Reply To: Umirajoči; umrli
Sofija Luna wrote:
Normal
021
false
false
falseSL
X-NONE
X-NONEMicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-qformat:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin-top:0cm;
mso-para-margin-right:0cm;
mso-para-margin-bottom:10.0pt;
mso-para-margin-left:0cm;
line-height:115%;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:”Calibri”,”sans-serif”;
mso-ascii-font-family:Calibri;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-fareast-font-family:”Times New Roman”;
mso-fareast-theme-font:minor-fareast;
mso-hansi-font-family:Calibri;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;}
Hvala za odgovor.
Pa še eno vprašanje
bi imela, kakšno povezavo imata povečana telesna teža in prizemljenost (pri ljudeh, ki zaznavajo duše umrlih)? Se to lahko sprosti/spremeni?
Sofija Luna, postavila si precej bolj kompleksno vprašanje, kot je videti na prvi pogled.
Kaj je sploh prizemljenost?
Običajno pravijo, da je to pač stanje, ko si “mal v luftu”, zdravijo pa ga predvsem energijsko – Z RAZNIMI VAJAMI vkoreninjanja. A stvar je kompleksnejša. Veliko vlogo pri tem ima namreč to, v kakšni meri živimo svojo individualnost. Skozi vzgojo nam namreč instalirajo različne potrebe, kot so končati šolo, se zaposliti, ustvariti družino, imeti otroke, ustvariti materialno varnost …. Ampak ali imamo vsi dejansko takšne potrebe? Če naše dejavnosti niso usklajene z našo individualnostjo, pride do izkrivljanja vrednot, misli, čustev in življenja samega. Takrat izkušamo čustva, ki sploh niso naša, misli, ki niso naše in obnašamo se na način, ki je daleč od tistega, kar v resnici smo. Tudi vse to je zame neprizemljenost, pa čeprav je našteto fokusirano v povsem zemeljske sfere. Vse to generira utesnjenost in tu se pojavi tisti bolj klasičen odklon, ki ga razumemo pod besedo neprizemljenost – diferenca med našimi željami/fantazijami/hotenji nekega dela nas, ki si ustvari neke lastne ideale, in življenjem, kakršnega dejansko živimo. Vse skupaj je tesno povezano tudi s telesi bolečine (imamo nekje to temo). In če se hočeš prizemljiti, moraš obračunati s telesi bolečine.
Različne oblike debelosti imajo energijsko v ozadju podobno zgodbo – občutek nepopolnosti, nezadovoljstva in ogroženosti, ki lahko prihaja iz genskega ozadja, eneagramskega modela, nezadovoljenih osnovnih potreb v zgodnji fazi otroštva in teles bolečine, zato jaz ne bi sedaj vse skupaj dajal na isti imenovalec in skušal “spesniti” neko pravilo povezanosti zaznavanja duš, debelosti, neprizemljenosti … V glavnem, debelost je povezana s pretiranim poseganjem po hrani, kot načinom reakcije na notranji nemir, ki ima lahko različne vzroke. In včasih se ta model odziva prenaša generacijsko. Odprtost do “zaznavanja” duš pa je lahko z debelostjo povezana povsem sekundarno (ni pa nujno). Si recimo debel, zato v svetu vitkih vrstnikov ne prosperiraš, kot bi rad. Realnostim, v katerih nisi uspešen se začneš zapirati, ena od možnih kompenzacijskih realnosti, katerim se “nadomestno” odpiraš pa je lahko svet duš.
Vse je mogoče spremeniti.