Reply To: relacija zavest-zavestnost-duša
tadej pretner wrote:
Na osebni mail sem dobil zanimivo vprašanje. Preden bom nanj poskusil odgovoriti, ga izpostavljam mnenjem …
Živjo Tadej,imam še eno vprašanje, ki me nekoliko bega.
Govorimo o duši, govorimo o egu, ki ga sestavljata bazični jaz in lažni jaz.
Duša je zavest, pa tudi mi imamo “človeško” zavest. Katera zavest je tista, ki
se je zavedam, ko razmišljam in ti sedaj pišem ta mail? Kako pa se, če sploh,
“vklopi” dušna zavest? Ko duša ob smrti zapusti telo, se vsega zaveda, telo pa
umre. Umre torej tudi človeška zavest? Ali je tako, da je v bistvu dušna zavest,
ki je inkarnirana v telo, pripeta na bazični jaz, torej v bistvu duša
“oozavešča” človeka, vendar potem pozneje to zavest prekrije lažni jaz? Je to
tako?
Jaz osebno duše in zavesti ne bi mogel imenovati z eno in isto besedo (vsaj v vseh pogledih ne..), ampak če se želim iti to zgodbo v tej zastavljeni obliki, je najbolje da jo..
Duša bolj kot ne le oddaja lastno vibro (vibracijo) in telesa, ki se manifestirajo okrog nje (za časa rojstva in še tokom odraščanja) se na podlagi te vibracije in vplivov okoice izgradijo..
Zdaj če vse kar ni duša naslavljaš s pojmom ”bazični jaz” ok..
Jaz osebno bolj opazujem dogajanja in premike na posameznih telesih (mentalno/psihično, čustveno, …) Ker je lažje delati na sebi če bolj direktno (selekcijsko) opazuješ svoje notranje premike..
To kar imenuješ dušna zavest, lahko v prispodobi dojameš tako.. ko se vsedeš v kinu na sedež in pogledaš dober film in tisti dve uri mnogo doživiš, mnogo čustev idej in vlog daš skozi sebe, tudi režiserja lahko začutiš v celotni zgodbi.. ampak seveda se hkrati ves film vseeno zavedaš, da ti le sediš v enem stolu in si le opazovalec te zgodbe, drame in zapletov.. Ko vstopiš v ”dušno zavest” za časa tuzemnega življenja se istočasno ko si upravljalec vseh te teles ki jih imaš v lasti, ne moreš več izstopiti izven točke dojemanja (pozicije), da si le izkuševalec vseh teh teles in interakcij tvojih teles z drugimi (telesi/bitji)..
Če za tokom življenja uspeš vstopiti v to t.i. ”dušno zavest” potem ti je takrat ko umreš skoraj podobno temu kar živiš že sedaj.. Le nekako nadaljuješ zgodbo v drugih okoliščinah..
Če pa živiš globoko posrkan v zgodbo in si le en lik s katerim se enotiš, pa po smrti doživiš ta premik v to ”dušno zavest”, ki sem jo opisoval prej in si ogledaš ta svoj film življenja, ki si ga pravkar odživel še iz te bolj prave perspektive.. Iz dušne perspektive.. Da končno enkrat ugledaš point vsega, se spraviš z preteklosti in greš poln novih izkušenj planirati kaj boš počel še kaj v naprej..
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”