Reply To: REALNA realnost /vs./ projicirana realna realnost

Član

Peter Russell je podal lepo razlago naše realnosti…

Vse naše izkušnje – vse naše zaznave,
vtisi, sanje, misli in občutki – so oblike,
ki se pojavljajo v zavesti. To sicer ne izgleda vedno tako. Ko vidim drevo, se
mi zdi, da vidim neposredno drevo samo. Toda znanost nas opozarja, da se dogaja
nekaj povsem drugega. Svetloba, ki vstopa v oko sproža kemijske reakcije v
mrežnici, ta pošilja elektrokemične impulze vzdolž živčnih vlaken v možgane. Le
ti predelujejo tako prejete podatke in nato ustvarijo lastno podobo o tem, kaj
je tam zunaj. Sledi občutek, kot da opazujem drevo. Toda kar dejansko doživljam
ni drevo samo, temveč le podoba, ki se pojavi v zavesti. To velja za vse, kar
doživljam. Vse, kar vemo, zaznavamo, ali si predstavljamo, vsaka barva, zvok,
vtis, vsaka misel ali občutek je oblika (forma) v naši zavesti. Vse je oblika
(in-formacija) v zavesti.

Včasih slišimo, da je naš model
realnosti iluzija, toda to ne drži povsem. Lahko, da gre le za pojave v
zavesti, toda vseeno je to neka realnost – edina realnost, ki jo poznamo
izkustveno. Do iluzije pride, ko zamenjujemo realnost, ki jo zaznavamo s
fizično realnostjo, stvarjo-samo-po–sebi. Trpljenje povzroča zmota, ko
verjamemo, da so pojavi (fenomeni) v naši zavesti hkrati tudi zunanji svet
neposredno. Zavajamo sami sebe, ko mislimo, da je podoba drevesa v naši zavesti
hkrati tudi drevo samo.

Drevo kot fizični objekt sestavljajo
znani gradniki materije: molekule, atomi, podatomski delci. Toda iz česa je
podoba v naši zavesti? Jasno je, da ni zgrajena iz fizičnega materiala.
Zaznavana podoba je iz »take snovi« kot so sanje, misli, občutki, za vse to pa
ne moremo trditi, da je iz fizičnih atomov ali molekul. (Lahko, ali pa tudi ne,
gre pri tem istočasno za odgovarjajoče fizikalno kemijske aktivnosti v
možganih, toda tu govorim o bistvu podobe same.) Kaj je torej bistvo te
nematerialne podlage (osnove) iz katere se porajajo (oblikujejo / in-formirajo)
vsa naša izkustva.

Polje zavesti (mindstuff ali čita) ima
sposobnost zavedanja vsakršnega možnega izkustva – vse, kar kdorkoli sploh
lahko izkusi v življenju (tudi izven fizičnega telesa); vsaka izkušnja vseh
bitij na tem planetu ali kateregakoli čutečega bitja kjerkoli v vesolju. V tem
pogledu ima zavest neskomčen potencial. Z besedami Mahariši maheš Jogija,
»Zavest je polje vseh možnosti«.

Ta vidik zavesti spominja na svetlobo iz
filmskega projektorja. Le ta seva svetlobo na zaslon in jo pri tem prilagaja
tako, da na njem pričara katero od neštetih možnih podob. Te podobe so kot
zaznave, vtisi, sanje, spomini, misli in občutki, ki jih izkušamo – oblike, ki
se porajajo na našem notranjem zaslonu, zaslonu naše zavesti. Svetloba sama,
brez katere ne bi bila možna nobena podoba, odgovarja tej zmožnosti zavesti, da
prevzame katerokoli obliko. Za podobe na platnu vemo, da nam jih riše ali slika
nanj usmerjena svetloba, toda običajno se te svetlobe niti ne zavedamo, vso
pozornost posvečamo gibljivim podobam in zgodbam, ki nam jih le te posredujejo.
Na zelo podoben način vemo, da imamo sposobnost zavedanja, toda običajno se
zavedamo samo kakšne od številnih različnih zaznav, misli ali občutij, ki se
pojavijo v zavesti. Redko se zavedamo zavesti same.

