Reply To: Transplantacije

[Vesna]

Zase takole čutim:

Transplantacija za časa življenja – da, po smrti – ne.

Kot krvodajalka imam za darovanje organov ista merila kakor za darovanje krvi, to je – daruj toliko, da brez težav še naprej živiš v telesu. Morda bi dala bližnjim ledvico ali kostni mozeg, kri pa ja na vsak način.

Po smrti gre za vračanje esenc v fizično materijo. Ta proces naj v miru poteka, po drugi strani pa mora biti organ za presaditev živ, kar pomeni, da naj bi ga odstranili čim prej po smrti. In ker se proces vračanja esenc še ni zaključil, je telo na nek način še “pod okriljem” nosilca, ki ga je pravkar zapustil. Zato se vanj prenaša bolečina, ker v resnici to telo režejo na živo. Nikomur iz stroke seveda ne kane, da bi ga anesteziral.

Druga stvar, ki se dogaja, je celični spomin presajenega organa. Tu in tam se pojavi kakšen zanimiv članek na to temo, kako se lahko spremenijo navade novega nosilca.

S transfuzijo nimam lastnih izkušenj. Vem le, kako se človek počuti po navadni infuziji fiziološke raztopine. V žilo teče nekaj tujega, in vse od nastanka do skladiščenja in transporta, vse te informacije nosi v sebi ta slana voda. Njene informacije so kot extra-kaotični material. Moj organizem pa mora uporabit veliko iznajdljivosti, da to vodo odprogramira in jo naredi uporabno. Čutim pa, da ima telo nek limit, da tisto, kar res rabi, brez problemov sprejme. Česar ne rabi tako zelo, raje zavrne.

Lepo je če deliš