prepoznamo, naj bi bolezen/nesrečnost izginila. Vendar so v resnici mnogi tipi trenutkov neugodja nekaj povsem življenjskega in niso vedno pokazatelj, »da z nami nekaj ni v redu« (primer: v nas je inkodirana želja po ekspanziji in recimo v fazi, ko čutimo, da bi morali začeti živeti samostojno, a smo še vedno pri starših, se počutimo nelagodno).
Tegale mi verjetno ne boš verjel na besedo, saj je za to, da nekatere stvari dojamemo, običajno preprosto potrebna določena kilometrina, ampak upam si trditi, da večina tistih, ki dojamejo, da izhajajo trije največji kolektivni strahovi (nisem dovolj dober, strah pred tem, da bom zapuščen in strah pred tem, da se predamo) iz občutka ločenosti od celote, nima več potrebe po brskanju za vzroki posameznih težav, saj je stvar podobna, kot da bi se ukvarjal z drevesom, a na račun tega zanemaril gozd. Namig, kako na pravo pot je tudi ena od definicij ozdravitve, ki mi je totalno všeč: »Ozdravitev je preobrazba postopka razpadanja življenja v postopek vrnitve k življenju.«
Torej – v tvoji biti je potreba po interakciji s celoto, s tem, da so tvoje aktivnosti usmerjene k osebni rasti v interesu celote. In treba je le priti do gibal, na ravni katerih to čutiš. Teh pa se ne moreš naučiti ali jih »vprogramirati«, ampak moraš zanje preprosto narediti prostor tako, da v sebi postopoma širiš cono praznega prostora, ki je pogoj za to, da tvoja bit pride na površje. Zadevo je moč izpeljati precej enostavneje, kot da mentalno iščeš vzrok posameznega problema in se ga potem (spet mentalno) lotiš, saj na ravni uma bistvenih premikov sploh ne more narediti. Saj veš – stanje zavesti, ki te je pripeljalo v nek problem, te iz tega problema na more “potegniti”.
tadej pretner2011-06-30 16:22:01