Irena wrote:
Podobno sem tudi jaz rekla “dost mam”, šla v “izolacijo” in sedaj namesto da bi “živela svoje sanje” – ker imam vse pogoje in možnosti – skušam na vse možne in nemožne načine živet stare vzorce. Kot da sem jih navkljub vsemu (saj sem jih prerasla) vendarle na neki globlji ravni nesla s seboj- hočejo za vsako ceno preživeti in eksistirati. Seveda ne uspeva ne vzorcem ne meni 
in zato se jezim na sebe in Univerzum. Vlagam neskončno veliko energije/pozornosti, da ne zapadem nazaj in ne ostane mi jo za naprej…Žalostna sem, ker nisem ne krop ne voda…
Tadej, ok. Stopila bom ponovno v proces in ga pripeljala do konca. Brez ocene če zame je ali ne. 
Ne pričakujem nič drugega, kot da tokrat izpolnim nalogo, ki sem si jo zadala, do konca 
Sama sem se tud nekajkrat zagnala in mislila,da pa lahko nekaj izkoreninim s preprosto odločitvijo (najbrž je kaka polna luna sekala
) ampak, če smo celo življenje izpostavljeni določenim vzorcem, zagotovo rabijo določen čas,da se izločijo, če smo seveda pripravljeni kaj naredit za to.
Zanimivo,ko omenjaš vodo, se mi je ravno danes med meditacijo prikazala slika človeškega bitja z ognjeno spodnjo polovico telesa in ledeno hladno zgornjo. Vse skupaj se je pomešalo do nerazpoznavnega in ostala je voda. Meni pomaga če se zadržujem v naravi ob vodi ali pa, če se (v meditaciji) nekako poistovetim z vodo,ker voda samo je in teče kjer ji je dano,ne sodi…
Tudi meni se je povezano dihanje precej upiralo v štartu,nekajkrat sem pa potem spet ne pa miljon izgovorov pa nisem mogla ujet enega ritma…ampak sem opazila premike in mi je preraslo v veselje,včasih kar avtomatsko padem noter ob kakih drugih vajah
Ne ustraši se kakih fizičnih sprememb ali čudnih-nevsakdanjih vzgibov…sprejmi,ker pomeni, da gre ven kar ni za notri in, da se nekaj premika,kar je dotedaj stalo na mestu
Naj ti bo zanimivo in zabavno
