Reply To: Sočutnost, empatija – terapevti in čustva
v3sn4 wrote:
Ta razlaga mi je všeč..…če je tako, potem je večina sočutja-usmiljenja (tistega,brez kritičnosti) odveč in izguba energije, ker s tem podpiramo cono konforta drugih in sebe?V bistvu…a sploh lahko govorimo o sočutju,dokler nismo nevtralizirani mi in tisti, s katerim naj bi sočustvovali?…se mi zdi,da gre potem bolj za nerazumevanje in neozaveščenost,kot recimo nekomu dajati jesti v nedogled,namesto ga naučiti,kako do hrane pride sam…al se motim?
Usmiljenje mi ne deluje kot izguba energije, saj pritegnemo prave ljudi, če rabimo “zrelo” ali manj zrelo obliko sočutja.
Itak zorimo skozi mnoga življenja, pa nabiramo ego-obrambe in jih preraščamo.
Enako je s cono konforta, ki je nezrela oblika občutka varnosti. Ko enkrat dozorimo in smo vsidrani v pravem Jazu, se počutimo varne ne glede na vse dogajanje okrog nas. Cone konforta ne rabimo več, saj je svoje že odslužila. Ko proces sidranja še poteka, potrebujemo nadomestke za to temeljno varnost. Ego obrambe so kar pravšnji nadomestek in jih ne vidim kot slabe, so le izraz nezrelosti, kar nič ni narobe. Itak jih prej ali slej prerastemo v nekem življenju.
Čeprav zdajle ne spada sem, bom za razjasnitev omenila še trmo, ki je tipična nezrela oblika volje. Z dozorevanjem se tudi trma počasi oddaljuje, na njeno mesto pa stopi volja.