Reply To: Umirajoči; umrli
Vesna wrote:
Kakšna filozofsko obarvana nedelja nam ne more škodit. Že ime pove, da se v nedeljo ne sme delat, zato da se lahko časti Boga. Se tudi po filozofsko da Bogu peti čast in slavo, a ne?
Objektivno – subjektivno, to je zdaj vprašanje.
Vsi se bomo strinjali, da obstaja objektivni svet, ki ga zaznamo s petimi čuti. Za vse nas je položaj Slovenije enak, v južni Evropi na tej in tej zemljepisni širini…..Drevo, solata, muca, hiša…. in vse, kar je dosegljivo s fizičnimi čutili, je v fizičnem svetu objektivna stvarnost.Torej je subjektivno vse tisto, kar fizičnim čutom ni dosegljivo. Logočno!
Vesna, toplo priporočam, da si ogledaš katerega od duhovnih filmov, nastalih v zadnjih letih. Predvsem recimo film, ki so ga Hrvati naslovili z “Koji kurac uopče znamo!?” V njem sodelujejo s svojimi pogledi največji umi današnjega časa in razlagajo, kako doživljamo tisto, kar imamo za objektivno materialno realnost. Če se ti ljubi brati, ti podajam podrobnejšo razlago:
Materija je sestavljena iz atomov, sestava atoma kot takšna, pa je pretežno prazen prostor, čeprav “napolnjen” z nesluteno količino energije. Bit materialnega sveta je torej nefizična. Glede na to, da to velja tudi za materialno sestavo človeka, lahko rečemo, da hkrati živimo v več svetovih – materialnem svetu, kakršnega vidimo, v svetu atomov, svetu čistega duha, ne smemo pa pozabiti niti našega notranjega sveta, saj bistveno vpliva na percepcijo zunanjega. Tisto, kar percepiramo kot materialni svet, je prostorsko in časovno “urejeno” polje elektromagnetne (EM) energije, pretežno determinirane oblike in dovolj velike gostote, da jo lahko zaznamo z očesom. A za nas je resničnost tisto, kar nam sporočajo naši čuti, predvsem oči, ta resničnost pa je očitno na večih ravneh pogojena.
Kako doživljamo nek predmet, recimo nek sadež? – Preko podatkov, ki jih dobimo skozi naša čutila. Oko zazna EM polje sadeža, oziroma fotone, ki se reflektirajo od sadeža, ga prenese na mrežnico, hkrati pa možgani aktivirajo vse spomine, čustva in prepričanja, povezana s tem sadežom. V vidnem živcu se potem skup teh impulzov pretvori v tisto, kar vidimo. Zaradi molekul, ki jih sadež širi v okolje, začutimo njegov vonj, njegove kemijske spojine pa tedaj, ko vanj ugriznemo, povzročajo električno-informacijske tokove, ki jih preko jezika dešifrirajo možgani, kar prepoznamo kot okus. Če sadež primemo, začutimo preko stika s kožo njegovo obliko. Celostno spoznanje o sadežu torej dobimo, ko naši možgani predelajo to množico impulzov in v bistvu ne vidimo realnosti same po sebi, temveč sliko realnosti, kakršno je nastala v naši glavi na osnovi podatkov, ki smo jih prejeli s čuti in predhodno shranjenih asociacij, ki so se na opazovani object/subjekt nanašale.
Kar se tiče splošne percepcije materialne realnosti velja, da zaznavamo realnost, ki smo jo s svojimi čuti sposobni zaznati, realnost, katere zaznavo dopuščajo naša prepričanja in hkrati realnost , ki jo želi videti naš čustveni svet.
Na našo zaznavo vplivajo:
– Prirojene posebnosti, ki vplivajo na način naših odzivov na zunanje dražljaje (temperament, vpliv staršev in izkušnje/posebnosti prejšnjih inkarnacij.
– Prirojeni načini delovanja percepcije, vezani na prostor in čas, ki v možganih razporejajo različne podatke! Vendar pa zaznava otrok, tam nekje do tretjega leta starosti, realnost precej drugače kot odrasel človek, saj začne opravljati percepcija, oprta na prostor in čas, vidnejšo vlogo šele pri določeni stopnji razvoja. To je povezano z dejstvom, da do tretjega leta starosti v otrokovih možganih praktično ne zaznamo beta ravni aktivnosti.
– Sociološki moment – mnenja in znanje drugih, ki so vplivala na izgrajevanje našega odnosa do objekta/subjekta percepcije.
– Psihološki moment, ki je odvisen od vseh preostalih faktorjev, pomembnih za izgradnjo naše osebnosti, od njih pa je odvisno, kakšna čustva, misli in predstave bo v nas vzbudil neki objekt/subjekt percepcije. Načeloma precej jasno vidimo stvari, katerim v življenju dajemo prioriteto, nekaterih podrobnosti pa npr. zaradi predsodkov ali vnaprejšnjih sodb sploh ne opazimo.
