Reply To: Reconnection - Forum duhovnost

Član

Nataša wrote: Glas in Amedea, mene pa zanima, ali so na seminarju kaj omenjali, da lahko pride kasneje tudi do burnih reakcij na terapijo, oziroma ali se je to kateremu od vaju pokazalo v praksi?

Nataša, niti pri sebi niti pri drugih nisem imela izkušenj, da bi kdo imel potem burne reakcije, ne glede na to, kako močne so bile njegove reakcije med samim procesom. Ker si beležim tako dogajanja med procesom in ljudi naslednjič povprašam, kaj se je dogajalo med eno in drugo terapijo, vsi omenjajo boljše počutje, občutek notranjega miru, občutek, da imajo več energije in volje za reševanje težav…

Na seminarju (kot je že Glas napisal) tudi niso omenili takih reakcij.

Je pa verjetno veliko odvisno tudi od pričakovanja ljudi, kaj naj bi se na terapiji in po njej dogajalo. Če je človek namreč v sebi globoko prepričan, da mora priti najprej do poslabšanja in se šele potem stanje izboljša, je čisto možno, da bo to potem tudi izkusil.

Zdravljenje je pač to, da prihajamo na vseh svojih ravneh v ravnovesje in ker smo posamezniki različni, je čisto možno, da nas tak proces na en način tudi prestraši – ko smo prestrašeni, smo zakrčeni, togi in morda tudi od tu take reakcije. Ampak če ti nekdo razloži stvar in se prepustiš brez mentalne telovadbe, je zagotovo dosti boljše.

Pri Reconnectionu te zato ovira, da ti veš, kaj je narobe s človekom in skušaš dejansko usmerjati proces, da bi mu bilo točno na tisem področju boljše. Čim nehote začneš delati namensko in se vmešavati v proces, pa je možno, da pride do kakšnih reakcij (npr. imam izkušnje, da so imeli ljudje burne reakcije po terapiji reikija – ampak takrat sem res bolj delala na težavnih področjih, npr. človek je prišel z bolečino v komolcu in sem se zato več časa namensko zadržala tam).

tadej pretner wrote: Ma za zdravilce tak seminar tudi je, ne za kogarkoli. Vsaj če misliš potem dejansko s folkom res delati. Itak je treba za uspešno delo razviti tudi nekatere druge kvalitete – ne moreš kar iz prve in brez določene kilometrine “vedeti”, kaj se med procesom v človeku dogaja. Še če imaš precej kilometrine in dobro osnovo, je lahko ta občutek varljiv. Osebno sem recimo prepričan, da Anita med drugo seanso ni imela jasne povezave z mojimi občutki oziroma s tem, kaj se v meni dogaja, saj jo je z dotikom zaključila v trenutku, ko se je “dogajalo” najbolj intenzivno.

Tadej, NE moreš vedeti, kaj se v človeku dogaja in NE sme te zanimati, kaj se mu dogaja, ker je to njegova izkušnja, ne tvoja. Ti NE usmerjaš procesa, ti NE zdraviš.

Čim usmerjaš proces, to ni več Reconnection, ampak je kakšen drugi način. Težko je prepustiti, da nekdo bolje od nas ve, kaj je potrebno (in ne željeno!) za človeka pred nami. Če si vajen, da usmerjaš stvari, se ne moreš prepustiti. In če se ne moreš prepustiti, boš ves čas na preži, kaj se dogaja, kje se mu dogaja, kako se mu dogaja, pa če je preintenzivno, pa če je prešibko, pa kakšne so reakcije, pa kaj se bo potem zgodilo, pa na kakšen drugi način boš reševal potem nastalo situacijo…. to NI Reconnection.

tadej pretner wrote: Ah, še tole. Pri sebi sem opazil, da pridem do podobnih telesnih senzacij kot pri reconnectionu z equilibriumom brez namere – če ga podaljšam preko točke, v kateri dosežeš notranji mir. In včeraj sem to testiral v terapevtskem smislu. Pri že nekajkrat omenjeni punci s psihičnimi težavami, ki je bila tudi na r., je recimo na ta način preko začasne faze notranjega miru prišlo do integracije bolečinskih teles, kar se je navzven manifestiralo z jokom, kar pa spet pomeni, da deluje to precej drugače kot reconnection, saj pri njem za takšne “praznitve” med seanso nisem slišal. Ali morda do njih tudi kdaj pride?

Nisi slišal, ker verjetno nisi nič prebral o tem.

Možnih je namreč ena paleta reakcij, med njimi tudi same solze, ali pa prav jok, ali pa smeh ali karkoli. Kaj se bo dogajalo, je odvisno od posameznika in kot sem napisala: terapevt na to nima vpliva.

Glas je v enem od postov dobro napisal, kako ne moremo kombinirati različnih stvari med seboj, če želimo delati le Reconnection – ker so VSE stvari že zajete v njem, pa ne glede na to, kako se imenujejo. To nam je Eric zelo dobro pokazal s primerjavo v praksi, da smo lažje razumeli.

Če nekdo uporablja Reconnection in potem misli, da mora stvari “popravljati” na druge načine ali pa pri klientu uporabiti kakšen drugi način zdravljenja, ker se mu je zdelo, da Reconnection ni dovolj, gre v tem primeru za nezaupanje in pa nezmožnost spustiti vse, kar je človek dosedaj naučen in kar “ve” o energijskem in drugih ustrojih človeka. Mogoče gre tudi za strah pred izgubo kontrole nad samimi potekom procesa – čeprav ni česa kontrolirati, saj se zdravljenje ne dogaja ravno “tukaj”, ampak kje drugje v matrici.

Lp, M.

Lepo je če deliš