Reply To: Resnično ljudstvo
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Resnično ljudstvo › Reply To: Resnično ljudstvo
strelka
v:* {behavior:url(#default#VML);}
o:* {behavior:url(#default#VML);}
w:* {behavior:url(#default#VML);}
.shape {behavior:url(#default#VML);}
Normal
0
21
false
false
false
MicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}
Aborigini – ljudje, ki še imajo
povezavo z duhom in telesom, nesnovnim in snovnim
ali
Kakšno je aboriginsko doživljanje stvarnosti,
njihovi obredi in življenje, ki ga živijo med resničnostjo in mitom
“Če imaš besedo, duha –
potem govori, stoj za tem!”
(aboriginski pesnik Bill Neidjie)
Srečala sem veliko Aboriginov,
takšnih in drugačnih, a večinoma umazanih, revnih in povsem
“zatolčenih”. Vsi pa so še imeli, vsakršnemu pomanjkanju,
zasmehovanju in nerazumevanju navkljub, dušo – voljno, široko in nezlagano.
Vsedli so se mi v dušo in jaz v njihovo; za vedno so postali del mene in jaz
del njih. Čeprav je njihovo doživljanje resničnosti drugačno kot naše, smo se
razumeli … Sicer pa se svet, kot ga doživljajo Aborigini, domorodni
praprebivalci avstralskega kontinenta, kaže povprečnemu evropeiziranemu človeku
kot pravljičen in zato odmaknjen, nerealen in – seveda – nedosegljiv …
Aboriginska resničnost “tu in zdaj” pretresljiva. Življenje, ki
jim ga dopušča realnost evropeizirane bele civilizacije Aboriginom ne da
dihati. Prav zato je med današnjimi Aborigini, ki bodisi žive po mestih (veliko
jih je v Darwinu ali v Alice Springsu), manjših zaselkih ali komunah – veliko
bolezni, drog in alkoholizma. Prav gotovo je res, da so Aborigini po ustavi
enakopravni, res pa je tudi, da so v resnici (skoraj) popolnoma neenakopravni
in da nimajo enakih možnosti za samorealizacijo v svetu belega človeka. Seveda
drži tudi, da dojemanje belega človeka v povprečju ne zmore dojeti aboriginskih
izhodišč in s tem življenja, zato domorodne praprebivalce razglaša za – lene,
neumne in “hudičeve”…
Aborigini vedo in zato čakajo …
Danes sicer Aborigini tvorijo odstotek in pol vsega avstralskega prebivalstva,
kar pomeni okoli 227 645 ljudi; njihovo število pa še narašča. Vsak beli Avstralec,
še posebno tisti, ki žive v puščavi, torej skupaj z Aborigini – vam bo z grozo
v očeh dejal, da se Aborigini “množijo kot zajci”… Morda pa se morajo
(saj pravijo, da se vse vrača), saj so jih od leta 1870 beli kolonizatorji na
tisoče “pobili kot zajce”.
Način življenja, ki so ga Aborigini imeli pred angleško invazijo, leta 1788,
kaže, da so imeli strukturiran socialni in politični sistem, ki jim je
omogočal, da so med seboj in z naravo – živeli in delovali na najboljši možni
način. Njihovo življenje nikakor ni bilo “primitivno” in
“kamenodobno” (kar dokazujejo nekateri beli pisci, ki tega življenja
pač ne morejo dojeti s svojim dojemanjem resničnosti). Ko je 18. januarja 1788
prva britanska ladja s kaznjenci zaplula v zaliv, ki so ga kasneje poimenovali
Port Jackson, je za Aborigine nastopila velika sprememba. Zaradi njihovega
upora belcem (ker so si jemali zemljo), so kolonizatorji v nekaj desetletjih
upornike pobili, si prisvojili zemljo ter z umori ali umetno povzročenimi
boleznimi zdesetkali aboriginske družine. Vse, kar se je dogajalo in se še – bi
lahko imenovali kar genocid. Mnogi raziskovalci namreč menijo, da je bilo ob
invaziji na celini petstotisoč do milijona aboriginov. Zapisano pa je
tudi, da jih je po približno stoletju okupacije ostalo le še okoli petdesettisoč
(glede na štetje prebivalstva iz leta 1901).
