Reply To: strah / kolektivni strahovi
glas wrote:
Do konca moje pubertete sem imel zelo velik strah pred smrtjo, bal sem se celo pogledati
mrtvo osebo, pravzaprav tega nisem niti mogel storiti. Seveda me je ta strah
zelo oviral na življenjski poti, dokler mi ni umrl nekdo, odkoder pač nisem
mogel pobegniti in sem se prisiljeno soočil s svojim strahom in na koncu
doživel veliko očiščenje.
Imam podobno izkušnjo in poznam še kar nekaj ljudi z nečim vsaj delno podobnim..
Drugače najlažje je to narediti, ko ti umre bližnji in nato greš do njega in se mrtvega tudi fizično dotakneš..
Ta nasvet dajo starejše (modre) ženske in to res deluje.. 
Še bolje je če si zraven na različnih fazah bolezni ali umiranja..
(To vedno razbline tiste iluzorne strahove, ki se poprej napihujejo v umu..)
Sprašujem se, če je takšno očiščenje trajno. Po mojem ne. Smrt je en gromozanski tabu, sila globoko zakoreninjen v nas, ki ga včasih, ko smo sposobni delovati tukaj in sedaj, ali pa ko nas neke okoliščine prisilijo, da tako delujemo, presežeš, načeloma pa tabu pri večini ostane – bolj ali manj je verjetno drugače le pri tistih, ki imajo pogostokrat opravka s smrtjo.
Tudi jaz imam zanimivo izkušnjo, ki potrjuje to, o čemer pišem, čeprav mi je jasno, da ne more veljati za univerzalen model.
Pred dvajsetimi leti sem bil v Belorusiji direktor delavskega naselja (gradili smo bolnico za ožarčene v Černobilu). Naselje je bilo kakih 20 km izven mesta in dogajalo se je, da je kakšna beloruska bejba prišla h kateremu delavcu s taksijem. Ena je enkrat tik pred naseljem taksista prosila, naj zapelje s ceste, da se gre v gozd olajšat. Ko je prišla nazaj do avta, je bil taksist naslonjen na volan in ni kazal znakov življenja. Zagrabila jo je panika, pritekla je do našega naselja in povedala kako in kaj. V naselju smo imeli dve medicinski sestri – z njima sem šel proti taksiju, počasi pa se je mračilo. Ko smo se približali avtu, sta medicinski sestri obstali in nista upali do avta, da bi pogledali, ali je taksist živ ali ne. Šel sem sam. Nikoli ne bom pozabil, kako sem se v tem trenutku “obnašal” – kot da je to počel nekdo drug. Najprej sem mu potipal žilo na vratu, nato pa s prsti odprl oko, in prižgal vžigalnik, da bi videl, ali oko reagira na svetlobo. Ni reagiralo – bil je mrtev. Pri vsem skupaj sem bil totalno hladen in potem le še poklical v bolnico in jih o vsem skupaj obvestil, oni pa so mi “po rusko” rekli, da zakaj kličem njih, če pa je mrtev ;o)
V glavnem – ko sem kasneje pomislil, kako sem se na vse skupaj odzval, nisem mogel verjeti, da sem bil to jaz, saj je bila smrt zame tabu – in še danes je. Hočem povedati, da kljub temu, da sem v dani situaciji reagiral optimalno, še zdaleč nimam pošlihtano z mrtvimi in se jih najraje ognem v velikem loku.