tadej pretner wrote: Torej – stvari, po katerih sprašuješ, so v bistvu pomembne bolj ali manj le v zvezi s kremacijo. In kdo ti jih sploh lahko natančno razloži? Najbrž nihče. Nazadnje ponavadi sprejmemo neko filozofijo, ki se nam zdi najbolj verjetna in mislimo, da vemo.
Pri umirajočih je pomembneje nekaj drugega, kar je v tejle temi že bilo omenjeno – umirajoči človek ima spontano potrebo po zapiranju energijskih krogov (vrnitve energije iz sidrišč, kjer je imel fiksirano (zamere, slaba vest, občutek krivde …). In žalost svojcev ob njegovi smrtni postelji takšne odprte kroge ustvarja. V skrajnem slučaju se zgodi, da se kot odziv na to žalost v njegovem astralnem telesu pojavi tak čustven naboj, da le to potem fizično smrt preživi – potem govorimo o duhu oziroma tem, da duša “ni mogla čez”. A ni tako. Čez je že šla, ampak tako kot imamo za življenja sidrišča energije v določenih subjektih/objektih, ima verjetno lahko tudi duša takšna energijska sidrišča v tovrstnih “bitjih” in torej na nek način ni celovita.
Se tudi zgodi, da sprejmemo neko filozofijo, ki nam je bližja kot druge.
Je pa kar velika razlika med ‘misliti’ in med ‘vedeti’.
Ker poglej, pri raziskovanju notranjih svetov obstajajo zakonitosti, podobno kot pri usvajanju običajnega znanja. Npr. osnov kemije se bom naučila iz učbenikov, ki so jih napisali kemiki. Znanje bom poglabljala s poskusi, ga dopolnjevala in nadgrajevala, dokler ne bom usposobljena za samostojno delo na tem področju.
Popolnoma isti je princip spoznavanja svojih (in božjih) globin. Najprej se učim iz knjig in pričevanj, ki so jih napisali tisti, ki izkušenjsko vedo, česar jaz še ne vem. Znanje poglabljam z meditacijo, izkušnje (=pokrajino) primerjam z “zemljevidi” vidcev in modrecev, ki poti in stranpoti poznajo bolje kot jaz. Ne narobe razumet, ne gre za kopiranje tujih izkušenj. Hodim po lastni pokrajini, le z zemljevidi vidcev si pomagam.
Imam občutek, da je znanje modrih danes kar razvrednoteno. Kot da nihče do zdaj /pred nami ni prišel do razsvetljenja. Jaz se pa zanesem na stara znanja. Hvala bogu, mi ni treba vse od začetka tavati v temi, ker imam zelo uporabne zemljevide. Komu naj sploh verjamem, če ne zemljevidom modrih izkušenih starcev? Prav ti stari mojstri so mi druge svetove zelo dobro razložili. Ko se to znanje spoji z izkušnjo, ne gre za verjetje (=mislim da je tako), temveč za vedenje.
Ko človek ve, kako je sestavljen in kako deluje, je isto kot bi poznal anatomijo in fiziologijo. Nič mi ni treba na novo odkrivat, ker je že vse odkrito! Z izkušnjami lahko samo potrdim, iz katerih teles je osebnost in kako izgledajo. Ker pa lahko ta nižja telesa opazuješ le z nečim finejšim, je izhodišče opazovanaj znotraj duše. Ta je vedno celovita.
Astralno oz. čustveno telo vedno preživi fizično smrt. Glede na razvitost posameznika je krajši ali daljši čas v čustveni sferi, kjer rešuje zamere, pričakovanja, krivdo in slabo vest, nakar umre in nosilec zavesti postane tisto telo, ki je takoj za astralom in po gostoti malce finejše. To pa je telo konkretnega mentala (nižji um), s katerim bivamo v krščanskih nebesih in rešujemo zagonetke miselnih tvorb, ki so nas za časa utelešenja vodile in/ali omejevale.
Res obstajajo tudi olupki astralnih teles, ki lahko samostojno živijo naprej. Prav te astralne olupke med drugim opisuje Pavel Matej Rak v svoji trilogiji o obsmrtnih izkušnjah. Tibetanska knjiga življenja in umiranja, Egipčanska knjiga mrtvih, pa Usoda duš, te knjige govorijo o nivojih bivanja in zavedanja. Dobro je, da smo na smrt pripravljeni in da vemo, kaj se takrat dogaja. Da ne bomo takšni ko ena stara gospa, ki je po odklopu iz fizičnega telesa lebdela v preostalih energijskih telesih nad posteljo in ni mogla verjet, da še vse vidi, vse spremlja in se čudi, da je to sploh mogoče.
