Reply To: Sočutnost, empatija – terapevti in čustva
Vesna wrote: Tu vidim da gre samo za različno razumevanje besede sočutje.
Eno je usmiljenje, ki sicer ima korenine v sočutju, a še ni razvilo kritičnosti. Če delujem iz usmiljenja, sem so-čutna, ne pa tudi kritična do sočlovekove bolečine. Zato sledi nekritično tolaženje, “kaj vse moraš prestajat, kako si uboga…”
Čisto sočutje deluje iz že razvite kritičnosti, zato ne tolaži kot usmiljenje, temveč sočloveka prebuja k odgovornosti, da sam zagleda prehojeno pot in kam so ga pripeljali dosedanji koraki.Z “zrelim” sočutjem istočasno uvidiš, kaj pri katerem človeku deluje, ker nekateri razumejo, drugi pač ne, da so sami zavozili in zdaj doživljajo posledice. Sočutje ti pošlje prave besede ob pravem času, tudi tišino, objem, kar pač takrat sočlovek rabi.
Ta razlaga mi je všeč.. 
…če je tako, potem je večina sočutja-usmiljenja (tistega,brez kritičnosti) odveč in izguba energije, ker s tem podpiramo cono konforta drugih in sebe?
V bistvu…a sploh lahko govorimo o sočutju,dokler nismo nevtralizirani mi in tisti, s katerim naj bi sočustvovali?
…se mi zdi,da gre potem bolj za nerazumevanje in neozaveščenost,kot recimo nekomu dajati jesti v nedogled,namesto ga naučiti,kako do hrane pride sam…al se motim?