Od leta 1870 so mnoge Aborigine na silo odpeljali v t.i. misijone ali
rezervate, ki jih je ustanovila avstralska vlada, češ, da je to potrebno
“zaradi njihove lastne zaščite”. Menili so, da tako domorodce ščitijo
pred njihovo nemoralnostjo (?), zanemarjenostjo (?) in boleznimi. Seveda je
bila t.i. zaščita zgolj fasada za kruto preračunljivost, ki je v imenu dobrote
in celo Boga – skušala praprebivalcem celine vcepljati evropski mišljenjski
vzorec ter način življenja. Tako bi Aborigini postali dobra in poceni delovna
sila. In ker je k “pravilnemu mišljenju” najlaže navajati otroke, so
kolonizatorji tedaj načrtno razbijali domorodne družine ter jemali materam
otroke od prsi (!) – da bi jih lahko vzgajali kot “prave Avstralce”!
In tudi danes, ko smo na “višku demokracije”, bela avstralska večina
(čeprav nič kriva) tako ali drugače zastruplja domorodce – z alkoholom, slabo
hrano, slabimi mislimi … Aborigini danes še vedno nosijo
v sebi kodo manjvrednosti, čeprav so zavestnejši od večine samozavestnega
in samozaverovanega avstralskega belega prebivalstva. Bolečina, ki jim je bila
zadana v preteklosti, še vedno pušča sledove v njihovih dušah, v duši njihovega
ljudstva. In ta bolečina jim ne dovoli živeti. Poleg notranje bolečine pa jih
tudi zunanje življenje avstralske resničnosti danes nikakor ne podpira.
K sreči Aborigini vedo; in zato čakajo. Staro ljudstvo so, zato so
modri. Vedo, da se tako ali drugače v teku sveta, enkrat, ko pride pravi čas –
vse obrne in dandanes se takšen obrat tudi v Avstraliji dogaja čisto spontano.
Aborigini se trudijo ohranjati svoje mite, obrede, zdravljenje ter skušajo
prodreti v vse pore bele družbe na njim lasten način in z globokim spoštovanjem
do starih vrednot. Sicer se jim vedno ne posreči, saj način življenja naše
civilizacije rojeva pohlep tudi domorodnemu človeku, ki ima tako trdne moralne
norme kot jih imajo Aborigini
… A tek sveta res dela svoje … V času mojega obiska je celo v avstralskem
dnevnem časopisju pisalo, kako turisti z vsega sveta prinašajo nazaj kamenčke,
ki so jih “vzeli za spomin” z aboriginskih svetih krajev… Aborigini
so jih opozarjali, da bodo zboleli, če bodo odnašali te kamne. Ko so turisti,
ki jim ni nič sveto, res zboleli, so se spomnili – in prinesli kamne nazaj …
Iz prahu Zemlje smo – in tja se povrnemo
Ne, tole ni citat iz Biblije niti iz kakšne druge svete knjige. To je najglobje
verjetje aboriginskega ljudstva, ki je stkano iz neizmerne ljubezni do Zemlje.
Zemlja je njihova mati, zatočišče in pribežališče. Zato Aborigini najraje
hodijo bosi, saj se s tem neposredno dotikajo svoje Matere in so tako z njo
povezani. Zato tudi ne dojamejo pomena ograj (med hišami, parcelami) in
meddržavnih meja. Zaradi tega tudi ne zmorejo razumeti – kako se lahko zemljo
prodaja. In – konec koncev imajo prav … Kajti ničesar ni v resnici naše … še
posebno ne potem, ko nismo več fizično prisotni na Zemlji …
Modrost Aboriginov je globoka, saj je stkana iz mnogih življenj prednikov, ki
še niso bili nujno vkalupljeni v civilizacijsko verjetje, ki se je odmaknilo od
dotika z zemljo, s tem pa tudi od dotika z duhom. Zemlja Aboriginom predstavlja
izhodiščno točko, v kateri se vse začne. V drobcih zemlje so se začeli in tja
se bodo vrnili. Kot sem že omenila, ne poznajo meja v našem pomenu besede, ki
so zgolj umetne; poznajo le naravne meje med različnimi naravnimi pokrajinami
(ki imajo različen ekosistem). Sicer pa so jim meje tuje. Oni vse podelijo, če
le čutijo v človeku pristno dušo. Meni so dali vse, kar sem potrebovala.
