Reply To: Transplantacije
Irena wrote: Potem, ko so Davidu Watersu uspešno presadili srce darovalca, je razvil do tedaj neobstoječi »gušt« za določeno pecivo. Kar dolgo ni vedel: ljubitelj tega peciva je bil pokojni darovalec srca. Podobni primeri so znani že od prej : Claire Sylvia je po transplantaciji srca in pljuč spremenila okus – uživati je začela v jedači in pijači, ki je bila najljubša 18. letnemu darovalcu.
Sedaj skušajo teorije take učinke po transplantaciji pojasniti. Nekateri znanstveniki menijo, da se spomin in osebnostne lastnosti ne zabeležijo in prenašajo le v možganih, temveč tudi v drugih organih. Druge znanstvene glave ugotavljajo, da so ti pojavi dokaz za to, da človek ne sestoji le iz telesne materije.Ameriški znanstveniki so že pred časom razvili teorijo, ki razlaga osebnostne spremembe po transplantaciji pod pojmom Celični spomin. Le ta vpliva na spremembo prejšnjih navad kot tudi drugih pojavov. Tako lahko na primer po presaditvi nekega organa izgine ali se pojavi strah pred višino…
IDr. Bruce H. Lipton je specialist za celično biologijo in je v zvezi z bjimiprvi govoril o zavesti. Ampak on recimo meni, da celice nimajo percepcijskih sposobnosti, ki bi jimomogočale spomin na določeno hrano oz. željo po njej. Pravi pa, da je moč zadevo pojasniti z dejstvom, da imajo transplantirani organi še naprej izvorne receptorje identitete donatorja in kot takšne iz okolice sprejemajo iste informacije. Čeprav so donatorji v fizičnem smislu mrtvi, je njihoba energijsko-informacijska bit živa (saj je nesmrtna) in se izraža skozi doniran organ. Podobno misel najdemo tudi pri dr. Primu Van Lommelu, ki je proučeval obsmrtna doživetja. Meni namreč, da vse kaže, da potekajo miselni procesi izven fizičnega telesa in torej možganov n moremo obravnavati kot posode, v kateri so shranjene misli in spomin, temveč le kot oddajnik. Ali to pomeni, da energija naše biti (duša’ duh?), skupaj z energijo staršev, že v startu poskrbi za specifično konstrukcijo celičnih receptorjev, od katere je odvisno, katere “programe” bomo sprejemali iz univerzalnega informacijskega polja? Ali to torej pomeni, da so naša življenja oziroma usoda vnaprej determinirana? Verjetno da, saj se konec koncev tudi astrološke napovedi, ki se nanašajo na posameznika, pogosto izkažejo kot pravilne in tako je, dokler delujemo pod taktirko pogojenega uma (ali bolje – in zato delujemo pod taktirko pogojenega uma). Na vnaprejšnjo determiniranost kaže tudi vodilna filozofija veje refleksologije, ki ji pravimo metamorfna tehnika. Ta namreč uči, da so ključni vedenjski vzorci, ki nas bodo spremljali v lajfu, določeni že v maternici. “Zapisani” naj bi bili ob strani stopal in dlani. Terapevti metamorfne tehnike skušajo z nežno masažo stopal, dlani in glave sprostiti telesne in čustvene blokade, ki torej izhajajo iz obdobja pred rojstvom.
tadej pretner2009-12-28 20:22:54