V prejšnjem postu sem že omenil, da naši možgani obdelajo vsako sekundo okoli 400 milijard bitov informacij, zavedamo pa se jih le okoli 2000 bitov. In naša čustva so tista, ki “se odločajo”, na katere informacije bomo usmerili pozornost – predvsem gre za stvari, za katere imamo v dolgoročnem spominu shranjeno prepričanje, da so pomembne. Pravzaprav smo podobni radijskemu sprejemniku, ki iz množice signalov/programov, ki so ves čas v etru, sprejema le tistega, na katerega je nastavljen njegov potenciometer. Našo zavest odpre novim tipom in ravnem percepcije le novo znanje. Znanje pa ni zgolj informacija, temveč tudi njeno razumevanje in izkušanje.
Iz navedenega torej lahko zaključimo sledeče:
Človekova zaznava materialne resničnosti, ki je najtesneje povezana s pojmoma prostor in čas, ne ustreza tistemu, kar materialna resničnost v resnici je, pač pa je način percipiranja realnosti prirojen, povezan z razumevanjem in torej izhaja iz načina delovanja naših možganov. Če želimo razširiti percepcijo, moramo premakniti meje svojega znanja.
V kontekstu mehanizmov zaznave se dotaknimo še zaznavnih anomalij, kakršne so iluzije. Pri iluzijah pa gre za realne dražljaje, ki pa so zmotno interpretirani. Do njih pride najpogosteje zaradi močnih čustvenih stanj, prepričanj, želja in pričakovanj. Sprožijo pa jih lahko tudi nekateri dražljaji, ki so po svoji naravi takšni, da sprožijo v možganih napačne načine povezovanja informacij, kar se odraža v zmotni interpretaciji.
V filmu, ki sem ga omenil, kvantni fiziki o “objektivni” zaznavi fizične realnosti pravijo tole: Ko je Kolumb odkril Ameriko oziroma ko se je z ladjam približeval kopnu, tamkajšnji indijanci ladij sploh niso videli, ker v njihovih prepričanjih kaj takšnega ni moglo obstajati!!!! Videli so le valove, ki so jih ladje naredile.
Sama se odloči, ali jim boš verjela, ali ne.
Vesna wrote:
Iz tega sledi, da objektivno stvarnost dojemamo znotraj tiste ravni bivanja, kjer je končna postaja nosilca zavesti. Zdaj s fizičnim telesom zaznavamo fizični svet kot objektivno stvarnost. Ko telo ob smrti zapustimo, postane nosilec zavesti za kratek čas etrsko telo, ki ima tudi svoje čute, s katerimi etrski nivo dojemamo kot objektivno stvarnost. Vse ostalo je še vedno notranje – subjektivno. Po razpadu etrskega telesa zavest prenesemo na astralno telo, in s čutili tega telesa čustveni nivo doživljamo kot objektivno stvarnost. Isto se dogaja na konkretno-mentalnem nivoju. Tudi nivo miselnih kalupov je naša objektivna stvarnost takrat, ko je nosilec zavesti nižje mentalno telo. Po razpadu tega telesa postane za kratek čas objektivna stvarnost svet duše, ampak to je že druga zgodba. Ob vsakem prehodu se dobesedno rodimo v višji nivo zavedanja, prejšnjega pa doživljamo kot da smo se zbudili iz sanj.Pa ni potrebno glih umret, da bi se človek hotel zavedati ‘neobjektivnih’ notranjih svetov kot objektivnih. Edini pogoj je, da zna uporabljat čutila vseh ostalih teles. Da jih bo znal uporabljat, se mora od osebnosti najprej de-identificirat.Pri tem je lahko čist kanal kot Jakob Lorber, ki je pisal po notranjem nareku, med drugim tudi o življenju na drugoh planetih našega sončnega sistema in o življenju na Luni. Ni pisal o fizični ravni bivanja in zavedanja! Na mentalni, astralni in etrski ravni je vse polno prebivalcev. O teh prebivalcih je pisal.No, pa imamo filozofsko nadaljevanje nedelje
Glede na pasti zaznave grobe fizične realnosti je jasno, da je pri finejših plasteh subjektivni moment še toliko večji, zato je verjetno boljše, da rečeš, da so gornje faze selitve zavesti po smrti sad prepričanj te in te filozofije, pa ne bo imel nihče nobenih pripomb, sporno pa je gornje navedbe obravnavati kot neizpodbitno dejstvo.
Precej časa je že, odkar sem bral Lorberja, a v spominu imam, da je pisal konkretno o življenjskih pogojih na Luni, ki niso bili omejeni zgolj na to in to raven.