Irena wrote:
Vsak večer tik pred spanjem 5 minut za samoanalizo:
V duhu pojdi po časovni premici iztekajočega se dneva nazaj do jutra. Preglej svoj dan in med pregledom ugotovi, katero doživetje je bilo ta dan “izstopajoče” – zate povezano z močnejšim odzivom kot druga.
Prikliči ta en dogodek iz minulega dne v spomin. Podoživi ga na novo v vseh posameznih značilnostih. Pri tem preveri svoja čustva, misli in dejanja. Izogibaj se vsakršne pristranskosti – nikakor ne “opravičuj” svojih dejanj, misli in čustev,le-teh pa tudi obratno nikakor ne obsojaj. Ukvarjaj se z dogajanji v okviru tvojih doživetij in “kritično preveri” obnašanje sebe in drugih v tem dogodku. Potegni iz tega spoznanja in zaključke…
Ozie Osbourne wrote:
Verjetno je dobro tudi zvečer kaj takega narest kot predlagaš vendar jest raje stanje pred spanjem porabim za zahvalo za vse kar se je zgodilo. Poizkušam najti hvaležnost za vse dogodke vklučno za tiste ki sem jih doživel kot slabe se pravi tiste ki jih sproti nisem uspel procesirati in transformirati tekom dneva.
Ko zaspimo, se naša podzavest običajno nadaljuje s premlevanjem stvari, s katerimi smo se v glavi ukvarjali tik pred spanjem. Zato ima Ozie prav – tik pred spanjem je boljša “zahvala”, včasih pa so prakticirali molitev. Oboje umiri um.
Tista samoanaliza je o.k., vendar le za prvo fazo. Če tik pred spanjem razmišljamo o dnevnih dogodkih, v katerih smo na tak ali drugačen način izgubljali energijo in potem s tem razmišljanjem utonemo v sen, je velika verjetnost, da ostane “v zraku” določeno nezadovoljstvo zaradi tega in da um tako hote ali nehote usmerjamo na iskanje napak, sami pa se identificiramo z iskalcem napak. Zaradi zakona privlačnosti se bodo tako napake ves čas dogajale, da jih bomo mi lahko opazili (smešno, a vesolje dejansko deluje na ta način).
Jest to počnem sproti. Na vsak načim se trudim delovati tako da sproti ozaveščam vse svoje delovanje in ga tudi korigiram sproti.
Pravzaprav poskušam še predenj se zgodi akcija preračunati ali predvideti vse občutke in akcijo izpeljati pravilno tako da ne bo izhajala iz ega, da bo poštena in prijazna do soudeleženih če je le mogoče, da bom v primeru čustvenega odziva prepoznal izvor čustev in ga ali potenciral ali pa poskušal transformirati-nekako ozdraveti.
Čim skušaš nekaj vnaprej preračunati ali predvideti, deluješ iz ega. Poanta je v spontanosti, ne v tem, da preračunamo, da bomo delovali tako, kot nam um pravi, da je prav. Pri vnaprejšnje preračunavanju in predvidevanju pa se nam rado zgodi tudi to, da se nam zadeva povsem podre, če dogodek ne poteka tako, kot smo pričakovali.
