Reply To: Sam svoj terapevt?

Moderator

Irena wrote:

Tadej, zdravo

Iz tvojega odgovora sem prevzela le ključne stavke, misli. Toliko le, da se nanje naslonim, ko vprašam:

Kaj pomenijo geni v tem kontekstu? In kaj vklop/izklop le teh?

Gen je gen, ne glede na kontekst. Že dalj časa je znano, da geni ne vsebujejo le “navodil” za izgradnjo telesa, ampak da se 90% njihovih funkcij nanaša na izmenjavo informacij v telesu, način in “količina” te izmenjave pa seveda ključno vpliva na način delovanja ne le fizičnega telesa, ampak celega sistema. V leti 2012 pa je prišlo na plan še eno zanimivo odkritje, ki ga je širši množici predstavil Gregg Braden v svoji zadnji knjigi (naslova se iz glave ne spomnim, a pri nas še ni izšla) – ko smo v praznini (se mi zdi, da on uporablja stanje hvaležnosti/ljubezni) so vse vijačnice DNK raztegnjene in vsi geni delujejo oziroma opravljajo svojo funkcijo. Pri vsakem pogojenem čustvu pa se te vijačnice na specifičen način krčijo – ko se skrčijo, se določeni geni izklopijo in niso v funkciji. Če torej konstantno izkušamo npr. nek strah, so stalno izven funkcije točno določeni geni s točno določenimi “nalogami”, ki se torej takrat v sistemu ne izvajajo – zato slej ko prej pride do manifestacije nekega problema na fizični ravni in zato tudi trajno ne moreš ozdraveti, če stalno rolaš ista destruktivna čustva. –

Irena wrote:

Mi prosim lahko razložiš proces adaptacije na stanje in potek spremembe, ki jo očitno vedno spremlja stres zaradi zapuščanja varnega okolja.

Hvala, Irena

Se spomniš primera, ko je vegetarianki, ki so ji presadili srce, naenkrat začelo pasati pivo, klobase, zanimati pa se je začela tudi za motorje? Izkazalo se je, da je dobila srce mladega fanta, ki je imel rad klobase in pivo, in se gonil okoli z motorjem. Večina bi rekla, da gre za celični spomin, ki se je z orbganom prenesel na drugo osebo, a Bruce Lipton, verjetno največji strokovnjak za funkcioniranje celic je prepričan, da celični spomin kot tak ne obstaja. Gre za strukturo celičnih receptorjev.

Zelo površinska in laična razlaga: Glede na programe, ki jih imamo v sebi, prevzamejo receptorji celic določene funkcije – pri vsaki delitvi celic se receptorji, ki jih “ne uporabljamo”, pretvorijo v takšne, ki jih uporabljamo veliko. Če nas mučijo strahovi, imamo torej pri vsaki delitvi celic vedno več receptorjev za vnos strahu. In ti receptorji v okolju dobesedno “iščejo” vibracije strahu, saj so celice navajene nanje, ne glede na to, da je za nas strah moteč. In če potem na čustveni ravni sprocesiraš ujeto energijo, ki je bila v ozadju strahov, še vedno ostanejo specifične telesne napetosti in specifična struktura celičnih receptorjev, ki v okolici “išče” strah. Če del tvojega sistema v okolju nekaj išče, v sistemu pa ni čustvene osnove, ki bi recimo vibro strahu dejansko pritegnila, “ne dobiš česar si vajen”, zato ne moreš čutiti globinske sprostitve. Del tvoje podzavesti skuša zato ves čas “minirati” novo čustveno stanje. Zato se tudi problemi tako radi vračajo. Kot vidiš iz gornjega primera bejbe s presajenim srcem namreč celični receptorji v veliki meri odrejajo celo to, o čem razmišljamo. Zaradi strukture celičnih receptorjev torej rolamo vedno iste programe in zaradi te strukture, bo recimo Ozzie še vedno rolal vnebovzete mojstre in podobne junce, upirala pa se mu bo misel, da kaj naredi sam.

tadej pretner2014-06-08 08:27:21

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/