Hvaležna sem jim, da so me sprejeli kot svojo in mi pomagali na najtežjem delu
življenja podpreti to, kar sem. Večno smo povezani, ničesar nas ne more ločiti
– ne daljave, ne vezi z drugimi ljudmi, ne sistemi, ne čas, ne obveze … Skupaj
živimo, dihamo, delujemo.
Spoštljivo s svetimi točkami Zemlje!
Zemlja je njihova hrana, kultura, njihov duh in identiteta (zato so tako
izgubljeni v “umetni” identiteti evropeizirane realnosti). Zemlja
ima za Aborigine duhovno vrednost. Z njo so povezani prek totemskih povezav.
Verjamejo, da so stran od svoje zemlje izpostavljeni duhovnim silam, ki jih ne
zmorejo prepoznati niti nadzorovati (prav zares so zaradi izgube zemlje
izpostavljeni zmedenemu evropskemu duhu-razumu).
Tudi na njihovi lastni zemlji, v ožji krajini, so prostori, kjer jim lahko
preti duhovna nevarnost, če prej niso vpeljani v energijo teh prostorov.
Posamezniki, ki pa so iniciirani v energijo prepovedanega prostora, pa se
le-temu vedno približajo z izrednim spoštovanjem. Svete točke krajine so namreč
prostori z izjemno duhovno močjo in aborigini verjamejo, da so tamkaj še vedno
prisotni duhovi njihovih stvariteljev. Gotovo je še kako prav, da se takšnim
močnim točkam približajo le ljudje, ki so dovolj močni za prehod v novo iniciacijo
– novo stanje zavesti; drugim bi kaj takšnega namreč povzročilo resne duševne
motnje ali fizično smrt. Zato, ker se turisti ponavadi ne drže teh prepovedi in
vstopajo na svete kraje kar tako in brez spoštovanja, mnogi izmed njih ne
odidejo zdravi …
Na vsakem ozemlju aboriginov pa obstajajo tudi prostori, s katerimi je duhovno
povezan le nek posameznik. To so individualni prostori vsakega posameznika,
točke, kamor se rad vrača in kjer se počuti domače in varno v duhu in telesu.
Po smrti so to tudi prostori, kakor vedo Aborigini, kamor se vrača duh človeka,
ki je šel v drugo razsežnost bivanja. Kajti tudi potem se na teh individualnih
točkah njihov duh počuti domače in varno.
Totemi – duhovna istovetnost
Sicer pa totemi predstavljajo
tudi povezanost aboriginov s stvaritelji. Nek totem (na primer totem
kenguruja ali srake) je fizična manifestacija določenega stvariteljskega
bitja. S totemi se duh stvariteljev prenaša v fizično realnost in na
vsakega posameznika. Zato posamezniki s totemi pridobijo svojo duhovno istovetnost ali
identifikacija. Po svojih totemih posameznik sebe definira-opredeli, po
njih deluje in se obnaša. Kdor nosi določen totem, je duhovno povezan z
določenim stvariteljskim bitjem, njegovim duhom in močjo.
Kdor nosi npr. kengurujev totem, je povezan s tem stvariteljskim bitjem oziroma
njegovim duhom, “ujetim” v totem kenguruja. Zato je pomembno, kakšen
totem ima posameznik – da je v skladu z njim in njegovim tekom življenja. Zato
se določitev totema otroku ponavadi zgodi že ob rojstvu ali morda pred
rojstvom. Tradicionalno sta mati (še predno se je zavedla prisotnosti svojega
otroka) ali pa njen mož – dobila znamenje, da se je otrokov duh naselil v
maternico. To znamenje sta dobila bodisi v sanjah ali v stanju transa, skozi
vizijo ali preko kakšnega nenavadnega doživetja v naravi … Če je npr. materi
pot prekrižala sraka na nenavaden način – je bilo to znamenje njene nosečnosti.
Ko je bil otrok rojen, je bil povezan s stvariteljskim bitjem srako – zato
je pripadal sanjanju srake. Sanjanju – kot (lastni realni) viziji svoje
prihodnosti! (op.p. – sanjanje namreč ne pomeni sanjarjenje oz. s tem
izrazom sploh nima nobene povezave) To je pomenilo, da je bila osnovna duhovna
naravnanost oziroma bistvo (višji jaz) tega novorojenega otroka globoko
povezana (pripadna) s pripadajočim totemom. V skladu z naravnanostjo tega
totema se je otrok – posameznik kasneje tudi obnašal in deloval. Imate tudi vi
kakšno žival, ki vam je posebej draga?! Na kaj pomislite, če pomislite nanjo in
kaj vam ta žival predstavlja …? Kajti to je vaš totem! Vaše bistvo in
osnovni način delovanja ter način s katerim to, kar dajete, prinašate v
življenje.
