Reply To: Regresija
Še nekaj bi rad dodal glede dela Michaela Newtona, da ne bo po nepotrebnem nekih napačnih interpretacij oz. izkrivljanja dejstev: ne drži, da Newton s klasično psihoterapijo “ni prišel nikamor”, saj je bil pri svojem delu izjemno uspešen, gre le za to, da je “nehote” in povsem nenačrtovano naletel na primer življenja med življenji, ko je na neki klientki izvajal postopek hipnoterapije, ki je bilo področje njegove specializacije. To je bilo leta 1968, in po mnogih letih raziskovanja duhovnega sveta skozi hipnotične seanse s klienti, je sestavil “zemljevid” duhovnega sveta in razvil metodologijo zastavljanja vprašanj, pozneje pa tudi izdal “bliblije” posmrtnega življenja, Potovanje duš in Usoda duš ter sedaj še Spomini na onstranstvo.
Čeprav gre za sorazmerno novo področje, je hipnoterapija “življenje med življenji” izjemno vplivna in močna metoda, saj lahko potrdimo naslednje: ko klienti, ki so jih hipnotizirali in pripeljali skozi zastor smrti v duhovni svet spoznajo, da smrt v resnici ne predstavlja konca, pač pa v mnogočem šele začetek, in dojamejo smisel svojega resničnega obstoja kot nesmrtna duša ter da telesna smrt ne predstavlja konca njihove osebnosti, je to “life changer” za kliente. Ta spoznanja jih navdajo z nepopisno radostjo, na življenje pa začnejo gledati povsem drugače. To je velik uspeh, mar ni? Hipnoterapija je mogočno orodje, ki nam pomaga prodreti v podzavest in odstreti zaveso izgube spomina, ki jo doživi duša po utelešanju. Obujati se začnejo naši duhovni spomini, ki razkrijejo lepoto naših izkušenj v onostranstvu. Lahko polemiziramo, ali gre za avtentične spomine, ali pa za iluzije, dejstvo je, da ta izkušnja ljudem vrača občutek njihove prave identitete, kar je ključnega pomena v današnjem svetu, ki je naseljen tako gosto kot še nikoli in je posameznikova identiteta vse bolj zabrisana, pri tem pa ne pozabimo upoštevati še vpliv kemičnih substanc, predvsem antidepresivov in drugih “barburatov”, ki skalijo napredovanje duše.
Sam sem ljubitelj teorije in mi je všeč poznati kako stvari delujejo, vendar pa je včasih lahko česa tudi preveč. Tako kot “malo kvasa skisa vse testo”, lahko tudi teorija postane sama sebi namen, namesto, da bi bila v službi prakse. Sam poskušam teorijo izrabljati zato, da podpira prakso in jo utemeljuje, ne da jo ruši in onemogoča. Biti ves čas “v glavi”, beri racionalnem umu tudi ni preveč dobro. Če bi naši starši samo premlevali teorijo o tem kako narediti otroke, v praksi pa ne bi nikoli nič naredili v to smer, ne bi bilo sedaj tukaj nikogar med nami, ni tako? 