Čeprav zunanjega sveta ne moremo
zaznavati neposredno, pa iz naših izkustev lahko sklepamo na njegove
značilnosti. To je bil pravzaprav osnovni cilj naših znanstvenih prizadevanj.
Znanstveniki so poskušali razumeti delovanje sveta, ki nas obdaja, in priti do
sklepov glede njegovih resničnih značilnosti.

Na začudenje mnogih se je svet »zunaj
nas« izkazal za precej drugačnega od sveta naših izkustev. Pomislimo na našo
zaznavo zelene barve. V fizičnem svetu je to svetloba določene frekvence, toda
svetloba sama ni zelena. Prav tako električni impulzi, ki potujejo od oči do
možganov, niso zeleni. Barve same po sebi ne obstajajo. Zelena barva, ki jo
zaznamo je kvaliteta, ki se pojavi v zavesti kot odgovor na to frekvenco
svetlobe. Obstaja samo kot subjektivno izkustvo v naši zavesti.

Enako velja za zvok. Slišim zvok
violine, toda ta zvok je le pojav v moji zavesti. V zunanjem svetu zvok kot tak
ne obstaja, gre le za vibracije molekul zraka. Vonj vrtnice ne obstaja brez
zavesti, ki bi ga zaznavala, pač pa le molekule določene vrste.

Enako velja tudi za trdnost, ki jo
zaznavamo v materiji. Svet zaznavamo kot zelo trden, zato predpostavljamo, da
je trden tudi svet sam po sebi. Dva tisoč let smo si predstavljali, da so atomi
nekakšne drobne kroglice, model, ki smo ga seveda povzeli iz zunanjega sveta.
Ko so fiziki odkrili, da atom sestavljajo še bolj elementarni osnovni delci
(elektroni, protoni, nevtroni itd.) je model atoma dobil obliko osrednjega
jedra okoli katerega krožijo elektroni, kar je ponovno model, ki izvira iz
naših zaznavanj zunanjega sveta.

Atomi so majhni, kakšno milijardinko
centimetra merijo, toda podatomski delci so še stotisočkrat manjši. Zamislite
si jedro atoma, povečano na velikost žogice za golf. Celoten atom bi potem imel
velikost nogometnega stadiona in elektroni bi bili kot grahova zrna, krožeča na
obrobju stadiona. Kot se je izrazil angleški fizik iz začetka dvajsetega
stoletja Eddington: »Materija je večinoma strašljivo prazen prostor«.
Natančneje, materija je 99.9999999% prazen prostor.

Z razvojem kvantne fizike so fiziki
ugotovili, da tudi podatomski delci še zdaleč niso trdni objekti. Dejansko
sploh niso materialni. Nemogoče jih je prijeti in izmeriti. Večinoma izgledajo
bolj valovanja kot pa delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja, brez
določene lokacije. Karkoli že je materija, ima zelo malo ali nobene fizične substance.

Naša predstava materije kot trd(n)e
stvari je, tako kot zelena barva, kvaliteta, ki se pojavi v zavesti. Je model
tega, kar naj bi bilo »zunaj nas«, toda kot pri večini modelov, se precej
razlikuje od tega, kar se v resnici dogaja okoli nas.

Tudi pojem mase je vprašljiv. Po
Einsteinovi splošni teoriji relativnosti sta masa in pospešek nerazločna se med
seboj prepletata. Oseba v dvigalu se počuti lažjo, če dvigalo pospešuje navzdol
in težjo, ko se zaustavlja. To ni iluzija, tehtnice bi potrdile spremembo teže.
Kar doživljamo kot maso je upor tal pod našimi nogami proti našemu siceršnjemu
prostemu padanju proti središču Zemlje. Po Einsteinu se na naša telesa vrši
stalno zaviranje in to občutimo in si razlagamo kot maso. Astronavt v vesolju
ne občuti mase, dokler ne zadane v steno vesoljske ladje in tam občuti začasno
zaviranje.