Stvaritelji so še vedno živi
V času sanjanja (kot pravijo Aborigini času stvarjenja) so iz podzemnega sveta
(ali iz nebeškega) izšli aboriginski stvaritelji. Bili so nadnaravna bitja,
napol ljudje, napol živali oziroma rastline. Začeli so popotovati preko prej
puste krajine, ki je bila tedaj zavita v popolno temo. Vse je bilo tedaj v
mraku in Zemlja je bila ravna ploskev. Stvaritelji so prinesli luč dneva ter
ustvarili življenje. Ko so popotovali po krajini so iz brezoblične okolice
ustvarili gore, reke, peščene hribe, skale, vodne in energijske izvirke …
Ustvarili so nebesna telesa, živali in rastline in nazadnje človeka, ki naj bi
bil njihov naslednik. Po tako težavnem delu so se Stvaritelji umaknili nazaj v
nedra Zemlje in utonili v globokem spancu. A – vendarle se včasih njihovi
duhovi spremene v skalo, drevo ali kakšen drug del krajine … Takšni prostori
potem postanejo sveti prostori Aboridžinov. To so prostori s posebnimi,
lahko bi rekli zdravilnimi kvalitetami (ki pa niso za vsakega, saj dvigujejo
zavedanje). Nanje smejo le poklicani, ki so tako zavestni, da zmorejo
spoštovati in zaradi svoje duhovne moči tudi prenesti posebne moči in kvalitete
teh prostorov. Na njih pa Aborigini ponavadi izvajajo tudi svoje obrede.
Seveda je aboriginski mit o nastanku sveta nesprejemljiv za znanstveni um
“povprečnega pametnega človeka” in je za večino belcev le pravljica,
ki so si jo izmislili primitivni domorodci. Do takšnega nerazumevanja in
posmehovanja ter zapostavljanja prihaja predvsem zato, ker je evropeizirana
percepcija stvarnosti usmerjena zgolj na fizično pojavnost, ne pa tudi na
energijski svet in na še finejše in subtilnejše realnosti ( ki so seveda
resnične, saj so tudi del vsega in vsakega človeka!). Aboriginska stvarnost
subtilnejše svetove še vedno zaznava in jih vključuje v realnost – zato so za
domorodce nekaj povsem običajnega in normalnega, torej resničnega. Z drugačnega,
širšega dojemanja stvarnosti – so torej “aboriginske pravljice” z
lahkoto razložljive in realno dojemljive. Lahko so celo znanstveno dokazljive,
saj zdaj že obstajajo aparature, ki zmorejo meriti in zaznati subtilnejše
frekvence bivanja in realnosti človeka in sveta.
Sicer pa so nekateri znanstveniki prepričani, da je bila avstralska celina
obljudena že pred stotisoč leti, čeprav takšna prepričanja še niso širše
uradno sprejeta. Vendar je znanstveno potrjeno, da so obstajali prvi ljudje v
okolici današnjega Sydneya že pred 40 000 leti. Arheologi predvidevajo, da
Aborigini naseljujejo avstralsko celino najmanj od 45 000 do 50 000 let.
Le-ti menijo tudi, da so prvi domorodni naseljenci na celino prišli po morju –
iz južne Azije. Prepotovati so morali nekaj manj kot sto kilometrov. Nekateri
menijo, da so prispeli le z eno migracijo, drugi – da z dvema. Vsekakor pa so
aboriginski klani morali v času svojega tisočletnega naseljenstva na novi
celini preživeti mnoge dramatične in zelo grozovite spremembe naravnega okolja
– klimatske spremembe in premike zemeljskih mas. Torej so res utrjeno ljudstvo
oziroma ljudstva; kajti Aborigini niso Aborigini (to je le ime belega človeka
zanje), temveč zbirka klanov in ljudstev, ki imajo svoja lastna imena!
Elena Danel
Vir: www. Pozitivke.net