Reply To: RAK

[Cristina]

Pravzaprav niti nisem pričakovala tolažbe. Že od malega sem vedno ostala brez tolažbe in razumevanja, nikoli me niso zavarovali ali me potolažili, te vrste varnosti nisem čutila. Po navadi me je oče ob kakšnem žalostnem dogodku še dodatno potunkal, s tem, da mi je rekel..sama si si kriva, doma bi bla. Vi pa ste tuja oseba, ne poznate me, tako, da ni panike. Mogoče pa me je potolažilo to, da ne vztrajate, da so vse bolezni ozdravljive že same po sebi, samo spucati je treba v sebi.
Nisem mislila, da me vabite v šolo, ampak, da zdaj več ne vem s čim si naj pomagam.
Proces prisotnosti delam 2 tedna ja. Muči me končni rezultat, ker že Brown povdarja, da ni namen se počutiti boljše nasplošno, ampak se izvežbati v zavedanju sedanjega trenutka!!! Mislim, da je to komaj, ne vem, če sploh, pol poti do izboljšanja stanja v katerem smo. Jaz to razumem kot, da se nekako ustavim, preden odreagiram. Zgodi se nek dogodek, ki nam vzbudi določene misli, te misli pa čustva. Zavem se svojih misli in se zavestno odločim kako bom mislila o tem in posledično čutila al kako? Neka vrsta stalne kontrole izbire med pozitivno in negativno mislijo? S katerim postopkom si potem pridobim spontanost, brez kontrolinga izbire med – in +? Al to sploh ni cilj vsega?

Lepo je če deliš