Einsteinovo delo je prav tako pokazalo,
da prostor in čas nista absolutna.Spreminjata se glede na gibanje opazovalca.
Če se gibljete hitro mimo mene in oba meriva razdaljo in čas med dvema
dogodkoma, npr. avto, ki se pelje od ene do druge ulice, potem boste opazili,
da je avto prevozil krajšo razdaljo v krajšem času, v primerjavi s tem, kar bom
opazil jaz. Ali nasprotno, z vašega gledišča se jaz gibljem naglo mimo vas in v
vašem referenčnem okviru bom jaz opazil manj prostora in časa kot vi. Čudno?
Da. In za nas skoraj nepredstavljivo. In vendar nam to potrjujejo številni
eksperimenti. Zmotne so naše zdravorazumske predstave prostora in časa. Ponovno
gre za konstrukte v zavesti, ki ne odražajo zadovoljivo dejanskega stanja okrog
nas.

Kant je to predvidel sto let pred
Einsteinom. Sklepal je, da sta prostor in čas dimenzijski okvir, v
katerem zavest gradi svoja izkustva. Vgrajena sta v proces zaznave in ne moremo
razmišljati drugače kot v pogojih prostora in časa. Toda prostor in čas nista
aspekta objektivne realnosti. Realnost je po Einsteinu nekaj drugega, nekaj,
kar je poimenoval prostorčas. Ko ga opazujemo, se prostorčas pojavlja kot
določena količina prostora in kot določena količina časa. Toda koliko
prostorčasa zaznamo kot prostor in koliko kot čas ni določeno, odvisno je od
gibanja opazovalca.

Če povzamemo: vsa naša izkustva so proizvod naše zavesti, oblika, ki se
pojavi v zavesti. Te mentalne oblike nimajo fizične osnove, pač pa so duhovne –
snov zavesti (mindstuff). Predstavljamo si, da je svet tak, kot se nam kaže
znotraj naše zavesti, toda vedno se pokaže, da skoraj v nobenem pogledu ne
odgovarja podobam, ustvarjenim v zavesti. Kar se nam kaže kot temeljne veličine
in lastnosti fizičnega sveta – prostor, čas, materija in energija – ni nič
drugega kot temeljne veličine in lastnosti oblik, ki vznikajo v naši zavesti.

Ervin Laszlo v svojem delu uvaja pojem
panpsihizma: hipoteza, da zavest ni lastna samo ljudem ali višje razvitim
živalim ali celo bitjem z živčnim sistemom. Zavest je v vsem. Toda kot posebej
poudarja, s tem ne želi trditi, da imajo tudi nižji sistemi sposobnost
mišljenja, čutenja ali drugih mentalnih vzgibov, ki jih povezujemo z zavestjo,
temveč le, da je obstaja, pa čeprav še tako majhna, sposobnost zavesti v neki
obliki. Tudi nižje bakterije premorejo preblisk notranje svetlobe, morda
milijardinko te notranje svetlobe, ki jo poznamo ljudje, toda tudi to je
bistveno več kot popolna tema.

Obstoječa znanstvena paradigma (temeljna
hipoteza) predpostavlja ravno nasprotno: materija sama naj bi bila popolnoma
brezčutna (mrtva), popolnoma brez zmožnosti zavedanja. Zavest naj bi se
pojavila šele z evolucijo kompleksno oživčenih sistemov. Problem pri tem
pogledu je, kako pojasniti vznik zavesti iz mrtve materije. Zakaj se vsa ta
nevralna obdelava podatkov ne odvija še naprej »v temi« oz. nezavedno.

Ervin Laszlo pojasnjuje, da je edina
smiselna razlaga (čeprav heretična glede na trenutno prevladujoč svetovni nazor
uradne znanosti), v tem, da se potencial za doživljanje notranjih izkustev ne
pojavi kar nenadoma, kot po nekakšni čarovniji, v trenutku, ko je dosežen nek
določen razvojni nivo. Ta zmožnost notranjega izkustva je vseskozi tu.

