Reply To: Samoanaliza

[Cristina]

Berem vajine poste tukaj in “upiranje” Irene, da bi znova začela proces prisotnosti in “vzpodbujanje” Tadeja naj le znova poskusi. Mogoče se bo komu zdelo neprimerno, vendar bom vseeno opisala svojo izkušnjo s procesom prisotnosti.
Začela sem ga 2x. Prvič sem odnehala, ker sem kar naprej jokala in sem komaj vozila v službi. Oči so se mi dobesedno vnele od joka in sem morala nehati. Kar me muči, kar me pač žalosti v tem življenju, se je potenciralo za večkrat. Z dihanjem se negativne misli in z njimi povezana čustva okrepijo in so prisotna, v mojem primeru 24 ur na dan. Mislim, da Tadej temu pravi, da jih spravimo v gibanje. Čez nekaj časa sem začela ponovno, ker sem se želela rešiti svojih težav. Vzpodbujalo me je mogoče tudi to, da so nekateri pisali tako navdušeno o svojih rezultatih. Pač ne bom taka reva, da ne bi šla do konca..če pa drugim gre, bo šlo tudi meni. In sem začela znova. In zraven brala tale forum, se učila in se poskušala ravnati po nasvetih. Prišla sem do 7 tedna. Vse hudo je že zelo butalo ven. Pričakovala sem, da se bodo pravzaprav sčistili stari travmatični dogodki, ki so mi zapustili sledi in oblikovali moja negativna prepričanja sedaj. Ampak ni bilo tako, kajti ugotovila sem, da je vse s čim sem se mučila že prej, pač samo močnejše, bolj boleče in stalno prisotno. Ponovila se je zgodba prvega poskusa.
Pomembno pri procesu prisotnosti ni samo to, da ti spraviš na plano boleče misli, čustva, ampak, da jih pravilno sprocesiraš. Kljub vsemu kar je napisal Tadej tega nisem znala ali pač zmogla speljati. Sama sem se znašla na robu, z vso bolečino, obupom, brez izhoda. Ravno zaradi svoje izkušnje opozarjam, da ta proces ni za ljudi, ki nimajo zraven sebe nekoga, ki bi jih v težkih trenutkih podrpl, jim znal svetovati, ko jim je hudo. Proces je močan in mogoče se bo težko sestaviti skupaj, če se vse kar butne ven, ne bo sprocesiralo. Žal, je moja izkušnja takšna.

lep pozdrav vsem

Lepo je če deliš