Panpsihizem običajno predpostavlja
dvojni vidik vsega: fizični vidik, ki ga lahko opazujemo od zunaj in mentalni
vidik, ki ga opazujemo znotraj sebe. Dolgo časa sem se posluževal tega dvojnega
pogleda na svet. V zadnjem času pa sem začel dvomiti o njem. Ne dvomim o
obstoju mentalnega ali duhovnega aspekta, kar počne večina. Začel sem se
spraševati, če sploh obstaja fizični vidik. Vem, da je to za mnoge radikalno,
toda naj na kratko navedem razloge za tako razmišljanje in njegove posledice.

Kadarkoli želimo definirati nek aspekt
fizičnega sveta ostanemo praznih rok. Vsaka razlaga se izkaže za zmotno in
pojem materialnosti izpuhti pred našimi očmi. Toda naša verovanja v materialni
svet so tako globoka in tako močno podprta z našimi izkustvi, da vztrajamo pri
naših domnevah, da mora obstajati nek fizični ali materialni temelj sveta.
Podobno kot srednjeveški astronomi niso dvomili o Zemlji kot središču vesolja, tako
tudi mi ne podvomimo o naši predpostavki, da je zunanji svet materialen. Morda
fizični svet dejansko sploh ne obstaja. Nobene materije same po sebi. Morda
obstaja en sam vidik celotne stvarnosti: mentalni vidik.

Težavno vprašanje o tem, kako bi iz
mrtve materije lahko kdajkoli izšla zavest je sedaj postavljeno na glavo.
Materija ne obstaja – razen te, ki se pojavi v zavesti. Vprašanje se sedaj
glasi: Kako zavest privzame vse te kvalitete, ki jih iizkušamo, vključno z
materialno.

Na to vprašanje najlaže odgovorimo preko
direktnega zavedanja; s preusmeritvijo svetlobe zavesti na zavest samo in z
opazovanjem značilnosti zavesti iz prve roke. To pot so izbrali številni veliki
mistiki, jogiji, vidci, svetniki in modreci najrazličnejših kulturnih okolij
skozi vso zgodovino človeštva.

Kljub časovnim in kulturnim razlikam so
prišli do presenetljivo podobnih spoznanj. Žal ta spoznanja nimajo kaj dosti
vrednosti za trenutno prevladujočo miselnost zahodnega sveta. V večini primerov
so tako v nasprotju z obstoječim svetovnim nazorom znanosti, da jih le ta
vzvišeno zavrača – in s tem tudi vrednost teh spoznanj za duhovnost na splošno.

Pomislimo npr. na izjavo baba
Muktanande, ki pravi: »Si ves svet. Si v vsem in vse je v tebi. Sonce, luna in
zvezde krožijo znotraj tebe«. Večina ljudi bi bila začudena, če že ne zmedena.
Izjava povsem nasprotuje današnjemu svetovnemu nazoru, po katerem sem majhna
pika v središču mojega sveta, okoli katere se vse obrača. Muktananda trdi nekaj
povsem nasprotnega. Lahko bi pomislili, da je morda prismuknjen od preveč
meditiranja.

Če pa na stvar pogledamo s stališča
globokega notranjega poznavanja fenomenov zavesti in s tem celotnega sveta,
postane tak pogled veliko bolj smiseln. Vsako izkustvo, vse kar je možno
spoznati, se zgodi znotraj nas.

Podobno si zelo radi predstavljamo, ko
poslušamo razlage takih ljudi o nastanku sveta, da gre pri tem za nastanek
fizičnega sveta. Na nek način je to res. Toda pravzaprav govorijo o fizičnem
svetu kot ga zaznavamo v zavesti in kako proces ustvarjanja teh zaznav nenehno
poteka.

————————

Ok, očitno je izvor naše realnosti skupna zavest, ki nam poraja neke zaznave, ki so popolnoma različne od resničnega (fizikalnega) sveta… smo v isti matrici, zato lahko zaznavamo vsi drevo kot drevo…

Lepo je če deliš